{"id":13645,"date":"2016-01-06T15:59:04","date_gmt":"2016-01-06T14:59:04","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13645"},"modified":"2016-01-06T15:59:29","modified_gmt":"2016-01-06T14:59:29","slug":"pierre-boulez-1925-2016","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13645","title":{"rendered":"Pierre Boulez (1925-2016)"},"content":{"rendered":"

Objavljeno v tiskani Muski \u0161t. 5, 2000<\/span><\/em><\/p>\n

\"Boulezportrait300dpi00\"<\/p>\n

O skladatelju, dirigentu, pedagogu in esejistu Pierru Boulezu<\/em> je bilo z vseh aspektov ustvarjanja napisano \u017ee preve\u010d. Ostaja nesporno markantna, \u010detudi kontroverzna osebnost na svetovnem glasbenem prizori\u0161\u010du. Za nekatere idol, za druge machiavelist, v vsakem primeru pa profesionalec z obse\u017enim znanjem in neizprosno pedantnostjo; Boulez ostaja kot avtor in dirigent ves \u010das v prvih bojnih vrstah glasbenega dogajanja, \u010detudi ne vedno na strani avantgarde.<\/p>\n

Kot Messiaenov u\u010denec se je posve\u010dal analizi avtorjev z za\u010detka 20. stoletja ter tudi ritmi\u010dnih posebnosti vzhodnja\u0161ke, zlasti indijske glasbe, obenem pa se je pri Ren\u00e9ju Leibowitzu spoznaval z dodekafonijo. Pod vplivom serializma so nastala tudi njegova prva dela, kasneje pa je \u017eelel prese\u010di njegovo togost. Zgodnje obdobje Boulezovega skladanja \u017ee odra\u017ea obe tendenci.<\/p>\n

Sonati \u0161t. 1<\/a> in \u0161t. 2<\/a> sta ilustrativna primera zavestnega odklona od strogega serialnega koncepta in usmeritve v integralni serializem, ki ga je uresni\u010dil tako, da je “strukturam barve in intenzitete pridru\u017eil zvo\u010dne in ritmi\u010dne strukture.” (Antoine Gol\u00e9a. Sre\u010danje s Pierrom Boulezom. Julliard, 1958.) V uvodnih navodilih je Boulez razkril te\u017enje, ki jih je polno uresni\u010dil v 3. sonati<\/a>. Med drugim je poudaril, da so zanj vsi deli skladbe enako pomembni, oblikovanje glasbene arhitekture pa je prepu\u0161\u010deno inteligenci interpreta ne le z dinamiko, marve\u010d tudi z dolo\u010deno svobodo pri variiranju ritma. Zadnje je klju\u010dnega pomena za razumevanje poznej\u0161e 3. sonate.<\/p>\n

Boulez, ob\u010dudovalec likovne in zlasti besedne umetnosti, se je ob prvih skladateljskih poskusih spoznaval s pesni\u0161kim opusom Ren\u00e9ja Chara in kasneje St\u00e9phana Mallarm\u00e9ja. Po Charovi poeziji je napisal pomembna dela kot Visage Nuptial<\/a> (1946-51), Soleil des Eaux<\/a> (1948) in Marteau sans Ma\u00eetre<\/a> (1952-54), kjer se je sre\u010dal s problematiko glasu (Visage nuptial in Soleil des Eaux). Zlasti prvo delo je manifestacija raznih mo\u017enosti uporabe glasu, Boulez je med drugim tudi ukinil razumevanje besedila. To je bilo obdobje, ko je ustvarjanje zanj pomenilo organizirano podajanje delirija. Izbor Chara in Mallarm\u00e9ja ni naklju\u010den; v obeh je Boulez odkril koncentriranost in – pri Mallarm\u00e9ju – hermeti\u010dnost besedi\u0161\u010da, ki deluje sicer agresivno, vendar daje obenem nove mo\u017enosti. Ravno ta nedore\u010denost je Boulezu pomenila izziv, saj se je odpovedal glasbenemu interpretiranju besedila in nujnemu razumevanju. S tem je dal glasbi vso avtonomnost, obenem pa je besedilo uporabil kot dodaten zvo\u010dni vir.<\/p>\n

