{"id":13086,"date":"2015-10-11T01:44:23","date_gmt":"2015-10-10T23:44:23","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13086"},"modified":"2015-10-11T11:45:25","modified_gmt":"2015-10-11T09:45:25","slug":"alasdair-roberts-v-presitju-arhaicnega-in-sodobnega","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13086","title":{"rendered":"Alasdair Roberts v pre\u0161itju arhai\u010dnega in sodobnega"},"content":{"rendered":"

Ko je lokalni Northern Rail vlak na poti v Glasgow oni dan lenobno drsel po s soncem okopani, smaragdno zeleni samotnosti severne Anglije, prek Peak Districta, jork\u0161irskih ravnic in oplazil jezerski Lake District, je moj stari iPod tiho mlel Urstan in Too Long In This Condition. Albuma tradicionalnih balad, katerih tempo poleg folkija\u0161kega prebiranja kitarskih strun in zanimivih, rustikalnih in v\u010dasih \u010duda\u0161ko finih aran\u017emajev narekuje arhai\u010den, tenak tenor, ki se trpe\u010de, a mehko razblinja \u010dez dramati\u010dne krajine \u010dlove\u0161kih usod. \u010cez vse te kamnite ograje, zapu\u0161\u010dene kaj\u017ee, \u0161otaste mo\u010dvare, srebrna jezera, meglene vrhove hribov in redka, od burje skriven\u010dena drevesa, mimo katerih drdra vlak. Glas \u0161kotskega barda Alasdairja Robertsa je glas te pokrajine in glasov pred njim. Glas kamna, vetra, skriven\u010denega drevesa. Glas\u00a0samotnosti.<\/em><\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Drew Farrell<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

So plo\u0161\u010de, ki se redno vra\u010dajo v predvajalnik ali tiste, ki jih vedno znova izbrskamo na iPodu; in navadno niso posledica naklju\u010dne izbire. Za\u017eelimo si jih zato, ker slutimo, da bomo ob vsakem vnovi\u010dnem vrtljaju odkrili \u0161e neraziskane ali nesli\u0161ane zgodbe, ki se skrivajo v instrumentalnih niansah, senzibilnih fragmentih glasov, neznatnih \u0161umih, sopenju, glasnemu \u0161kripanju strun, godenju.<\/p>\n

V ponavljajo\u010de, a zato ni\u010d manj u\u017eitkarsko motrenje soni\u010dne teksture, nas pogosto dobesedno prisili ve\u010dpomenskost in ve\u010drazse\u017enost tega, kar sli\u0161imo in ob tem (ob)\u010dutimo. Umetelno grajeni plo\u0161\u010dki kultnega protagonista glasgowske alternativne folk scene Alasdairja Robertsa so prav tak\u0161ne sorte. Od sredine devetdesetih let, ko je pod imenom Appendix Out soustvarjal \u0161kotsko americana in indie sceno pa vse do albuma A Wonder Working Stone, ki ga je posnel skupaj z glasbenimi kameradi, je kompleksno, rafinirano rudimentarnost (op. namenoma uporabljen antagonizem) gostobesednih, mra\u010dnja\u0161kih ali romanti\u010dno rustikalnih, avtorskih ali tradicionalnih baladrij, prignal do perfekcije.<\/p>\n

\u0160e ve\u010d \u2013 Alasdairju je bolj kot kateremu drugemu britanskemu folkiju mlaj\u0161e generacije uspelo zabrisati estetske, zvo\u010dne, ideolo\u0161ke lo\u010dnice med avtorskim in tradicionalnim gradivom. Njegovi lastni komadi zvenijo bolj ljudsko od dejanskih ljudskih pesmi. Morda prav zato ne more biti prerok v svoji domovini, kjer nastopa redkeje kot drugod po Veliki Britaniji in svetu.<\/p>\n

