{"id":13212,"date":"2015-10-29T22:27:27","date_gmt":"2015-10-29T21:27:27","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13212"},"modified":"2015-10-30T08:56:35","modified_gmt":"2015-10-30T07:56:35","slug":"iz-zakladnice-velikih-robnih-albumov-58","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13212","title":{"rendered":"Iz zakladnice velikih robnih albumov (58)"},"content":{"rendered":"

\"Robert<\/a><\/p>\n

Robert Pete Williams : Those Prison Blues<\/em><\/strong> (Arhoolie, 1971)<\/p>\n

 <\/p>\n

Robert Pete Williams je eden mojih najljub\u0161ih bluesmanov. Brez pomislekov bi ga takoj uvrstil v vsak, sicer na\u010deloma povsem nemogo\u010d izbor bluesa, ki ga je treba sli\u0161ati. Hkrati bi bil poleg Freda McDowella eden redkih s takega seznama bluesmanov, ki so peli ob spremljavi akusti\u010dne kitare, a niso komercialno snemali pred drugo svetovno vojno in torej niso izdali plo\u0161\u010de za kak\u0161no od \u0161tevilnih zalo\u017eb race records<\/em> ali svojih blues<\/em> (pozabljamo, da so blues <\/em>na ameri\u0161kem Jugu rabili kot mno\u017einski samostalnik) niso posneli za \u017eepnino v mikrofon kak\u0161nemu iskalcu ljudskega izro\u010dila na terenu, denimo folkloristom Kongresne knji\u017enice, kot je bil Alan Lomax.<\/p>\n

Z bluesom Roberta Petea Williamsa me je v osemdesetih letih seznanil in oku\u017eil Vladimir Trop, vnet, sistemati\u010den zbiratelj bluesovskih in jazzovskih plo\u0161\u010d, avtor oddaj o bluesu na ljubljanskem Radiu \u0160tudent konec sedemdesetih let. Vlado je nadaljeval tradicijo bluesofilov na tem radiu, med njimi Mirana Mesesnela, ki so vrteli in sku\u0161ali kontekstualno predstavljati tisti blues, ki ni bil bolj znan derivat blues rocka.<\/p>\n

Prvi licen\u010dni album z Williamsovim bluesom, ki se ga je dalo kupiti v prodajalnah plo\u0161\u010d in knjigarnah tedanje Jugoslavije, je bil deveti v zbirki ducata albumov zalo\u017ebe Sonet The Legacy of the Blues<\/em> (1974). To li\u010dno spakirano zbirko (v srbskem jeziku so jo prevedli kot \u00bbZave\u0161tanje bluesa\u00ab) je produciral, uredil in spremno besedilo zanjo napisal ameri\u0161ki folklorist in glasbeni zgodovinar, maja letos umrli Samuel Charters. Bil je med najbolj zaslu\u017enimi ameri\u0161kimi prou\u010devalci bluesa za skovanko country blues<\/em>, kar je bil tudi njegov naslov prelomne knjige o bluesu iz leta 1959. Skovanka se je prijela kot \u017eanrska oznaka za \u00bbavtenti\u010den\u00ab, \u00bbarhai\u010den\u00ab, \u010de ne kar \u00bbprvinski\u00ab akusti\u010den blues z ameri\u0161kega pode\u017eelja, kakr\u0161nega so imeli radi zve\u010dine beli folk preporodovci od konca petdesetih let naprej. Ta etiketa je seveda v mnogo\u010dem problemati\u010dna, tudi zaradi romanti\u010dnega eksotiziranja akusti\u010dnega bluesa, je pa izredno hitro pri\u0161la v obtok in je \u0161e zmerom malone sinonim za akusti\u010den blues, folk blues, down-home blues<\/em> ipd.. Ena izmed njenih napa\u010dnih podmen je, da so tak\u0161en blues igrali le na pode\u017eelju in je kot tak del razvojne linije od akusti\u010dnega k elektrificiranemu bluesu, njena vzporednica pa je ta, da na primer bluesa na elektri\u010dno oja\u010danih in\u0161trumentov niso igrali na pode\u017eelju.<\/p>\n

Izid Legacy <\/em>v osemdesetih letih je lepo dopolnil licen\u010dno izdajo Blues<\/em> Roots<\/em> iz sredine sedemdesetih, boksa desetih albumov bluesovskih glasbenikov zalo\u017ebe Storyville (tudi tega je izdala beograjska RTB). Za tiste pri nas, ki so v blues padli prek britanskih in ameri\u0161kih rockerjev ali pa prek bluesovske forme v jazzu, in ti so bili v ve\u010dini, sta bila oba boksa krasno dopolnilo na\u0161emu tedanjemu poznavanju bluesa in pravzaprav prva \u0161ir\u0161e (tudi finan\u010dno) dostopna mo\u017enost za soo\u010denje s posnetim bluesom na albumih, kakr\u0161nega ve\u010dina ni poznala. Zlasti Legacy <\/em>je zaradi Chartersovega motiviranega izbora segla na manj znani bluesovski teritorij, v njej so med drugim albumi Bukka Whitea, Big Joeja Williamsa, J. D. Shorta, Lightnina Hopkinsa, Snooksa Eaglina, Sunnyland Slima. Predstavljali so drug, ni\u010d manj razko\u0161en, emocionalen in polten bluesovski svet za vse fene Muddyja Watersa, Howlina Wolfa, Elmorja Jamesa in Johna Leeja Hookerja, ki se je naselil v na\u0161e sobe-poslu\u0161alnice.<\/p>\n