1950 leta so zaznamovala glasbeno dogajanje z elektronsko glasbo, ki je nastajala v studiih po Evropi. Tudi Boulez se ni mogel upreti izzivu, ki so ga prina\u0161ali novi zvoki, in se je priklju\u010dil Shaefferjevi skupini. Kot rezultat njegovih poskusov so nastala dela Etude I<\/a> in II<\/a> in Structures<\/a> za dva klavirja. Te\u017eava, ki se je porajala vzporedno z ustvarjanjem v studiu in z rabo novih zvokov, je bila zlasti, kako najti vmesno pot med \u0161tevilnimi mo\u017enostmi manipulacij, ki jih je ponujalo studijsko delo, determiniranostjo serializma in svobodo umetnikove domi\u0161ljije. Boulez je re\u0161itev ponudil v Marteau sans ma\u00eetre<\/a>, ki ga sestavlja devet del, nastalih po treh Charovih pesmih. Vokalni part se pridru\u017euje “drugim” glasbilom, njegova vloga pa je ponovno bolj tradicionalna kot v prej\u0161njih dveh delih.<\/p>\n

Po burnem razhodu s skupino GRM, ki ga je Boulez komentiral z besedami \u201cBol\u0161ji trg zvokov me ne privla\u010di.\u201d, se je pridru\u017eil Karlheinzu Stockhausnu, sicer prav tako Messiaenovemu u\u010dencu. Skupaj z njim ter s \u0161tevilnimi drugimi skladatelji (Berio, Maderna, Nono, Pousseur …) je sodeloval na povojnih poletnih predavanjih v Darmstadtu in se zapisal med predstavnike tako imenovane Darmstadtske generacije. Z uvedbo integralnega serializma se je za nekaj \u010dasa odpovedal naklju\u010dju, nepredvidljivemu v glasbi.<\/p>\n

Vendar Boulez kot vedno presene\u010da in z vsako novo fazo zanika prej\u0161njo; v 3. sonati (1954-57) omeh\u010da determiniranost takega pisanja z dodelitvijo ve\u010dje avtonomnosti interpretu ne le z dinami\u010dno, marve\u010d tudi ritmi\u010dno fleksibilnostjo. Pri tem sicer ne gre v skrajnost kot Stockhausen, ki je posamezne takte v Klavierst\u00fcck XI<\/a> pojmoval kot enote, med katerimi lahko glasbenik poljubno izbira, vendar pa dopu\u0161\u010da interpretu samostojen prispevek pri ustvarjanju dela. Sonata sama ostaja \u0161e vedno izpisana v celoti in v tem ne dopu\u0161\u010da svobode. Njen najobse\u017enej\u0161i del, Constellation-Miroir<\/a>, nam jasno ilustrira tipi\u010dno Boulezovsko strukturo: bloki kompleksnih akordov, ki so med seboj povezani s posameznimi notami; to daje skladbi kontrastnost in notranjo napetost.<\/p>\n

Boulezovo poglabljanje v Mallarme\u00e9jevo poezijo je bilo obenem izto\u010dnica za dalj\u0161e ustvarjalno obdobje, kronano z delom Pli selon Pli<\/a> (1957-62) za sopran in orkester, ki nudi \u0161e ve\u010d svobode pri izvajanju, za interprete in za dirigenta. Seveda pa zanj svoboda ne obstaja v istem pomenu kot za Johna Cagea in Stockhausna. Boulez jo dopu\u0161\u010da le med posameznimi strukturami. Sam je o tem dejal: “Ali mora biti glasbeno delo res obravnavano kot formalna struktura z natan\u010dno dolo\u010deno usmeritvijo? Ali ga ne bi mogli razumeti kot fantasti\u010dno sosledje zgodb, med katerimi ni natan\u010dne, rigidne povezave?” (Paul Griffiths. Modern music: a concise history from Debussy to Boulez. Thames and Hudson, 1978.) Opozicijo med neposrednim in posrednim razumevanjem najbolje ilustrirajo trije osrednji soneti: Le vierge, le vivace et le bel aujourd’hui, Une dentelle s’abolit in A la nue accablante tu. Njihova glasbena forma sledi obliki soneta. Kakor Mallarm\u00e9, tudi Boulez te\u017ei k formalni \u010distosti, ki je pri prvem vodila v ezoterizem, Boulez pa je to tendenco uveljavil v strukturi. \u017de naslov sam, prevzet po Mallarm\u00e9jevi pesmi, ozna\u010duje smer in smisel dela, ki je obenem tudi Boulezov hommage Mallarm\u00e9ju.<\/p>\n

