\u0160krlatni vrh <\/em>(Crimson Peak<\/em>, Guillermo del Toro, glasba Fernando Vel\u00e1zquez, 2015)<\/p>\n V ponovnem sre\u010danju s srhljivkami pa\u010d ne moremo mimo re\u017eiserja, scenarista in producenta po imenu Guillermo del Toro. Poznamo ga kot kreatorja filmov, srhljivih vizualnih spektaklov, med katerimi so Hellboy<\/em> (2004), s kar temu oskarji nagrajeni Favnov labirint<\/em> (El laberinto del fauno<\/em>, 2006; kjer mu je ve\u010d kot odli\u010dno filmsko glasbo ustvaril Javier Navarrete in bil nominiran za oskarja za originalno partituro), potem Ognjeni obro\u010d<\/em> (Pacific Rim<\/em>, 2013; glasba Ramin Djawadi), \u010deprav je morda najbolj opozoril nase s filmom Kronos<\/em> (Cronos<\/em>, 1993; glasba Javier \u00c1lvarez), ki je \u017eanrsko pa\u010d najbli\u017eja njegovim srhljivim idejam.<\/p>\n Tokratni film z naslovom \u0160krlatni vrh<\/em> (Crimson Peak<\/em>) je postavljen v Anglijo 19. stoletja in predstavlja zgodbo mlade pisateljice, katere \u017eivljenje je vseskozi pretkano s tan\u010dico nadnaravnega. Mlada Edith Cushin (Mia Wasikowska) zna \u017ee od mladosti vzpostaviti stik z duhovi, toda ko privoli v poroko s premo\u017enim plemi\u010dem po imenu Thomas Sharpe (Tom Hiddleston), se ne zaveda, da se bo njen dar spremenil v prekletstvo. Ko se naseli v Thomasovi gra\u0161\u010dini \u0160krlatni vrh, ji mo\u017eeva sestra Lucille Sharpe (Jessica Chastain) razlo\u017ei, da so dolo\u010dene sobane prepovedane. Radovedna Edith kljub vsemu za\u010dne raziskovati in s svojimi sposobnostmi kmalu zazna duhove v tem svojem novem domu \u2013 stra\u0161ljivi gra\u0161\u010dini na vrhu gore, pod katero se nahaja rudnik krvavo rde\u010de gline. Medtem ko njeno zdravje postopoma pe\u0161a, postaja vedno bolj odlo\u010dena, da razkrije mra\u010dne skrivnosti stare hi\u0161e in to kljub prepovedi snahe. Ko sku\u0161a ugotoviti, zakaj so ujeti, na grozljiv na\u010din spozna, da nekateri duhovi skrivajo krvavo preteklost. Brezmejna domi\u0161ljija Guillerma del Tora nas ponovno popelje v fantazijski svet, pre\u017eet z navdihujo\u010do simbolno estetiko, gotsko tema\u010dnostjo ter oto\u017eno lepoto podob iz sanj. Resnica o \u0160krlatnem vrhu pa le\u017ei globoko, nekje med po\u017eelenjem in tema\u010dnostjo, med nedoumljivostjo in norostjo. Nekatere stare gra\u0161\u010dine lahko namre\u010d s\u010dasoma postanejo \u017eive. Prvotni scenarij je del Toro spisal \u017ee leta 2006, v tem \u010dasu pa do osupljive popolnosti izpilil prav vsako podrobnost in uresni\u010dil svojo ve\u010dno \u017eeljo po stvaritvi morda ene lep\u0161ih grozljivk. Glasbo zanj je napisal Fernando Vel\u00e1zquez (rojen 1976), \u0161panski skladatelj, \u010delist, pianist in kitarist.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/11\/\u0160krlatni-vrh_2-600x338.jpg\")
<\/a><\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/11\/\u0160krlatni-vrh_3-600x344.jpg\")
<\/a>Fernando Vel\u00e1zquez je svojo ustvarjalno pot filmskega skladatelja grozljivk pri\u010del leta 2007 s filmom Siroti\u0161nica<\/em> (El Orfanato<\/em>, J. A. Bayona, 2007), nato Nemogo\u010de<\/em> (Lo imposible<\/em>, J. A. Bayona, 2012) in Mama<\/em> (Andr\u00e9s Muschietti, 2013). Vsem je skupen njegov melanholi\u010den, grozljivo lep in tema\u010den zvok. Tudi tokrat se je pokazal v vsej svoji (sicer \u017ee znani) lu\u010di. Prvi del partiture ima naslov Edith’s Theme<\/em> in je na violon\u010delu zasnovana liri\u010dna melodija, podprta s predvidljivim klavirskim preigravanjem. Vstopi godal nam samo zarisujejo mo\u017enosti nevidnih sil in tema\u010dnih resnic. Sledi My Mother’s Funeral<\/em>, morda prva med druga\u010dnimi, nekoliko bolj misti\u010dno oblikovanih glasbenih tem. Po svoji \u0161egavosti izstopa Buffalo<\/em>, nedefinirana glasbena simpatija, s katero nas posku\u0161a Fernando Vel\u00e1zquez pa\u010d razbremeniti, preden vstopimo v svet groze in duhov. Nato pa je After the Ghost<\/em>, nekak\u0161no prvo sre\u010danje Edith s silami nevidnega sveta. Tudi Soft Hands<\/em> se podaja v glasbeni svet skrivnosti in onostranstva, z repeticijo enega samega klavirskega tona pa \u017ee daje slutiti ve\u010d kot samo mistiko. Skladba McMichael<\/em> je romanti\u010dna tema in je namenjena liku gospe (Lesile Hope), ki posku\u0161a vna\u0161ati nekaj miline in poeti\u010dnosti. Tudi Valse sur ine berceuse anglaise<\/em> ima svoje optimisti\u010dno filmsko mesto prijetnega dru\u017eenja, spoznavanja in koketiranja. Temu sledijo razli\u010dne kompozicije s podobnimi naslovi (Ghost I, II, III<\/em> …), ki so ve\u010dinoma vezane na sliko in precej predvidljivo srhljive, pulzivne in ritmi\u010dno abstraktne.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/11\/\u0160krlatni-vrh_4-600x338.jpg\")
\u0161ati vloge klavirskega zvoka. Tako se I’m here<\/em> spopade z melanholijo pozabljenega \u010dasa, uti\u0161anih resnic in vsekakor zamol\u010danih smrti. The Machine\/The Box<\/em> je svojstvena glasbena skica, ki se naslanja na film, njena glasbena pripoved pa se nadaljuje v The Gramophone<\/em>, s katerim vzpostavi nekak\u0161en notranji zvo\u010dni dialog. \u0160ele Let me Help You<\/em> nam razkrije ne\u010dedna ozadja minulega \u010dasa, vsekakor pa pomaga razumeti te\u017eave in \u017ealostne zgodbe za nazaj.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2015\/11\/\u0160krlatni-vrh_5-600x323.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"