{"id":13292,"date":"2015-11-11T08:50:15","date_gmt":"2015-11-11T07:50:15","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13292"},"modified":"2015-11-11T08:50:15","modified_gmt":"2015-11-11T07:50:15","slug":"bob-dylan-the-cutting-edge-1965-1966-columbia-legacy-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13292","title":{"rendered":"Bob Dylan – The Cutting Edge 1965-1966 (Columbia Legacy, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"we<\/a><\/p>\n

Med poznavalci, glasbenimi zgodovinarji in kritiki na splo\u0161no \u0161e vedno velja, da je obdobje 1965-66 bilo Dylanovo najbolj\u0161e, najplodnej\u0161e in najpomembnej\u0161e za zgodovino (popularne) glasbe. O \u201cnajbolj\u0161em\u201d bi se dalo razpravljati, saj je Dylan tudi po letu 1966 ustvaril precej\u0161en opus, ki se po kakovosti da meriti z doti\u010dnim ali ga celo presega. Govorimo denimo o albumih John Wesley Harding<\/em> iz leta 1967, Blood On The Tracks<\/em> iz 1975, Oh Mercy<\/em> iz 1989, Time Out Of Mind<\/em> iz 1997 in pravzaprav vse, kar je avtorskega ustvaril od tega leta do zdaj. Dr\u017ei pa, da so posnetki iz obdobja 1965-66 njegovi najpomembnej\u0161i in da je z njimi sprva dodobra zamajal, na koncu pa popolnoma spremenil poglede na to, kaj lahko rock glasba naredi na podro\u010dju poezije in obratno. V tem obdobju je izdal jedro svojega opusa \u0161estdesetih, albume Bringing It All Back Home<\/em>, Highway 61 Revisited<\/em> in Blonde On Blonde<\/em>, ki so pomembno vplivali tudi na slovensko kantavtorsko in rockersko sceno. Slednji, ki velja za prvi dvojni album rockovske glasbe, velja za vrh njegovega nadrealisti\u010dno-medbesedilno-psihedeli\u010dnega obdobja, ki se je sicer za\u010delo \u017ee v letu 1964 na albumih, kot je Another Side Of Bob Dylan<\/em>, morda pa celo \u017ee v letu 1963 in nekaterih zabavnih govore\u010dih bluesih, a na omenjenih treh je to usmeritev razvil in izmojstril, hkrati pa za sabo potegnil precej drugih umetnikov, denimo Beatle, \u010de \u017ee govorimo o najbolj razvpitih.<\/p>\n

Vpra\u0161anje \u010dasa je bilo, kdaj se bodo pri njegovi mati\u010dni zalo\u017ebi lotili kopanja po neobjavljenem gradivu iz tega obdobja. Po lanski integralni izdaji \u201cKletnih trakov\u201d je bilo pri\u010dakovati, da bo tokrat \u0161lo bodisi za arhivsko spogledovanje s proslulim albumom Blood On The Tracks<\/em> bodisi s sredino \u0161estdesetih, ko so premiki na vseh ravneh dru\u017ebe \u0161e nakazovali mo\u017enost za nekolikanj bolj normalno \u017eivljenje. Iz tega vsem glasnikom navkljub dolgoro\u010dno \u017eal ni bilo ni\u010d, glasba pa je ostala.<\/p>\n

Pri\u010dujo\u010da zbirka prihaja med nas v \u0161tirih razli\u010dicah \u2013 kot razko\u0161na multizgo\u0161\u010denska izdaja (18-CD), na kateri lahko pozorno spremljate genezo in razvoj ustvarjanja treh albumov; kot malce manj razko\u0161na multicedejska izdaja (6-CD); kot izbor najbolj\u0161ega na dveh zgo\u0161\u010denkah ali pa kot trojna vinilna zbirka, ki tudi prina\u0161a izbor. Tej so dodali \u0161e obe zgo\u0161\u010denki iz prve razli\u010dice in knji\u017eico z esejem in fotografijami. Prisluhnili smo vsem trem, pod drobnogled pa tokrat vzeli li\u010dno trojno vinilno izdajo, ki na sre\u010do ne prina\u0161a (\u0161e enega) remastra izvirnikov, kot to v svojih arhivskih zbirkah \u017eal po\u010dne Springsteen (njegova leto\u0161nja arhivska izdaja The Ties That Bind \u2013 The River Sessions<\/em> bo iz\u0161la 4. decembra in kmalu zatem bo kak\u0161na beseda o njej zapisana tudi na teh straneh), pa\u010d pa so na vseh treh LP-plo\u0161\u010dah zgolj arhivski posnetki. Ve\u010dinoma uradno \u0161e neizdani. Ve\u010dinoma zato, ker smo dvema \u017ee prisluhnili na izdajah Biograph<\/em> (1985) in The Boogleg Series 1-3<\/em> (1991). A to je tudi vse. Ni\u010d narobe ne bo, \u010de znova sli\u0161imo pesem Farewell, Angelina<\/em>, \u0161e lep\u0161e pa se je posvetiti neizdanemu gradivu. Gre ve\u010dinoma za alternativne razli\u010dice \u017ee znanih skladb \u2013 nekatere v zametkih, demo-poskusih, posnetih z druga\u010dnimi naslovi (denimo Medicine Sunday<\/em>, ki je pozneje na Blonde On Blonde postala Temporary Like Achilles<\/em>), nekaj naslovov pa deluje bolj sve\u017ee: Lunatic Princess<\/em> iz leta 1966 ali You Don\u2019t Have To Do That<\/em> iz leta 1965. Vse je zares pozorno sestavljeno in ponuja vpogled (zlasti na najob\u0161irnej\u0161i, razko\u0161ni razli\u010dici) v studijsko delo mojstra, ki je bil \u017eiv dokaz za to, da se da, \u010de si nadarjen in delaven hkrati, delati veliko in hkrati kakovostno in da kvantiteta ni nujno vedno v nasprotju s kvaliteto. Seveda je vmes ogromno dela, piljenja, razli\u010dic, ina\u010dic, poskusov, zavr\u017eenih idej in vsega, kar sodi k umetni\u0161kemu ustvarjanju.<\/p>\n