Poleg skladateljskega dela je Boulez bistveno prispeval k uveljavitvi sodobne klasi\u010dne glasbe z ustanovitvijo Domaine musicale, rednih predstavitvenih koncertov novih glasbenih tendenc.
\nLeta 1963 se za\u010denjajo veliki koraki Bouleza, dirigenta, z dirigiranjem Pomladnega obredja in Wozzecka v Pari\u0161ki operi, leta 1966 pa ga Wieland Wagner povabi na Bayeruthski festival, kjer vodi uprizoritev Parsifala. Sledi mu obisk Japonske, kjer dirigira Tristana in Izoldo. Dve leti kasneje je Boulez povabljen v New York, kjer nadomesti Leonarda Bernsteina in prevzame vodstvo tamkaj\u0161njega Filharmoni\u010dnega orkestra. Obenem je imenovan za \u0161efa BBC Symphonic Orchestra v Londonu. Obe funkciji izvr\u0161uje v 1970 letih in v tem \u010dasu komponira delo Cumming ist der Dichter in Explosante-fixe.<\/p>\n

Po vrnitvi v Francijo mu George Pompidou zaupa ustanovitev in vodstvo instituta za glasbene raziskave, poslanstvo, ki ga je prevzel s skupino avtorjev, med katerimi sta bila tudi Vinko Globokar in Luciano Berio. Prav IRCAM<\/a> je postal obenem njegova najspornej\u0161a naloga, saj pomeni jasen kompromis med politiko in umetnostjo, umetnost na \u017eeljo politike. Njegov obstoj je bil \u017ee od vsega za\u010detka predmet dileme o tem, ali naj gre za prostor, namenjen ustvarjalnemu sre\u010devanju, izmenjavi glasbenih izku\u0161enj in glasbenim iskanjem ter raziskovanjem ali za presti\u017eno institucijo, namenjeno profesionalni manj\u0161ini. Kljub peripetijam je IRCAM omogo\u010dil realizacijo pomembnih stvaritev in uveljavitev ustvarjalcev, ki so se posvetili interakciji med glasbo in informatiko. Boulez si je z Institutom vsekakor ustvaril neizpodbiten status vodilne artisti\u010dne (absolutisti\u010dne?) osebnosti ter tudi vplivnega pedagoga cele plejade skladateljev. V tem \u010dasu so nastajala tudi dela Domaines<\/a> in R\u00e9pons<\/a>, kot proizvod uveljavljene glasbene osebnosti.<\/p>\n

Pierre Boulez je bil gost presti\u017enih festivalov, izku\u0161en dirigent in ustvarjalec, pomenil je neke vrste rde\u010do nit svetovnega glasbenega dogajanja. Kot markantna in avtoritativna osebnost ostaja priljubljen in osovra\u017een, sicer pa bo njegovo delo (kot vsa druga) sodila zgodovina, v kateri si je \u017ee za \u017eivljenja zagotovil mesto.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Siva eminenca glasbe 20. in 21. stoletja<\/p>\n","protected":false},"author":88914,"featured_media":13646,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[15],"tags":[],"class_list":["post-13645","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-portreti"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/13645","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/88914"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=13645"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/13645\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":13651,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/13645\/revisions\/13651"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/13646"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=13645"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=13645"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=13645"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}