Mesec junij se je za vse ljubitelje filmske glasbe kon\u010dal z nepri\u010dakovano novico \u2013 umrl je James Roy Horner, filmski skladatelj, katerega ime se je zadnjih dobri dvajset let pojavljalo v najve\u010djih filmih giga produkcij. Bil je skladatelj, dirigent in aran\u017eer, v svoji karieri pa je podpisal ve\u010d kot 150 filmskih partitur, med katerimi so mnoge posegale po najpresti\u017enej\u0161ih nagradah, posebnih izvedbah, izdajah (special editions<\/em>) in pa tak\u0161nih ali druga\u010dnih pozornostih. Pri na\u0161tevanju in pregledovanju njegovega opusa seveda tvegamo, da bomo izpustili to in ono, vendar bomo tudi opozorili na filmsko glasbo, ki pa je zagotovo ostala kot dokaz njegovega velikega in mo\u010dnega umetni\u0161kega duha.<\/p>\n Naj pri\u010dnemo v davnem letu 1958, ko se je mladi James pri\u010del u\u010diti igranja na klavir. Bilo mu je 5 let, \u0161olanje pa je pri\u010del na Royal College of Music (London, Velika Britanija). \u010cez nekaj let se je vrnil nazaj v Ameriko k star\u0161em (Kalifornija) in nadaljeval glasbeno izobra\u017eevanje\u00a0 v Arizoni (Verde Valley School Sedonia). Iz glasbenega poustvarjalca se je spremenil v ustvarjalca in pri\u010del delati glasbo izklju\u010dno za filme. Ob tem pa je bil tudi strasten pilot in lastnik kar nekaj majhnih letal. Prav to pa mu je usodno zaklju\u010dilo \u017eivljenje. Prvi film, pod katerega se je podpisal, je bil akcijsko-romanti\u010dna drama \u017denska v rde\u010dem<\/em> (The Lady in Red<\/em>, Lewis Teague, 1979). Leto kasneje ga najdemo kot skladatelja za film Morske po\u0161asti <\/em>(Humanoids from the Deep<\/em>, Barbara Peetes, Jimmy T. Murakami, 1980), kar je nekak\u0161na me\u0161anica znanstvene fantastike in grozljivke. Ne moremo ravno zapisati, da gre za kak\u0161no veliko glasbeno delo, vendar dovolj prepri\u010dljivo, da je opozoril nase.<\/p>\n \u0160e istega leta naredil presunljivo glasbeno zgodbo za film Tam, kjer reka potemni<\/em> (Where the River\u00a0Runs Black<\/em>, Christopher Cain, 1986) in poka\u017ee svoj glasbeni smisel za avanturisti\u010dno retoriko. Prav tako pa se podpi\u0161e pod glasbo za uspe\u0161nico na filmskem in knji\u017eevnem polju \u2013 gre za kriminalno-zgodovinsko dramo Ime ro\u017ee<\/em> (Der Name der Rose<\/em>, Jean-Jacques Annaud, 1986), narejeno po romanu Umberta Eca. Izredno epsko naravnano glasbo je naredil za film Polje sanj<\/em> (Field of Dreams<\/em>, Phil Alden Robinson, 1989) in bil ponovno nominiran za oskarja za najbolj\u0161o originalno partituro. Med avanturisti\u010dne in kriminalne tone ga je popeljal film Patriotske igre<\/em> (Patriot Games<\/em>, Phillip Noyce, 1992), kjer je za glasbo prejel nagrado ASCAP (nagrada za glasbo za film in televizijo). Ta zalet nadaljuje v filmu Pelikanovo sporo\u010dilo<\/em> (The Pelican Brief<\/em>, Alan J. Pakula, 1993), narejen po knji\u017eni kriminalni zgodbi Johna Grishama. In Horner dobi ponovno nagrado ASCAP za svoj glasbeni prispevek. Tu je \u0161e potrebno omeniti veliko melodramo z naslovom Jesenska pripoved<\/em> (Legends of the Fall,<\/em> Edward Zwick, 1994) in partituro, ki je ve\u010d kot samo filmska vzporedna pripoved. Glasba je bila nominirana za Zlati globus, vendar \u017eal brez uspeha. Ponovno nominacijo za oskarja mu je prinesel film Pogumno srce<\/em> (Braveheart<\/em>, Mel Gibson, 1995), kipec pa je dr\u017eal v rokah za svojo izjemno partituro za film Titanik<\/em> (Titanic<\/em>, James Cameron, 1997), med kar 11 oskarji, ki jih je film prejel, ob tem pa \u0161e en Hornerjev: za najbolj\u0161i song \u2013 gre za pesem, ki jo je predstavila C\u00e9line Dion, romanti\u010dno ‘My Heart Will Go On<\/em>‘. Z morjem se je ponovno sre\u010dal v filmu Vihar vseh viharjev<\/em> (The Perfect Storm<\/em>, Wolfgang Petersen, 2000) in pokazal na drugo stran svoje glasbene narave \u2013 z ob\u010dutkom