Januarja letos je pri \u010dika\u0161ki indie zalo\u017ebi Drag City, za katero snema \u017ee leta (pa tudi drugi znani ameri\u0161ki alter folkiji\/kantavtorji kot so Johanna Newsom in Will Oldham), iz\u0161la njegova novo solo plo\u0161\u010da z naslovom Alasdair Roberts, kar sicer prej priti\u010de prvencu kot osmemu samostojnemu albumu, a Alasdair je tako ali tako izven konfekcijski in neserijski glasbenik.<\/p>\n

Ravno te dni se mudi v Srbiji (Beograd, KC Grad, 13.10.) ter na Hrva\u0161kem (Mo\u010dvara, Zagreb, 14.10.), zato je skrajni \u010das, da obelodanim intervju, ki sva ga sicer posnela \u017ee lani, pa nikoli ni pri\u0161el na vrsto. \u010cakala sem namre\u010d na njegov ljubljanski koncert. O\u010ditno bo nanj treba \u0161e \u010dakati. Zato vam toplo priporo\u010dam, da se \u00a0prihajajo\u010do sredo zapeljete do bli\u017enjega Zagreba in \u0161e pred tem preberete, kaj je Alasdair povedal in pribele\u017eil za Novo Musko.<\/p>\n

\"\"<\/a>
Alasdair iz videa Scandal & Trance<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

\u010ce izvzamem lanski koncert v Londonu, sem te nazadnje gledala na Rootin\u2019 Aboot festivalu v Aberdeenu pred enajstimi leti. Tvoj nastop me je takrat o\u010daral, \u010deprav si deloval malo \u017eiv\u010den in pla\u0161en. No, v tem \u010dasu se ti je veliko zgodilo, sodeloval si s \u0161tevilnimi umetniki, izdal zajetno \u0161tevilo albumov. Kako bi opisal to pot. Kaj bi rekel Alasdairju iz 2004, \u010de bi ga zdajle sre\u010dal?<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/em>Aha, vidim, da za\u010denja\u0161 z lahkimi vpra\u0161anji (smeh). Takrat sem bil \u0161e mulc, nisem vedel veliko o svetu. Zdaj \u010dutim, da sem v glasbenem smislu precej napredoval. Vem, kaj po\u010dnem in bolje poznam teren, po katerem se gibljem. Pred enajstimi leti je iz\u0161el moj prvi solo album, pred tem pa sem izdal \u0161e tri debitantske albume.<\/p>\n

Pod imenom Appendix Out?<\/em><\/p>\n

Ja. Pred tem sem izdal album tradicionalnih pesmi. Farewell Sorrow pa je iz\u0161la ravno takrat, ko si me videla v Aberdeenu. To je bila prva plo\u0161\u010da z avtorskimi komadi in pod mojim imenom. Zdaj, ko gledam nazaj, se spra\u0161ujem, \u010de je sploh dobra. Upam, da leta in modrost, ki jim priti\u010de, bogatijo moje delo. No, bomo videli. \u0160e vedno sku\u0161am ugotoviti, za kaj se je pravzaprav \u0161lo pri teh pesmih\u2026 Sicer pa, vsaka plo\u0161\u010da je druga\u010dna.<\/p>\n

Lani sem kot re\u010deno prisostvovala tvojemu koncertu ob tabornem ognju sredi Londona. Samo nekaj metrov stran so ljudje hodili mimo s slu\u0161alkami na glavi in niso sli\u0161ali zvokov mesta. Verjetno smo se tudi mi, ko smo od\u0161li iz tistega parka, znova transformirali v tak\u0161na urbana bitja. Ali je transformacija pomembna zate \u2013 v \u010dlove\u0161kem in umetni\u0161kem smislu? Kak\u0161no vlogo igra v tvojem \u017eivljenju? Si v neprestanjem postajanju?<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/em>Ko delam album sem v tistem trenutku ena oseba, ko pa delam kaj novega, pa se spet spremenim v neko drugo bitje. Ne morem biti ves \u010das ista oseba, sicer bi vseskozi snemal iste plo\u0161\u010de. Zato moram postajati zrelej\u0161i, bolj izku\u0161en, najti moram nove umetni\u0161ke preokupacije in zanimanja, novo odprtost in smeri. Moram iti v svet in ga na novo raziskati. Gre za kombinacijo umetni\u0161kega in \u010dlove\u0161kega razvoja, oba sta nelo\u010dljivo povezana in v nenehnem procesu.<\/p>\n