Williamsovi posnetki iz leta 1973, ki jih je Charters napravil v Baton Rougeu v Louisiani, so solidni in dober prikaz posebnosti njegovega bluesa. Tedaj je Williams \u017ee skoraj desetletje precej redno nastopal in snemal po bluesovskih festivalih in klubih, lahko je deloma \u017eivel od glasbe.<\/p>\n

In vendar se ti posnetki te\u017eko primerjajo z okoli\u0161\u010dinami in izrazno mo\u010djo bluesov, ki jih je prvi\u010d posnel leta 1959 kot zapornik v eni najbolj zloglasnih kaznilnic v ZDA, v louisianski dr\u017eavni kaznilnici, imenovani Angola. Tudi zanje je bil kriv folklorist, dr. Harry Oster, po izobrazbi anglist, v petdesetih letih predavatelj na Dr\u017eavni univerzi Louisiane in ustanovitelj Louisiana Folklore Society. Leta 1959 se je v dru\u017ebi z neworlean\u0161kim jazzoslovcem Richardom Allenom odpravil v kaznilnico, da bi dokumentiral blues, delovne in zaporni\u0161ke pesmi ter spirituale \u2013 \u0161la sta torej na podoben kraj kot pred njima o\u010de in sin Lomax ter mnogi drugi \u2013 in prvi\u010d posnela Roberta Petea Williamsa in \u0161e nekaj drugih bluesmanov, ki so tam prestajali zaporno kazen. Kompilacijo teh posnetkov je Oster takoj, leta 1959, izdal na plo\u0161\u010di pri svoji zalo\u017ebi Folklyric pod naslovom Angola Prisoner’s Blues.\u00a0<\/em>Na njej ob Williamsu, ki v vseh pogledih sli\u0161no izstopa, dober blues trosita \u0161e Guitar Welch in Hogman Maxey. Na tem albumu je tudi pretresljiv Williamsov blues na dvanajstrunski kitari, Oster ga je naslovil \u00bbPrisoner’s Talking Blues\u00ab – osebna izpoved o \u017eivljenju v kaznilnici, kjer je \u00bbnajbolj\u0161i dan lahko tudi zadnji dan\u00ab, na robu obupa in misli na samomor. Pri\u010devalci pravijo, da so zaporniki na dvori\u0161\u010du kaznilnice, zbrani ob kitaristu, hlipali od izpovedani bole\u010dini. Williams je vedno trdil, da je po krivem sedel zaradi uboja mo\u017ea, ki naj bi ga storil v samoobrambi leta 1956 med ravsom v neki \u0161pelunki. S koltom, ki ga je nosil s seboj, je ubil tipa, ki ga je napadel z no\u017eem. No\u017ea kot dokaza niso na\u0161li, pri\u010de v \u0161pelunki pa niso hotele pri\u010dati v njegovo korist. \u0160lo je za precej pogost vzorec kaznovanja, zlasti med \u010drnsko populacijo na ameri\u0161kem Jugu. Obsojen je bil na dosmrtno je\u010do. Do tega posnetka so mu oblasti zavrnile \u017ee tri pro\u0161nje za pogojni izpust. Na podlagi presunljivega pripovedovanega bluesa, ki se izte\u010de v je\u010danju, so Oster in prijatelji sku\u0161ali prepri\u010dati guvernerja Louisane v pomilostitev zapornika, kar se je tudi zgodilo, podobno kot pri Leadbellyju in Lomaxu desetletja prej. Vendar je moral kot pogojno kazen prestati vmesno dobo na polju belega farmarja, ki je bila podobna te\u017ea\u0161kemu delu in torturi v \u010dasu su\u017eenjstva in po zapornikovem pripovedovanju huj\u0161a kot kaznilnica. Kon\u010dno so ga izpustili na svobodo poleti 1964. Bluesofili so Williamsa z Juga takoj napotili naravnost na znameniti folk festival v Newportu, kjer je \u2013 negotov, boje\u010d, srame\u017eljiv, v novih obla\u010dilih \u2013 nastopil pred tiso\u010dimi mladimi belimi \u0161tudenti druga\u010dnih nazorov, \u0161eg in postav. Bluesovski pisec Stephen Calt kar zajedljivo realno opisuje ta nova sre\u010danja \u010drnih bluesmanov z navdu\u0161enimi mladeni\u010di in mladenkami v kratkih krilih \u2013 pristavlja, da je Williams ob pogledu na oprave mladenk potihoma spra\u0161eval, ali se je slu\u010dajno zna\u0161el na \u00bbkurbi\u0161\u010du\u00ab. Trk svetov na \u00bbnovih krajih\u00ab bluesa je bil v\u010dasih popoln, bil je\u00a0 svet nesporazumov, ki pa so bili kulturno in komercialno re\u0161ljivi. Majhen bluesovski trg je dobil zagon, bil je svet majhnih neodvisnih zalo\u017eb zanesenjakov, klubov in festivalov, tudi potujo\u010dih revij bluesa, ki so z glasbeniki iz ZDA vred kmalu za\u010dele nastopati v Evropi in na Japonskem. Nekdanji kmetovalec, zakupnik zemlje (sharecropper<\/em>) in sezonski delavec na nasipih je pri svojih petdesetih letih za\u010del poklicno kariero bluesovskega glasbenika. Ve\u0161\u010dino, ki jo je kot ob\u010dasni \u0161pilavec za denar na piknikih in plesih pilil v mladosti, ped drugo vojno, potem ko je sprva na kitari posnemal slog Blind Lemona Jeffersona in komade Peetieja Wheatstrawa, je z neizbrisnim osebnim pe\u010datom in slogom razkazoval na plo\u0161\u010dah in koncertih. Robert Pete Williams je umrl leta 1980. Javno je muziciral do konca sedemdesetih let.<\/p>\n

