{"id":13639,"date":"2016-01-04T11:26:42","date_gmt":"2016-01-04T10:26:42","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13639"},"modified":"2016-01-04T11:31:57","modified_gmt":"2016-01-04T10:31:57","slug":"neil-young-and-bluenote-cafe-bluenote-cafe-the-volume-dealersreprise-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13639","title":{"rendered":"Neil Young And Bluenote Caf\u00e9 – Bluenote Caf\u00e9 (The Volume Dealers\/Reprise, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"neilyoung7\"<\/p>\n

Po mnenju mnogih kritikov 1980 leta\u00a0 niso bila najbolj naklonjena Neilu Youngu<\/a>. Glasbena zgodovina ve povedati, da se je po dveh zanimivih plo\u0161\u010dah, akusti\u010dni Hawks & Doves<\/em> (1980) ter Re-Ac-Tor<\/em> s Crazy Horsi (1981) podal na dalj\u0161o pot \u017eanrskega eksperimentiranja s t. i. \u201crobotiko\u201d na Trans<\/em>, countryjem na Old Ways<\/em>, rockabillyjem na Everybody\u2019s Rockin\u2019<\/em> in tako naprej vse do albuma This Note\u2019s For You<\/em> (1988), ki je sprva iz\u0161el kot Neil Young & The Bluenotes, a po to\u017ebi pevca Harolda Melvina, proslulega frontmana soulovske zasedbe Harold Melvin & The Blue Notes (\u201cIf You Don\u2019t Know Me By Now\u201d), je ime benda odpadlo. Young se je na albumu \u017eanrsko poigraval s soulom, barskim jazzom in ritem in bluesom, vsebina pesmi pa si je privo\u0161\u010dila glasbeno industrijo, okostenele korporacije, v ozadju katerih so se pretakale velike vsote, substanca pa je podlegla komercializaciji. Videospot za najbolj znano pesem s plo\u0161\u010de, Ten Men Workin\u2019<\/em>, je dobil celo grammyja (se spominjate Michaela Jacksona, ki se mu vnamejo lasje?), a plo\u0161\u010da je komercialno bolj ali manj poniknila. Kot pove glasbena zgodovina, stoji na koncu niza Youngovega \u201ceksperimentalnega obdobja\u201d, saj je leta 1989 izdal plo\u0161\u010do Freedom<\/em>, s katero naj bi se \u201czmagoslavno vrnil\u201d na sceno. Vsi ti narekovaji stojijo zato, da bolje ponazorimo nekak\u0161no nujno distanco do takega obravnavanja opusov takih ali druga\u010dnih ustvarjalcev \u2013 omenjeno eksperimentalno obdobje, ko se je Neil Young spopadal z zalo\u017ebo Geffen, sodi med najbolj zanimiva obdobja njegovega ustvarjanja prav zaradi raznolikosti. \u017de prav, ve\u010dina poslu\u0161alstva ga ima br\u017e\u010das najraje, ko na les paulu s Crazy Horsi \u017ege rokenrol ali kot osamljenega trubadurja z orglicami, ki pripoveduje o zlatem srcu, a dejstvo je, da je sr\u017e Youngovega opusa prav glasbeno kameleonstvo, ki ga ne posku\u0161a nikoli z ni\u010demer opravi\u010devati in kjer se v\u010dasih znajde bolje, v\u010dasih slab\u0161e. Upa pa si, kar je ve\u010d, kot lahko trdimo za ve\u010dino njegovih sodobnikov.<\/p>\n

Svoj orkester, ki ve\u010dinoma \u017ege precej brezkompromisen rock, je Neil Young popeljal tudi na odre in med nami je kon\u010dno tudi dokument teh pohodov. Bend na plo\u0161\u010di je najprej preimenoval Ten Men Workin\u2019, zasedba na nastopih pa se je imenovala Bluenote Caf\u00e9; v njej med drugimi najdemo tudi \u010dlane zasedbe Crazy Horse. Na dvojnem albumu, posnetem med 1987 in 1988, najdemo sedem na plo\u0161\u010dah neizdanih pesmi, torej gradiva, neuporabljena v studiu, kar je posebej zanimivo za glasbene zgodovinarje in zbiralce. Young ni \u0161el na oder pet greatest hits, ampak zve\u010dine pesmi, ki jih ob\u010dinstvo ni poznalo (ali pa vsaj ne tako dobro), s \u010dimer je tvegal t. i.\u201ddylanovski bumerang\u201d (spomnimo se na njegove kontroverzne nastope v letih 1979, 1980 in 1981, ko je na nastopih pel samo nove pesmi s komercialno manj vidnih \u201cgospelovskih\u201d plo\u0161\u010d). Tvegal je in igro dobil, tako kot Dylan, \u010deravno je na kratek rok bilo vse skupaj videti bolj slabo. Young v 1980 letih ni dosegal visokih mest na lestvicah, svojo najuspe\u0161nej\u0161o plo\u0161\u010do v tem desetletju pa je izdal, zanimivo, istega leta kot Dylan (Bob Oh, Mercy, Neil pa \u017ee omenjeno Freedom). Tu je seveda tudi japonsko-avstralski EP Eldorado<\/em>, ki je iz\u0161el leta 1989 samo na teh dveh trgih in nekako napovedal album Freedom, med drugim pa je na njem bila zanimiva priredba riteminbluesovske pesmi On Broadway<\/em> \u2013 poznamo jo z repertoarja The Drifters in izpod avtorskih peres Jerryja Leiberja in Mika Stollerja.<\/p>\n

Young se je na pot s pri\u010dujo\u010dim koncertnim programom podal \u017ee v letu izida albuma Life<\/em> (1987), na odru posredno napovedal Freedom (Ordinary People) in v enem redkih potovanj skoz svoj \u201cklasi\u010dni\u201d opus odigral maratonsko izvedbo pesmi Tonight\u2019s The Night<\/em>, ki traja skoraj dvajset minut in velja za vrhunec (in tudi zaklju\u010dek) enajstega diskografskega dela Youngovega arhivskega niza.<\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n