Ja, na odru se precej vidno spreminja\u0161 \u2013 ko si stal in pel tradicionalne balade si se zdel druga\u010den od Alasdairja, ki je igral svoje komade. <\/em><\/p>\n

\u010cutim nekak\u0161en razkorak med starimi in novimi pesmimi. Sku\u0161am jih razlikovati, \u010deprav stare pesmi vplivajo na moje. Ne gre zgolj za \u0161kotske pesmi, ampak tudi tiste iz drugod. Zanimajo me stare in nove pesmi, tako da lahko govorim o neke vrste razkolu. Zanimiva se mi zdi ideja kaledonske antisizigije \u2013 razkola v \u0161kotski psihi, ki je pustila pe\u010dat tudi v \u0161kotski literaturi, \u010de samo pomislim na Osebni spomini in izpovedi upravi\u010denega gre\u0161nika<\/em> Jamesa Hogga (orig. Private Memoirs and Confessions of a Justified Sinner) ali Stevensonovega Jekylla in Hyda. Morda nekateri \u0161kotski umetniki poosebljamo ta razkol. Tisti, ki smo pol ljudje, pol be\u0161tije.<\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: kimayres.co.uk<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Tvoja glasba zame na nek na\u010din pooseblja \u0161kotsko krajino, polno vidnih ostankov preteklosti in hkrati \u010dlove\u0161ke intervencije, na\u0161ih \u010dustev, percepcij, ki jih vanjo vpisujemo. Njena samotnost je otipljiva \u2013 krhka in hkrati mo\u010dna, trda in hkrati mehka in vabljiva, podobno kot tvoja glasba. Na kak\u0161ne na\u010dine okolje vpliva na tvoje pisanje, delo, na ob\u010dutek pripadnosti (ali nepripadnosti)?<\/em><\/p>\n

Odra\u0161\u010dal sem v vasici Callander (Trossach nacionalni park), s \u010dudovito naravo in razgledi. Verjetno zaradi izku\u0161nje odra\u0161\u010danja v tak\u0161nem okolju ta na nek na\u010din \u0161e vedno vpliva name in na moje pisanje. Vendar v Glasgowu \u017eivim \u017ee skoraj 20 let in se z njim identificiram, sem urbani \u010dlovek. Nekaj \u010dasa je bila v moji glasbi prisotna nekak\u0161na keltska varianta misticizma, \u010da\u0161\u010denje dreves, rastlin, gora in vode ter duhov, ki jih poseljujejo. To je bilo bolj o\u010ditno na najzgodnej\u0161ih plo\u0161\u010dah, ki sem jih izdal pod imenom Appendix Out, ko sem se \u0161e vedno \u010dutil bli\u017eje svojim pode\u017eelskim koreninam. Danes se kot songwriter in umetnik bolj posve\u010dam \u010dlove\u0161kim interakcijam, ne glede na to, ali se dogajajo v bolj urbanem ali ruralnem okolju. Poleg tega se bolj zavedam potrebe po naslavljanju realnosti \u2013 dru\u017ebenih, globalnih, politi\u010dnih in osebnih. Zato zdaj to privla\u010dnost misticizmu narave dojemam kot neke vrste eskapizem. Morda o vsem tem najve\u010d pove ena mojih najljub\u0161ih pesmi, Burnsova Now Westlin Winds (\u0161e posebej v izvedbi Dicka Gaughana), ki zajema mnogo tega, o \u010demer govorim \u2013 osebno, dru\u017ebeno, univerzalno, politi\u010dno, metafizi\u010dno, svet narave in \u010dlovekovo povezanost z njo, na nek poseben \u0161kotski na\u010din.<\/p>\n

