{"id":13740,"date":"2016-01-25T11:37:01","date_gmt":"2016-01-25T10:37:01","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13740"},"modified":"2016-01-25T11:37:01","modified_gmt":"2016-01-25T10:37:01","slug":"protomartyr-the-agent-intellect-hardly-art-2015","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13740","title":{"rendered":"Protomartyr \u2013 The Agent Intellect (Hardly Art, 2015)"},"content":{"rendered":"

\"protomartyr\"<\/p>\n

Iz apokalipti\u010dnega in bankrotnega urbanega Detroita prihaja postpunkovska skupina Protomartyr<\/strong><\/em><\/a>, ki je nase opozorila pred dvema letoma z drugo plo\u0161\u010do Under The Color Of Official Right<\/em><\/a>. Z je\u017eo proti vrhu izzivalnej\u0161ih in zanimivej\u0161ih indie zasedb nadaljuje z zadnjim, lanskim album The Agent Intellect<\/strong><\/em>. Na njem sicer ni tako mo\u010dnega hitovskega aduta kot je melanholi\u010dno nalezljiva skladba Come On See<\/em><\/a>, a ni\u010d za to.<\/p>\n

\u017de z uvodno The Devil In His Youth<\/em> preplavi prostor soni\u010dni strunarski galop, ki v kombinaciji z nihilisti\u010dnim deklamiranjem po\u0161teno zasmrdi po reinkarnaciji Iceage<\/em>. Tako kot ne bi bilo te danske zasedbe brez frontmana Eliasa Benderja R\u00f8nnenfelta<\/em>, tudi Protomartyr brez razrvanega \u0161armantne\u017ea na mikrofonu Joea Caseya<\/em> ne bi bili to, kar so. Ko se ocenjuje in govori o tem detroitskem kvartetu, se rado pod\u010drta razliko v letih med frontmanom in tekstopiscem v poznih tridesetih ter petnajst let mlaj\u0161imi rojaki, tako reko\u010d vrstniki R\u00f8nnenfelta, ki zanosno tvorijo instrumentalni del ansambla. Skupaj z bendom, ki je postal ostrej\u0161i in odlo\u010dnej\u0161i v svojih eskapadah in razvijanju gmotnih ritmi\u010dnih podlag, je tudi Casey nastopil strumneje kot doslej. Kot da bi se mu razvezal jezik. Rad se\u017ee v smeri jedkega Marka E. Smitha<\/em>, od katerega pa se razlikuje. Vokalno ni nastopa\u0161ki, prej je obrnjen vase. Introvertirano melje bole\u010dino, spomin(e) in soo\u010denje s samim s seboj kot R\u00f8nnenfelt ali se razdaja kot Matt Berninger<\/em>. Preplet nihilizma Iceage, jedkosti The Fall<\/em> in himni\u010dnosti The National<\/em> odlikuje ta samonikli postpunkovski surogat. Caseyeva pesni\u0161ka beseda pride do izraza tako v melanholi\u010dnih zapeljavah kot v izpeljankah eksplozij iskrivih in naelektrenih kitar, ki stru\u017eijo \u017eiletko poeta. V nostalgi\u010dni Pontiac 87<\/em> je zasanjanost Interpol<\/em> non\u0161alantno prekinjena z napadalnimi A Place To Bury Strangers<\/em>; v Ellen<\/em> se zlijejo Joy Division<\/em> s Sonic Youth<\/em>; v \u010dustveno nabiti Why Does It Shake?<\/em> pa se na napumpanem mastnem ritmu Theater of Hate<\/em> zgradi kitarska furija, ki nosi v smeri transa, a se ta spreobrne v pogrebni mar\u0161. Protomartyr skozi dvanajst skladb ve\u0161\u010de prepletajo razli\u010dna vzdu\u0161ja, ki so teko\u010de prepletena med sabo v zaokro\u017een album, ki nastopa s kohezivno in \u010dvrsto postpunkovsko poetiko.<\/p>\n