{"id":12656,"date":"2015-07-18T21:01:48","date_gmt":"2015-07-18T19:01:48","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=12656"},"modified":"2015-07-18T21:22:09","modified_gmt":"2015-07-18T19:22:09","slug":"neil-young-promise-for-the-real-the-monstanto-years-reprise-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=12656","title":{"rendered":"Neil Young & Promise For The Real \u2013 The Monsanto Years (Reprise, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"neil<\/a><\/p>\n

Ko je Neil Young pred slabim desetletjem izdal album Living With War<\/em> (2006), so se ob pesmih, kot je bila Let\u2019s Impeach The President<\/em><\/a>, vsi nasmihali, \u010de\u0161, Neil se spet gre aktivizem. Vendar je album bil jezen na zelo simpati\u010den na\u010din \u2013 Neil je bil v tisti svoji inkarnaciji, ko je lahko najprej protestnik in borec, \u0161ele nato pesnik. Iz preprostih pesmi, v katerih je ob Springsteenu, R. E. M. in drugih opozarjal na nevarnost igric Busha mlaj\u0161ega, je naredil poslu\u0161ljiv in zanimiv album, na katerem se ni \u0161el odre\u0161enika (kot Springsteen na The Rising<\/em>), pa\u010d pa zgolj nekoga, ki mu ni vseeno, ki ima ob tem kaj povedati in ki to zna po\u010deti dobro. Podobno po\u010dne zadnja leta pri naravovarstvenih vpra\u0161anjih, le da je to pot preprostost svojih pesmi sklatil na tako zelo preprosto raven, da se zdi, da pri tem \u017ee malce pretirava. Tak je bil (orkestrski) album Storytone<\/em>, o katerem smo \u017ee pisali<\/a>. Na pri\u010dujo\u010dem, The Monsanto Years<\/em>, pa je s sinovoma Willieja Nelsona, Lucasom in Micahom, spet stopil v (folk)rockerske \u010devlje in naredil pristen (folk)rockovski protestni album, ki tega ne skriva. Vendar nedvomno pristna jeza ob primeru Monsanto, ki je osrednja tema tega konceptualnega rockerskega \u201cizliva\u201d (to je pri Youngu vedno zanimivo opazovati \u2013 enostavno gre in naredi, kar misli, da je prav, na na\u010din, kot se mu zdi ustrezen), med poslu\u0161anjem \u0161e pove\u010duje upanje, da bojo tudi neobetajo\u010di naslovi morda vsebovali kaj ve\u010d. Floskule, kot so People Want To Hear About Love<\/em> ali \u201cit\u2019s a new day for the planet\/it\u2019s a new day for the sun\/ (\u2026) it\u2019s a new day for love\u201d<\/em> v A New Day For Love<\/em>, \u017eal kazijo umetni\u0161ki vtis plo\u0161\u010de. Plus torej za erupcijo in minus za nekoherentno realizacijo, \u010deprav je pri\u010dujo\u010di album glede na Storytone precej bolj \u201cyoungovski\u201d. Wolf Moon<\/em><\/a> in Workin\u2019 Man<\/em> sta pesmi, ki \u0161e najbolje prestaneta preizku\u0161njo koncepta (prva aran\u017emajsko spominja na Harvest Moon<\/em>). Zanimiva je tudi naslovna, Monsanto Years<\/em>, osrednja pesem koncepta, ki s popolnoma naravnost, nekolikanj guthriejevsko umerjenim besedilom, opozarja na problematiko podjetij, kot je Monsanto. V podobnem duhu je tudi A Rock Star Bucks A Coffee Shop<\/a><\/em> z nekolikanj manj neposredno, zabavno besedno igro in sporo\u010dilom: \u201cMonsanto, let our farmers grow what they wanna grow\u201d<\/em> (Naj kmetje gojijo, kar ho\u010dejo; Monsanto, Starbucks, vse je isti \u0161morn, ena in ista roka). Plo\u0161\u010da se zdi tudi logi\u010den podalj\u0161ek pomembnega tridesetletnega projekta Willieja Nelsona in Neila Younga, ki ga je ob Live Aidu spodbudila izjava Boba Dylana, da je treba poskrbeti tudi za ameri\u0161ko kmetijstvo \u2013 gre za Farm Aid. Nekoliko dra\u017eji razli\u010dici plo\u0161\u010de je prilo\u017een \u0161e DVD, seveda Shakey Pictures Production. Pustite se presenetiti, film dokumentira postopek snemanja albuma. In po nekaj poslu\u0161anjih se plo\u0161\u010da prikupi \u2013 vsaj meni ne v tej meri kot Living With War<\/em>, a vsekakor bolj kot Storytone.<\/p>\n

 <\/p>\n