Tvoje pisanje ima veliko surrealisti\u010dnih, alegorijskih, simbolnih kvalitet. Vidim, da namenja\u0161 veliko pozornosti uporabi jezika, metafor, besednim igram. Nam lahko razkrije\u0161 proces pisanja? Hodi\u0161 naokrog z bele\u017enico in svin\u010dnikom ter si zapisuje\u0161 kar vidi\u0161, \u010duti\u0161?<\/em><\/p>\n

Res hodim naokrog z bele\u017enico in si zapisujem ideje, ko pridejo do mene. Lani sem posnel deset novih pesmi, ki sem jih napisal v zadnjih dve letih. Od takrat se ukvarjam z idejami za eno ali dve pesmi, kle\u0161em jih glasbeno in tekstovno, sam. Razmi\u0161ljam o tem, kak\u0161no obliko ali smer bodo ubrale, kako bodo rasle. Veliko tudi potujem, zato \u010dakam na dalj\u0161e in nemoteno obdobje, da bom lahko napisal nove komade.<\/p>\n

Tvoj stil pisanja \u010drpa iz razli\u010dnih virov in vplivov. Lahko kaj ve\u010d pove\u0161 o tem?<\/em><\/p>\n

\u0160tudiral sem literaturo, zato me \u0161e posebej zanima \u0161kotska literatura in poezija 20. stoletja \u2013 Iain Crichton Smith, Hamish Henderson, Sorley MacLean, Hugh MacDiarmid, preden je slednji postal dogmati\u010den in stalinist. Sem modernist, hkrati pa me zelo zanimajo tradicionalne balade, a ne v nazadnja\u0161kem smislu. Te stare pesmi imajo neko arhetipsko mo\u010d in relevantnost v \u0161ir\u0161em smislu, zato jih je vredno odkrivati in peti. Nekateri \u0161kotski literati so se prerekali glede pomembnosti tradicionalnega gradiva (pesmi, balad, zgodb) za nacionalno literaturo in nacionalno kulturno na splo\u0161no. Ta razkol je poosebljal MacDiarmid, ki je tradicionalne pesmi ozna\u010dil kot \u00bbriganje nepismenih kmetov\u00ab. Tak zani\u010dljiv in omalova\u017eujo\u010d odnos je kazal tudi v javnih soo\u010danjih s Hamishem Hendersonom (najbolj znani \u0161kotski folklorist \u2013 op. K.J.), ki je za razliko od njega zelo cenil in spo\u0161toval ne zgolj pomen glasbe, pesmi in zgodb, ampak tudi nosilce tradicije ter njihove \u017eivljenjske zgodbe in okoli\u0161\u010dine. Henderson je podpiral te ljudi in njihovo kulturo \u2013 na primer \u0161kotske travellerje \u2013 in zagovarjal pomembnost njihovih pesmi in zgodb tukaj in zdaj ter v prihodnosti. V tem smislu bolj zagovarjam Hendersona kot MacDairmida.<\/p>\n

V tvojih besedilih in glasbi se \u010duti mo\u010dan vpliv tradicionalnih balad. Zakaj ravno balade?<\/em><\/p>\n

Verjetno je to povezano s samo narativnostjo. Fino in navdihujo\u010de se mi zdi raziskovati narativne pesmi, razmi\u0161ljati o osebnostih in njihovih dejanjih, medtem ko pojem. Dobra balada je lahko dramatur\u0161ko in psiholo\u0161ko izpopolnjena in kompleksna. To je tisto, zaradi \u010desar se vedno vra\u010dam k njim. V\u0161e\u010d mi je, da sem isto balado, kot jo pojem danes, pel \u017ee pred desetimi leti, vendar sem jo takrat \u010dutil \u010disto druga\u010de kot danes in kot jo bom verjetno \u010dez deset let. Z zrelostjo se razumevanje \u017eivljenja in \u010dlove\u0161kega sveta \u0161iri in nadgrajuje, prav tako pa tudi razumevanje teh balad in bogatega sveta, v katerem se odvijajo, krepi.<\/p>\n

