{"id":13953,"date":"2016-03-06T09:25:13","date_gmt":"2016-03-06T08:25:13","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=13953"},"modified":"2016-03-06T09:25:13","modified_gmt":"2016-03-06T08:25:13","slug":"orkester-slovenske-filharmonije","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=13953","title":{"rendered":"Orkester Slovenske filharmonije"},"content":{"rendered":"

Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana; 26. februar 2016<\/strong><\/em><\/p>\n

Orkester Slovenske filharmonije z dirigentom in solistom Julianom Rachlinom<\/strong><\/em><\/p>\n

\"Julian_Rachlin\"<\/p>\n

Na peti koncert leto\u0161njega Modrega abonmaja so na\u0161i filharmoniki privabili enega izrazitej\u0161ih “zvezdnikov” scene klasi\u010dne glasbe, violinista in dirigenta Juliana Rachlina<\/strong><\/em>. V Litvi rojeni glasbenik se je z 9 leti vpisal na dunajski konzervatorij in med drugim \u0161tudiral pri Pinchasu Zukermanu, leta 1988 je prejel naslov evrovizijskega mladega glasbenika leta in nekaj pozneje kot najmlaj\u0161i solist v zgodovini orkestra nastopil z Dunajskimi filharmoniki in Riccardom Mutijem. Upravi\u010deno smo torej tudi v Ljubljani lahko pri\u010dakovali prvovrstno glasbeno do\u017eivetje.<\/p>\n

Tokrat se je prisotnost tako zvene\u010dega solisti\u010dnega imena poznala tudi v Gallusovi dvorani, ki je bila vidno bolj napolnjena, kot ob sicer\u0161njih abonmajskih koncertih Slovesnske filharmonije (SF). Rachlin je \u017ee v uvodni Brittnovi<\/em> skladbi Solze\/Lachrymae \u2013 refleksije na pesem Johna Dowlanda za violo in godalni orkester<\/em>, op. 48a za\u010del s pridu\u0161enim, \u017eametno toplim tonom viole, da je poslu\u0161alstvo med pizzicato vlo\u017eki solista in akordi\u010dno spremljavo orkestra kar zadr\u017eevalo dih skupaj z Rachlinom in orkestrom. Zanimiva skladba je s \u0161irokim pristopom k tematskemu in melodi\u010dnemu materialu ohranila dramati\u010dni lok in se lepo izpela v zgledno odmuziciranem, z melanholijo in umirjeno idilo prepletenem sklepnem delu.<\/p>\n

Pri Mozartovih<\/em> skladbah je uvod ali nemara \u017ee prvih nekaj sli\u0161anih\/odigranih taktov dovolj, da dobimo relativno zelo natan\u010dno predstavo o tem, kak\u0161na bo izvedba skladbe velikega mojstra vse do konca, in redko smo presene\u010deni. Tokratni uvod v Koncert za violino in orkester \u0161t. 3 v G-duru<\/em>, K. 216 je zazvenel elegantno in prijetno, a tudi odmerjeno in dosledno, kot se za izvedbe Mozarta spodobi. Orkestru tokrat ni bilo kaj o\u010ditati, celo ne na podro\u010dju skupne igre, kjer SF \u0161e kako rado spodrsne; v celem ve\u010deru smo sli\u0161ali morda en ali dva ponesre\u010dena trobilno-pihalna nastavka\/vstopa. Rachlin, ki seveda igra na Stradivarijevo violino, je izjemen glasbenik, ki zmore biti muzikalen, zvokovno bogat in precizen obenem, zato je \u017ee prvi stavek violinskega koncerta ogromno obetal. Za po\u010dasni stavek je solist svoj ton \u0161e bolj iz\u010distil in fokusiral, izkazal pa se je tudi kot premi\u0161ljen, energi\u010den in sugestiven dirigent (k \u0161tudiju dirigiranja ga je usmeril nih\u010de drug kot veliki Mariss Jansons). V zadnjem stavku smo sli\u0161ali dobro obdelavo dinami\u010dnih kontrastov, priljubljen motiv koncerta<\/a>, ki se ve\u010dkrat pojavi tudi v filmih (npr. Weirov Gospodar in bojevnik iz leta 2003), premi\u0161ljeno sodelovanje pihalno-trobilne sekcije, Rachlin pa je v navdu\u0161enju in glasbeni predanosti ob\u010dasno z nogo kar topotal v tempu in seveda lahkotno in do zadnje note suvereno odigral virtuozno kadenco. Sprejem publike je bil tako \u017ee ob koncu prvega dela koncerta pri\u010dakovano topel.<\/p>\n

Prvi\u010d v \u017eivo sli\u0161ati glasbo sodobnega ruskega skladatelja Alfreda Schnittkeja<\/em> je vsekakor fascinantna izku\u0161nja. Na programu je bila Sonata \u0161t. 1 za violino in komorni orkester<\/em> s posebej markantnim drugim stavkom in prezentnim partom za \u010dembalo, ki je tako zazvenel tudi po zaslugi neznanega, a odli\u010dnega gostujo\u010dega glasbenika. Zadnji stavek je zazvenel tudi kot bizarna variacija na t\u00e9mo \u0161panske La cucarache (sic!), ki se v pizzicatu oglasi \u0161e v sklepnih taktih skladbe. Tudi druga izvedba Mozarta tega ve\u010dera, Simfonija \u0161t. 29 v A-duru je bila s solidno artikulacijo in iz\u010di\u0161\u010denostjo podobno prepri\u010dljiva kot prva. Tudi Rachlin je bil v dirigentski vlogi ponovno suveren; brez taktirke in partiture (ter celo brez podija) se je z lahkoto in neobremenjeno ves \u010das posve\u010dal komunikaciji z glasbeniki, kar je \u0161lo izvedbi v velik prid. Kot zanimivo iskro lahko izpostavimo, da drugi stavek koncerta be\u017eno spomni na priljubljeni Koncert za flavto in harfo<\/a> v C-duru, K. 299 istega skladatelja. Kot dirigent je Rachlin prepri\u010dljiv in poglobljen interpret, ki se ne boji partiturnih skrivnosti in izzivov \u2013 nasprotno, posve\u010da se jim z \u017earom in strastjo in ve\u010d kot o\u010ditno so se tudi na\u0161i filharmoniki v njegovi dru\u017ebi po\u010dutili izvrstno. Edini kiks ve\u010dera je bil dodatek \u2013 Straussova Pizzicato polka<\/em>, ki na koncertu s tak\u0161nim solistom in programom \u2013 niti v vlogi morebitne glasbene \u0161ale \u2013 pa\u010d ni imela kaj iskati.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

v Modrem abonmaju 5<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":13954,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-13953","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/13953","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=13953"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/13953\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":13955,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/13953\/revisions\/13955"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/13954"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=13953"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=13953"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=13953"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}