Tisti, ki ste gore\u010di zbiralci Dylanovih neizdanih posnetkov, br\u017e\u010das \u017ee imate ve\u010dino tega, kar prina\u0161a zbirka The Cutting Edge<\/em>. Spla\u010da se jo imeti \u017ee samo zaradi prilo\u017eene dokumentacije, je pa cena 500 evrov in \u0161e nekaj za razko\u0161no razli\u010dico (in 140 za malo manj razko\u0161no) br\u017e\u010das precej ve\u010d kot bo povpre\u010den \u017eep pripravljen potrpeti za umetnost. Dvajset evrov za izbor je razumna cena; izbor ni slab, a je le samo izbor. Hiter vpogled. Vinilna razli\u010dica je nekje vmes, okrog 70 evrov boste morali od\u0161teti zanjo. Mo\u017enost izbire glede na \u017eep je vsekakor pozitivna zadeva, a obstaja nas nekaj, ki ho\u010demo sli\u0161ati 55 zaporednih izvedb Desolation Row<\/em>. Tudi \u010de s \u0161tevilko malce pretiravam, ne bo ni\u010d hudega.<\/p>\n

Vinilna razli\u010dica na treh plo\u0161\u010dah prina\u0161a kronolo\u0161ki pregled studijskega ustvarjanja treh albumov, vsak ima svojo plo\u0161\u010do. Na prvi je zanimivo sli\u0161ati, kako je Dylan dolo\u010dene pesmi v zgodnjih zametkih predstavil v studiu, posnel bodisi akusti\u010dne razli\u010dice s kitaro ali s klavirjem, vmes tudi nekatere, ki niso pri\u0161le na plo\u0161\u010do, ampak jih je dal drugim (I\u2019ll Keep It With Mine<\/em> je denimo dobila Nico, Angelino<\/em> Joan Baez, If You Gotta Go<\/em> so peli Manfred Mann). Na prvi strani druge plo\u0161\u010de sta samo dve pesmi v obliki poskusnih vaj in demotov, Like A Rolling Stone<\/em> in \u017ee omenjena Desolation Row, medtem ko stran B ponuja pet drugih izvedb z albuma Highway 61 Revisited, tudi single Can You Please Crawl Out You Window (take 1)<\/em>. Zadnji LP je posve\u010den dvanajstim izvedbam za albuma Blonde On Blonde, kjer sli\u0161ite nekatere zelo druga\u010dne izvedbe objavljenih pesmi, tudi napa\u010dne za\u010detke in denimo 13. poskus snemanja pesmi Stuck Inside Of Mobile<\/em>. Dovolj za za\u010detek, ravno toliko, da za\u0161\u010degeta in \u017eelimo sli\u0161ati, kaj je na polni izdaji. Zvok vinilk je odli\u010den, tudi knji\u017eica je konkretna, LP-jevske velikosti, ovitki plo\u0161\u010d pa \u201cvintage\u201d, da poslu\u0161alca tudi vizualno prestavijo v analogne \u010dase snemanja. Ko je Dylan ustvarjal pri\u010dujo\u010de pesmi, so Beatli pridelali Rubber Soul<\/em> in Revolver<\/em>, britanska bendovska scena je bila v razmahu, a tudi v ZDA je, v \u010dasu Blonde On Blonde, \u017ee udaril Zappa in \u0161e kdo.<\/p>\n