Kdaj si ugotovil, da si lahko prisvoji\u0161 te stare pesmi in napeve? Kako si jih na\u0161el oziroma kako so na\u0161le tebe?<\/em><\/p>\n

\u017de kot otrok sem rad pel. Obstajajo kasetni posnetki, na katerih si kot pet ali \u0161estletnik izmi\u0161ljujem pesmice in se spremljam na Casio klaviature. Bolj resno pa pi\u0161em pesmi od svojega 16. ali 17. leta. Tradicionalne pesmi sem tudi za\u010del peti v poznih najstni\u0161kih letih. Moj o\u010de je namre\u010d pevec, kitarist, bend\u017eoist, harmonikar. Bil je del folk scene v Glasgowu v 60ih in 70ih, poznal je mnoge znane folk revival pevce kot je Alex Campbell ipd. Prva stara pesem, ki sem se jo nau\u010dil od o\u010deta, ta pa od Alexa, je bila The False Bride. Takrat sem \u017ee pisal svoje pesmi, a se zaradi nekega razloga in kljub o\u010detovi zgodovini, nikoli prej nisem polotil ljudskih. Skrivnostnost te pesmi, z verzi o jagodah, ki rastejo v slanem morju in ladjami, ki plujejo po gozdu, me je prevzela. Verjetno je o\u010de to za\u010dutil in mi jo je zato zapel.<\/p>\n

Neko\u010d si dejal, da mora vsakdo najti svoj glas v telesu tradicije. Je to stvar dejanja ali procesa?<\/em><\/p>\n

Hm, verjetno sem to izjavil takrat, ko sem \u010dutil, da sem \u0161ele na za\u010detku ukvarjanja s \u00bbtradicijo\u00ab in sem iskal svoje mesto v njej. Danes bi preprosto rekel, da je bistveno, da vsak umetnik najde svoj glas, pa \u010de je ta v korpusu tradicije ali izven nje.<\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Alex Woodward<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Tradicionalno gradivo je pogosto obte\u017eeno z ideologijami, politiko, zgodovinskimi interpretacijami, revivalisti\u010dnimi tendencami. Te to moti? Se ti zdi, da mora\u0161 to gradivo osvobajati od teh vplivov? Kaj ti sploh pomeni tradicija?<\/em><\/p>\n

Po mojem mnenju je pomembno, da se zavedamo, da so bile nekatere politike teh starih pesmi vpra\u0161ljive, \u0161e posebej v smislu spolnih ali rasnih vpra\u0161anj. Nekatere znajo koga u\u017ealiti. Sam vem, da sem z nekimi baladami u\u017ealil nekatere ob\u010dutljive ljudi. Tak\u0161na je Little Sir Hugh, ki je ne izvajam ve\u010d, ker sem s petjem te pesmi nehote in nevede nekoga u\u017ealil in ker bi moral vsaki\u010d na dolgo in na \u0161iroko razlagati o stra\u0161ni zgodovini antisemitizma v Evropi in o tem, zakaj verjamem, da moramo o tem govoriti in se spominjati, da se ne bi ponovilo. Prav tako sem neko\u010d u\u017ealil nekatere s prepevanjem balade The Cruel Mother, ki govori o infanticidu, saj so bili v publiki prisotni tudi otroci. Ampak dejanja v tej baladi niso ni\u010d manj kruta od tega, kar se dogaja v dolo\u010denih ljudskih pravljicah. Hkrati pa obstajajo balade s tak\u0161no srhljivo vsebino tudi v otro\u0161ki folklori.<\/p>\n

