Sufra\u017eetke<\/em> (Suffragette<\/em>, Sarah Gavron, glasba Alexandre Desplat, 2015)<\/p>\n V \u010dasu, ko se ponovno zapirajo vrata \u017eenskim pravicam in enakosti, se je potrebno toliko bolj spominjati, opominjati in govoriti o tem, kar je zgodovinsko evidentno in mo\u0161kemu delu sveta vsekakor ne more biti v ponos. Zanimivo je prebrati za za\u010detek nekaj misli in dejstev, zapisanih v Deklaraciji o stali\u0161\u010dih<\/em> (orig. Declaration od sentiments<\/em>), ki je iz\u0161la davnega leta 1848. In videli bomo lahko, da se do leta 2016 nismo prav dale\u010d premaknili \u2013 \u0161e bolje: pri\u010da smo ponovnemu \u010dasu, ko se \u017eenske tla\u010di v kuhinjo, cerkev in porodni\u0161nico, ko se jim omejujejo najrazli\u010dnej\u0161e stvari, ko so diskriminirane, ko se nad njimi vr\u0161ijo tak\u0161ni in druga\u010dni pritiski, ko so ponovno tar\u010de najrazli\u010dnej\u0161ih politi\u010dnih manevrov in izkori\u0161\u010danj. Deklaracija o stali\u0161\u010dih<\/em> pravi med drugim torej tole: zgodovina \u010dlove\u0161tva je zgodovina ponavljajo\u010dih se krivic in nasilnosti mo\u0161kega proti \u017eenski, katerih neposredni cilj je vzpostavitev absolutne tiranije nad njo. Kot dokaz naj bodo dejstva predlo\u017eena nepristranskemu svetu.<\/em> Komponist pri tem filmu je bil Alexandre Desplat (1961), ki je brez dvoma eden zanimivej\u0161ih skladateljev zadnjih let. Za seboj ima ve\u010d kot 150 filmskih partitur, med katerimi moramo opozoriti vsaj na Nedol\u017ene la\u017ei<\/em> (Innocent Lies<\/em>, Patrick Dewolf, 1995), Minuta ti\u0161ine<\/em> (Une minute de silence<\/em>, Florent-Emilio Siri, 1998), Syriana<\/em> (Stephem Gaghan, 2005), Nenavaden primer Benjamina Buttona<\/em> (The Curious Case of Benjamin Button<\/em>, David Fincher, 2008), Mlada luna<\/em> (The Twilight Saga: New Moon<\/em>, Chris Weitz, 2009), Kraljev govor<\/em> (The King’s Speech<\/em>, Tom Hooper, 2010), Harry Potter in svetinje smrti \u2013 1. in 2. del<\/em> (Harry Potter and the Deathly Hallows; Part 1 & Part 2<\/em>, David Yates, 2010, 2011), Argo<\/em> (Ben Affleck, 2012), ter novej\u0161e Neuklonljiv <\/em>(Unbroken<\/em>, Angelina Jolie, 2014), pa Grand Budapest hotel<\/em> (The Grand Budapest Hotel<\/em>, Wes Anderson, 2014) in Godzila<\/em> (Godzilla<\/em>, Gateth Edwards, 2014)\u00a0 – pa Igra imitacije <\/em>(The Imitation Game<\/em>, Morten Tyldum, 2014). V kinih je trenutno tudi film Dansko dekle<\/em> (The Danish Girl<\/em>, Tom Hooper, 2015), kjer je Desplat prav tako naredil odli\u010dno filmsko partituro. Prvi stavek 16-delne partiture za film Sufra\u017eetke<\/em> ima seveda naslov Suffragette<\/em> \u2013 kar je ve\u010d kot zanimivo pa je pri\u010detek, ki predstavlja nekak\u0161no oddaljeno utripanje, tiktakanje srca, edini dokaz \u010dlovekovega \u017eivljenja. S tem ritmom se tako reko\u010d vse pri\u010dne in tudi kon\u010da. Srce ne lo\u010di spola, barve ko\u017ee ali politi\u010dnega prepri\u010danja. Srce bije za vse enako. Drugi stavek ima naslov The Army<\/em> in se tako glasbeno kakor tudi filmsko naslanja na ‘vojsko’, ki jo pri\u010dnejo oblikovati \u017eenske, zapostavljene in izkori\u0161\u010dane, manjvredne in napredne. Nekaj ostrej\u0161ega ritma in ‘voja\u0161ke’ ritmike je sicer dobrodo\u0161le, a vendar bi Desplat lahko stvar re\u0161il tudi druga\u010de. Sledi Beaten<\/em>, torej ‘pretepene’, kar je morda najbolj kontemplativen del celotne partiture, v kateri se Desplat obrne k bolj intimnim zvokom. Sledi Hope<\/em>, resni\u010dno pravo svetlo upanje, s katerim nas komponist nagovori, kakor bi posijalo sonce v zmedo \u017eivljenja, ki ga morajo pre\u017eivljati \u017eenske. Na to se nasloni del Demonstration<\/em>, ki v svoji osnovi prina\u0161a nekak\u0161no glasbeno sporo\u010dilo: bitje srca iz samega uvoda, postane tukaj rde\u010da nit razumevanja skupnega na\u010dina mi\u0161ljenja, skupnega bitja za eno stvar, eno samo idejo: biti spo\u0161tovan in enakovreden. Toda do tja je o\u010ditno pot samo preko mo\u0161kih zablod. \u017dal res.<\/p>\n Glasbeno nadaljevanje ima trpek naslov \u2013 Abuse<\/em>. \u017denske, izkori\u0161\u010dane matere, delavke, tako reko\u010d su\u017enje ma\u010disti\u010dnega politikanstva, se pri\u010dnejo zavedati, da obstaja \u0161e en svet, v katerem ni potrebno vsega prena\u0161ati. Tako zazveni tudi Surveillance<\/em>, torej ‘nadzor’, s katerim se sre\u010dujemo morda prav danes mnogo bolj, kakor si predstavljamo. Toda nadzor nad \u017eensko je nekaj povsem vsakdanjega \u2013 \u017eal. Od matere do h\u010derke \u2013 in tako dalje preko generacij v generacije. Del z naslovom Prison<\/em> je nekoliko bolj pasivno izra\u017eanje praznosti zapora, kar pa daje mo\u017enost filmski pripovedi, da naredi zgodbo v sliki. Re\u017eiserka Sarah Gavron je to s pridom izkoristila in tako je filmska podoba hkrati tudi podoba \u017eenske, katerekoli generacije, kateregakoli \u010dasa. Sledi Force Fed<\/em>, torej sila ‘federalcev’, tistih pravih mo\u0161kih, ki znajo pretepati, mu\u010diti in po\u010deti \u0161e vse kaj drugega \u2013 samo, da dose\u017eejo vse, kar je pa\u010d potrebno dose\u010di. Visoke tone violin vzamemo skoraj za blagozvo\u010dne, \u0161e posebej, ko se soo\u010damo z nasiljem in glasbenimi cloustri, ki rastejo kot gobe in se spajajo kot posu\u0161ena kri. Sledi Bombings<\/em>, ponovno trpka glasbena pripoved temnih usod sufra\u017eetk z nepresli\u0161anim klavirjem. Sledi Plotting<\/em>, nekak\u0161no dogovarjanje med magi\u010dnim ritmom in hitrimi glasbenimi prehodi, kakor bi se lovili okoli ne\u010desa, kar ni vredno besed, kar je samo ‘izris’ stanja.<\/p>\n Del z naslovom Child Taken<\/em> je postavljen v godalno visoko lego, zastrt krik in po\u010dasne, zastrte tone, ki se kar no\u010dejo in no\u010dejo povezati s svojo usodo \u2013 do klavirskega vstopa, ki posku\u0161a razre\u0161iti idejo v zadnjem delu tega melanholi\u010dnega glasbenega pogleda v prazno. Tako se Votes for Women<\/em> izvije iz samega prej\u0161njega dela, kakor bi nujno sledil svojim odrekanjem za ceno tega, kar ‘glas \u017eenske’ prina\u0161a. Vsekakor Dreaming of Equality<\/em>, kar je bilo v tistem \u010dasu resni\u010dno \u0161e sanjski svet. Sedaj je vsaj na papirju enakost, klavir pa odzvanja tako v preteklost, kakor tudi v prihodnost: po\u010dasi, premi\u0161ljeno, korakoma. Del Epson Derby <\/em>je izrazito filmska tapeta, ki pa se odvije v Legacy<\/em>, nekako filmsko in glasbeno pri\u010dakovano elegijo, s katero Alexandre Desplat celotno svojo partituro tudi zaklju\u010duje.<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2016\/03\/Sufra\u017eetke_2-600x375.jpg\")
<\/a><\/p>\n
\n– Nikoli ji ni dovolil izkoristiti neodtujljive pravice do voljenja.