za katastrofe. V popolnoma novo glasbeno okolje stopi s filmom Apocalypto<\/em> (Mel Gibson, 2006), ki pa je kakor dober uvod v njegov naslednji velik film: Avatar<\/em> (James Cameron, 2009). Film je bil sicer okronan s tremi oskarji (kinematografija, vizualni u\u010dinki in najbolj\u0161i film), Horner pa je bil nominiran in \u017eal ostal praznih rok. Podal se je tudi v vode stripovskih junakov in tako najdemo njegovo partituro za film Neverjetni Spider-Man 2<\/em> (The Amazing Spider-Man 2<\/em>, Marc Webb, 2012), za katero je ponovno prejel nagrado ASCAP. Njegov zadnji ‘uradno’ kon\u010dani film je Totem volka<\/em> (Wolf Totem<\/em>, Jean-Jacques Annaud, 2015), za kater Posthumno pa se pripravlja film Dan v Auschwitzu<\/em> (One Day in Auschwitz<\/em>, Steve Purcell, 2015), dokon\u010dan pa je tudi film 33<\/em> (The 33<\/em>, Patricia Riggen, 2015) \u2013 zgodba o resni\u010dnem dogodku triintridesetih rudarjev, ko se je sesedel rudnik zlata in bakra ter jih ujel za 69 dni (film bo prvi\u010d prikazan 6. avgusta 2015 v \u010cilu). Sicer pa prihaja 24. julija 2015 na svetovna filmska platna \u0161e en film, za katerega je James Horner v lanskem letu naredil partituro \u2013 gre za \u0161portno obarvano dramo z naslovom Levi\u010dar<\/em> (Southpaw<\/em>, Antoine Fugua, 2015).<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_2-400x600.jpg\")
<\/a>Vsekakor pa postanemo lahko pozorni na glasbo, ki jo je naredil za Zvezdne steze 2: Khanov bes<\/em> (Star Trek II: The Wrath of Khan<\/em>, Nicholas Meyer, 1982). V tem delu \u017ee uporablja nekaj svojih zna\u010dilnih glasbenih prvin, predvsem \u0161iroko zastavljeno orkestracijo in pa odli\u010den smisel za melodiko. Istega leta naredi \u0161e glasbo za film 48 ur<\/em> (48 Hrs.<\/em>, Walter Hill, 1982) in se pojavi pri filmski nominaciji za Zlati globus. Svojo sci-fi noto nadaljuje v filmu Zvezdne steze 3: iskanje Spocka<\/em> (Star Trek III: The Search for Spock<\/em>, Leonard Nimoy, 1984). V tej glasbeno-futuristi\u010dni smeri, pome\u0161ani z grozljivko, stopi \u0161e korak naprej in nadaljuje fran\u0161izo osmega potnika. Napi\u0161e partituro za film Osmi potnik 2<\/em> (Aliens<\/em>, James Cameron, 1986), ki je prejel dva oskarja: za zvo\u010dne in vizualne u\u010dinke, Horner pa je bil nominiran za najbolj\u0161o originalno parituro. In tako je pri\u010dela njegova dokaj strma pot navzgor med filmsko-glasbene zvezde.![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_3-396x600.jpg\")
<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_4-421x600.jpg\")
<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_5-600x338.jpg\")
<\/a> Naslednja nominacija za oskarja (in \u017eal ne nagrada) mu je pripadala za film \u010cudoviti um<\/em> (A Beautiful Mind<\/em>, Ron Howard, 2001), kar samo dokazuje njegovo izrazito glasbeno mo\u010d in inovativnost. Presunljiva dramati\u010dna partitura, ki jo je naredil za film Hi\u0161a iz peska in megle <\/em>(House of Sand and Fog<\/em>, Vadim Perelman, 2003) mu je prinesla novo nominacijo, mo\u010dno tlakovano pot do naslednje uspe\u0161nice: Troja<\/em> (Troy<\/em>, Wolfgang Petersen, 2004), v kateri poka\u017ee svoje odli\u010dno znanje in poznavanje keltske glasbene zakladnice in kulture. Neverjetna kriminalna zgodba Pogre\u0161ana na letalu<\/em> (Flightplan<\/em>, Robert Schwentke, 2005) pa mu prinese mo\u017enosti oblikovanja misteriozne in hkrati izredno komorno-dramati\u010dne glasbe.![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_6-600x450.jpg\")
<\/a><\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_7-600x450.jpg\")
ega je Horner naredil izredno mehko in hkrati poeti\u010dno glasbo, polno melodramati\u010dnih in etno zvokov daljne Mongolije.<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/07\/James-Horner_8-600x360.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"