Nasprotno pa v\u010dasih rekacije na posamezne pesmi za\u010dudijo in u\u017ealijo mene. Z bendom Furrow Collective, v katerem poleg mene sodelujejo \u0161e Emily Portman, Lucy Farrell in Rachel Newton, smo posneli pesem The Blantyre Explosion, ki govori o najhuj\u0161i rudarski nesre\u010di na \u0160kotskem, ki se je zgodila konec 19. stoletja. Lani smo jo zaigrali na nekem folk festivalu in iz publike je nekdo zaklical: \u00bbTo je pesem za \u017eile rezat!\u00ab, kar me je razjezilo in u\u017ealilo hkrati. \u017dalosti me, da so bile tri minute in pol, kolikor je ta \u010dlovek poslu\u0161al to pesem in nekaj sekund, ki jih je porabil za ta komentar, zanj vredne ve\u010d od \u017eivljenja 207 rudarjev, ki so umrli v eksploziji in ki se jih spominjamo v tej pesmi.<\/p>\n

Hkrati pa v smislu obte\u017eitve tradicionalnega materiala obstaja zahteva po dolo\u010denem stilu izvajanja in \u010de ni izvajano na predpisan na\u010din, potem ni pravilno. Vendar sam temu stilu ne posve\u010dam ve\u010d pozornosti. Morda sem ga \u017ee ponotranjil preko poslu\u0161anja in opazovanja ostalih pevcev in performerjev. Pa\u010d vstanem in za\u010dnem peti. Lani sem imel delavnico kitarske spremljave za tradicionalne pesmi. Zelo te\u017eko mi je bilo pojasniti moj pristop, ker to pa\u010d delam intuitivno. Zanima me tudi koncept coniach-a, ki prihaja iz kulture \u0161kotskih potujo\u010dih klanov, travellerjev, in ga je te\u017eko pojasniti. Gre za \u010dustveno predajo pesmi, kot da bi se napil ob njenem petju ali poslu\u0161anju. Sam sku\u0161am pasti v ta ob\u010dutek, ko pojem, ko to ni ve\u010d stvar zavesti, ampak bolj nek trans.<\/p>\n

Zdajle si me spomnil na citat Briana Ena, ki govori o isti stvari, ampak z vidika poslu\u0161alca: <\/em>\u00bb<\/em>\u010ce ho\u010de\u0161, da nekdo nekaj ob\u010duti, ga mora\u0161 izpustiti. Poslu\u0161anje je dejanje predaje.<\/em>\u00ab<\/em> Ali Eno torej govori o coniachu? Coniach kot dar izvajalca poslu\u0161alcem ali obratno? Skupnostna izku\u0161nja predaje drug drugemu?<\/em><\/p>\n

Da, to je to. Rad bi, da bi Brian Eno in Sheila Stewart kdaj sodelovala. (Sheila Stewart, ena najznamenitej\u0161ih \u0161kotskih travellerskih pevk in pripovedovalk, je letos preminila \u2013 op. K.J.)<\/p>\n

Tvoj odnos do tradicionalnega gradiva je precej poseben, saj uporablja\u0161 druga\u010den estetski pristop od ve\u010dine \u0161kotskih pevcev\/glasbenikov, ki se rokujejo z istim ali podobnim materialom. Tvoj stil petja in muziciranja se bolj nevezuje na psihedeli\u010dni folk\/folk rock iz 60ih kot na sodobne \u0161kotske folk trende.<\/em><\/p>\n

Verjetno ima\u0161 prav, a vsekakor bolj v smislu tradicionalnih skupin kot so bile The Battlefield Band, Silly Wizard, The Tannahill Weavers, pa irske skupine kot The Bothy Band, saj sta jih o\u010de in mama gostila, ko sta imela buking agencijo v Nem\u010diji v 70ih. To je bila ena najzgodnej\u0161ih muzik, kateri sem bil izpostavljen in je ostala z mano.<\/p>\n

Se sploh po\u010duti\u0161 kot del \u0161kotske folk scene? \u0160kotski festivali in folk klubi te ne gostijo prav pogosto.<\/em><\/p>\n