Njegov blues je poseben. Je med najbolj impulzivnimi in improviziranimi, prosto uhaja iz ustaljenega bluesovskega obrazca, tako in\u0161trumentalno kot vokalno in liri\u010dno. Zveni kot improvizirani blues, ki ohranja antifonalnost, gradi na klicu in odgovoru, podvajanju glasu s kitarsko melodijo, podalj\u0161evanju zasen\u010denega glasu z ritmi\u010dno odsekanimi strunskimi potezami. Je harmonsko ohlapen, odprt in nepredvidljiv, \u00bbdisonanten\u00ab, ko se, kro\u017ee\u010d okrog tonalnega centra in ob pu\u0161\u010danju zvena drugih odprtih strun, vra\u010da nazaj vanj in k bluesovski kiti\u010dni obliki. Igra na 6 in 12- strunsko kitaro. Slide je za\u010del uporabljati \u0161ele na prostosti, potem ko je spoznal prijatelja Freda McDowella. Je arhai\u010dno moderen \u2013 skoraj \u00bbafri\u0161ko strunarski\u00ab in hkrati poudarjeno sodoben. Ves \u010das oseben. Tudi komadi drugih, ki jih igra, zvenijo povsem njegovo, ni resni\u010dnega posnemanja v njih. Zgled je “Louise”, sicer pesem, ki jo je prvi v vinil vtisnil Big Bill Broonzy.<\/p>\n

Blues, razpet med bogaboje\u010dnostjo mo\u017eakarja iz konservativnega socialnega okolja, samopomilovanjem in osebnim hrepenenjem, iskanjem poti iz vrtinca nesre\u010de in bede.<\/p>\n

Izbor albuma Those Prison Blues<\/em> prina\u0161a pesmi, ki jih je Williams posnel v kaznilnici leta 1959 in 1960 in jih je Oster izdal na plo\u0161\u010dah, ko je bil \u0161e v zaporu. Pozneje je Oster katalog svoje zalo\u017ebe prodal kalifornijski zalo\u017ebi Arhoolie Chrisa Strachwitza, ki je ponatisnila in dopolnjevala katalog z Williamsovimi novimi in neizdanimi posnetki in vajo ponovila po prehodu z vinila na CD. Tu je sicer nastalo precej zmede, vsaj za tiste, ki \u017eelijo verne ponatise prvotnih albumov. Kdor bo posegel po ponatisnjenem albumu Free Again <\/em>iz leta 1961, izdanem za Osterjevo zalo\u017ebo, ko je bil Williams \u00bbpogojno svoboden\u00ab, ne bo dosti zgre\u0161il. V pesmih je ogromno bole\u010dine, hrepenenja po svobodi, ob\u010dutja brezizhodnosti, izra\u017eenihh v petju in rezkih kitarskih udarcih.<\/p>\n

Williamsov blues je pesem o svobodi. Na posnetkih iz kaznilnice mu od zunaj \u017evrgolijo pti\u010dki (na \u00bbPardon Denied Again\u00ab).<\/p>\n

Opomba: spet nas omejuje dostopnost albuma na YT, zato je tu le izbor posameznih komadov. Za\u010deli pa bomo s presunljivim \u00bbPrisoner’s Talking Bluesom\u00ab, ki mu sledi nekaj komadov z Those Prison Blues<\/em>.<\/p>\n