{"id":12910,"date":"2015-08-25T18:44:03","date_gmt":"2015-08-25T16:44:03","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=12910"},"modified":"2015-08-26T10:37:29","modified_gmt":"2015-08-26T08:37:29","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-54","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=12910","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (54)"},"content":{"rendered":"

\"pixies\"<\/a><\/p>\n

Pixies : Surfer Rosa<\/em><\/strong> (4AD, 1988)<\/p>\n

 <\/p>\n

Na koncert ponovno sestavljenih v okviru turneje za oku\u0161anje pribli\u017eka za naslednje generacije leta 2004 v ljubljanskih Kri\u017eankah nisem \u0161el. Bendov, ki se po dolgih letih premorov sestavljajo, ne prena\u0161am najbolje in se jim raje izogibam. Zlasti pop & rock bendov. Ena redkih izjem, kjer se je zaradi pre\u0161tevilnih razlogov ponujala kr\u0161itev tega razmeroma zgodaj sprejetega na\u010dela, so bili The Velvet Underground leta 1993, ko so \u00bbplesali eno poletje\u00ab. Odhod na italijansko stran se je kon\u010dal zgledno, brez \u017ertev, s \u010daranjem in od\u010daranjem.<\/p>\n

Torej, Pixies sem sli\u0161al in videl v polnih Kri\u017eankah na festivalu Druga godba leta 1989. Bend je bil na svojem vrhu (to zdaj vemo bolje, a to se je dalo slutiti in dojeti tudi na koncertu samem). Ljubljana in Zagreb sta imela brez dvoma veliko sre\u010do, ROPOT pa \u0161e posluh in dobre koncertne zveze. Ljubljana je tedaj na evropskem zemljevidu altergodb precej pomenila. Koncert je bil del \u00bbalternativne\u00ab oziroma vzhajajo\u010de \u00bbindie\u00ab norije okrog Pixies, ki je zajela Evropo, predvsem Britanijo in njen razvpiti music press<\/em>, ne pa toliko ZDA. V doma\u010diji bostonskega benda niso prena\u0161ali najbolje, bolj pravilno bi bilo re\u010di, da ga je rock establishment z novinarji in specializiranimi mediji vred spregledoval. To ni ni\u010d \u010dudnega ali novega \u2013 v naslednjih letih je podobno najprej presli\u0161al bend (in njemu sorodne bende), ki je bil v marsi\u010dem zgleden nadaljevalec na\u010dinov delanja rock muzike na razvejenih, ohlapno povezanih neodvisnih\/alter rockovskih scenah ZDA, namre\u010d ansambel Nirvana iz Seattla. Presli\u0161al je (hote ali nehote), da se kopi\u010dijo frustracije, tesnoba mlade in manj mlade generacije v socialno dobro razsutih ZDA, ki ni gledala TV serij, kot so Dallas<\/em> ali Dinastija<\/em> in ki se ni zgolj hahljala ob Cosby Showu<\/em> in njegovemu upodabljanju uspe\u0161no asimiliranega \u010drnskega middle classa<\/em>. Ti mladci iz rock bendov so rasli gor v \u010dasu najhuj\u0161e Reaganove morbidnosti. \u010cas je bil turoben, a tudi divji in poblaznelo kreativen \u2013 v ve\u010djih in manj\u0161ih mestih. To se je v muziki moralo poznati, a ne po neki neizogibni nujnosti. Izgledalo je, da je rock eden izmed redkih ostalih kolikor toliko neodvisnih kanalov za tak\u0161ne izrazne izbruhe domi\u0161ljije, individualno do\u017eivljenega sveta, polnega bizarnosti, skrajnosti, realnih in surrealnih socialnih patologij in fantazij, o katerih je zagonetne komade klepal \u0161ef Pixies Black Francis, sicer doma s Portorika (od tod tudi njegovi \u0161panski komadi z dotikom karibskega otoka).<\/p>\n

Postavimo stvari druga\u010de. Mar \u017ee tadva sodobnej\u0161a zgleda bendov \u2013 Pixies in Nirvana \u2013 nista zadosten razlog za osnovno sumni\u010davost glede tega, kar so kot \u00bbnovelty<\/em>\u00ab prodajali v ZDA in za njimi povsod drugog, za to, da se bolj naslonimo na vzporedne vire in izostren, formiran posluh, ki se ne pusti pretentati novodobnim medijskim limanicam, \u010detudi se te zadnja leta na primer imenujejo Pitchfork, itd.<\/em>, najsibodo v za\u010detkih \u0161e tako internetno \u00bbindie\u00ab omre\u017eene?<\/p>\n

Pixies so leta 1989 bili: Black Francis (vokal, kitara, avtor ve\u010dine besedil pesmi), Kim Deal (bas, spremljevalni glas), Joey Santiago (kitara) in David Lovering (bobni). Za seboj so \u017ee imeli krasno sve\u017e in nenavaden mini-album Come on Pilgrim <\/em>(1987). Prvenec Surfer Rosa <\/em>(1988) so snemali leta 1987, tonski producent albuma, ki je na njem pustil svoj (celo pretirani) pe\u010dat, predvsem zanj zna\u010dilne zamolklo predirne bobne, je bil Steve Albini (tedaj \u017ee mo\u010dno ime neodvisne rock scene, \u010dlan bendov Big Black in Rapeman).<\/p>\n

Danes sodobnej\u0161e zgodovine in kronolo\u0161ke ocene bolj slavijo njihov naslednji album Doolittle <\/em>(1989), posnet leto dni za Surfer Rosa<\/em>, bolj \u00bbpop kalibriran\u00ab, mehkej\u0161i, spevnej\u0161i, toda Pixies so bili vedno hudirjevo speven kitarski bend, ki je znal dinamizirati komade, jih nabijati s pojemanjem in kopi\u010denjem, prehodi iz liri\u010dnih pasa\u017e v malone pankovske\/gara\u017ene crescende<\/em>, zraven \u0161e stopnjevane v tempu na na\u010din kak\u0161nih The Gun Club. Zaradi spoja raznorodnih \u017eanrskih elementov v rocku so bili vedno malo bolj posebni, enostavno posebni. V bistvu pa so Pixies bili spodobni dedi\u010di najfinej\u0161ega z robov eskperimentalnega ameri\u0161kega hard core punka, ki ni pretirano zapiral meja pred vdori drugi usedlin iz zgodovine rocka.<\/p>\n

To\u010dno tak\u0161ni (s tremi platami na repertoarju) so pri\u0161li v Ljubljano in Zagreb. Tedaj so razvneli Kri\u017eanke, bili so druga rock godba. Lokalna posebnost: album je licen\u010dno izdal ROPOT, kar je bil za tedanje \u010dase mali diskografski dose\u017eek; pravi \u010das in s sponzorsko podporo tedanje mladinske organizacije ZSMS, ki se je pod geslom \u00bbZa svobodo misle\u010dega sveta\u00ab na kongresu v Portoro\u017eu odpravljala na liberalisti\u010dno pot osvajanja oblasti. Ni \u010disto jasno, ali so delegati (bodo\u010di eldeesovci) ta album dobili kot darilo v kongresno malho. Tudi \u010de so ga, sli\u0161ali ga zagotovo niso. A to je \u017ee druga bolj zoprna zgodba, ki nima zveze s \u0161krati in Surfer Rosa. <\/em>Ta album je \u0161e danes nevarno nalezljiv.<\/p>\n