Verjetno je te\u017eava v tem, da izhajam iz indie rocka in morda ljudje na folk sceni \u0161e vedno smatrajo mojo glasbo kot tako, \u010de si o tem sploh kaj mislijo. Morda sem deloma kriv tudi sam, ker se nisem dovolj potrudil, da bi pri\u0161el na vse te festivale in v klube, kjer bi ljudje spoznali, kdo sem in kaj po\u010dnem. Torej, \u010de zdaj kdo od teh ljudi bere ta intervju \u2013 \u017eelim si nastopati v va\u0161em klubu ali na va\u0161em festivalu, hvala! Zadnji\u010d sem se udele\u017eil delavnice balad v Glasgowu. Kakih osem ljudi je bilo, vsi nad 60 let in nih\u010de ni poznal moje glasbe, \u010deprav je bilo med njimi nekaj takih, ki so vpleteni v organizacijo festivalov. Morda je to zato, ker nisem hodil v \u0161olo in se tam u\u010dil igrati folk muzike (smeh). Kraljevi konzervatorij (biv\u0161i RSAMD) se je zelo potrudil z vpeljavo univerzitetnega programa \u0161kotske glasbe, ampak \u010de gleda\u0161 iz perspektive nekoga od zunaj, se zdi, da gre za kliko in jaz nisem del nje. To sicer ni kritika, tako pa\u010d funkcionirajo uradne institucije. V Glasgowu se bolj kot s tradicionalno ali akademsko po\u010dutim povezanega z DIY sceno. Veliko ljudi, s katerimi delam, imajo podobno ozadje (kar se verjetno tudi sli\u0161i malo klikarsko). Sicer pa v Glasgowu obstaja tudi veliko povezovanja med scenami.<\/p>\n

\"\"<\/a>
Alasdair Roberts (Drag City, 2015) – naslovnica novega albuma<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Alasdair samotni volk vs. Alasdair sodelavec. Raje nastopa\u0161 sam ali s skupino? Nam lahko kaj ve\u010d pove\u0161 o svojih \u0161tevilnih sodelovanjih, bendih? Zelo eklekti\u010dni se zdijo.<\/em><\/p>\n

Veliko solo koncertov imam, \u010demur botrujejo ekonomski razlogi. \u010ce ne morem pla\u010dati spremljevalnih glasbenikov, igram sam. Pravkar sem na solo turneji po Evropi. Sicer pa veliko raje \u0161e s kom sodelujem, na odru ali v studiu, ker je to iz \u010disto dru\u017eabnostnega vidika bolj zadovoljujo\u010de in po\u017eivljajo\u010de, sploh kadar si izpostavljen glasbenim idejam in pristopom drugih. Nepri\u010dakovane in nove stvari se na ta na\u010din la\u017eje zgodijo in bolj verjetno je, da se \u010desa nau\u010di\u0161 in da to ti predstavlja ve\u010dji izziv. Ampak turneja z bendom je v teh \u010dasih finan\u010dno zelo velik zalogaj, sploh \u010de ho\u010de\u0161, da si vsi spodobno pla\u010dani, denarja pa ni. Predlani sem imel turnejo po ZDA in Kanadi s triom (Ben Reynolds na elektri\u010dni kitari in Steve Jones na basu). To sta dva od trinajstih ljudi, ki so sodelovali na lanskem albumu A Wonder Working Stone. Z 11 ali 12 ljudmi smo se predstavili na koncertih v Glasgowu in Edinburghu, ampak to so zelo redke prilo\u017enosti. Sodelujem tudi s pianistom Davidom McGuinnessom, pa z \u017ee omenjenimi Furrow Collective, pa tudi z drugimi glasbeniki. Lanskega novembra sem v Glasgowu produciral plo\u0161\u010do ameri\u0161kega kantavtorja Matta Kivela, decembra pa sem se zaprl v studio in v dveh dneh\u00a0posnel album z naslovom Alasdair Roberts, ki je iz\u0161la januarja letos in na kateri igram akusti\u010dno kitaro, klaviature, bas kitaro in mali boben. Na njej sodelujejo tudi moji glasbeni prijatelji (z back vokali, klarinetom, bas klarinetom, irskimi pi\u0161\u010dalmi). Zveni precej bolj minimalisti\u010dno od A Wonder Working Stone.<\/p>\n