\n– Prisilil jo je, da se pokorava zakonom, pri nastajanju katerih ni imela nobene besede.
\n– Odrekel ji je pravice, ki so podeljene najbolj nevednim in propadlim mo\u017eem – tako doma\u010dinom kot tujcem.
\n– Ko jo je prikraj\u0161al za to prvo dr\u017eavljansko pravico, volilno pravico, in jo tako pustil brez zastopstva v zakonodajnih telesih, jo je zatiral na vseh koncih.
\n– \u010ce je bila poro\u010dena, je poskrbel, da je bila v o\u010deh zakona dr\u017eavljansko mrtva.
\n– Odvzel ji je vse lastninske pravice, celo do pla\u010dila, ki ga zaslu\u017ei sama.
\n– Iz nje je v moralnem oziru naredil neodgovorno bitje, ker lahko nekaznovano zagre\u0161i \u0161tevilne zlo\u010dine, \u010de so le storjeni v prisotnosti njenega mo\u017ea. Pod poro\u010dno zaobljubo je svojemu mo\u017eu prisiljena obljubiti pokor\u0161\u010dino, on postane v vsakem pogledu njen gospodar – zakon mu daje mo\u010d, da jo prikraj\u0161a za njeno svobodo in da jo kaznuje.
\n– Lo\u010ditvene zakone je zasnoval tako, da so glede tega, kateri naj bodo primerni razlogi, in komu v primeru lo\u010ditve pripade skrbni\u0161tvo nad otroki, popolnoma brezbri\u017eni do sre\u010de \u017eenske – zakon v vseh primerih izhaja iz napa\u010dne predpostavke o nadvladi mo\u0161kega in vso mo\u010d daje v njegove roke.
\n– Ko ji je odvzel pravice poro\u010dene \u017eenske, ji je, \u010de je bila samska ali lastnica premo\u017eenja, odmeril davek za podporo vladi, ki jo priznava samo, \u010de se lahko okoristi z njenim premo\u017eenjem.
\n– Prisvojil si je skoraj vse donosne zaposlitve, od tistih pa, ki jih ona sme opravljati, dobi le pi\u010dlo pla\u010dilo. Njej zapre vse poti do bogastva in ugleda, o katerih meni, da so zanj najbolj \u010dastna. Ne poznamo je kot u\u010diteljice teologije, medicine ali prava.
\n– Odrekel ji je prilo\u017enosti za dosego temeljite izobrazbe; vse visoke \u0161ole so zanjo zaprte.
\n– Dopusti ji mesto v Cerkvi, pa tudi Dr\u017eavi, toda podrejeno mesto, in se sklicuje na apostolsko avtoriteto pri izklju\u010ditvi iz cerkvene slu\u017ebe, in, z nekaj izjemami, iz kakr\u0161nekoli javne udele\u017ebe v cerkvenih zadevah.
\n– Ustvaril je napa\u010dno javno stali\u0161\u010de, ko je svetu posredoval razli\u010dna moralna zakonika za mo\u0161ke in \u017eenske, po katerih moralne prestopke, ki \u017eenske izklju\u010dujejo iz dru\u017ebe, pri mo\u0161kem ne le dopu\u0161\u010dajo, ampak imajo za malo pomembne.
\n– Prisvojil si je pravico samega Jehove in trdi, da je njegova pravica, da ji dolo\u010di podro\u010dje delovanja, ko to pripada njeni vesti in njenemu Bogu.
\n– Na vse mo\u017ene na\u010dine se je potrudil, da je uni\u010dil njeno zaupanje v lastne mo\u010di, da je zmanj\u0161al njeno samospo\u0161tovanje in da jo je pripravil do tega, da voljno \u017eivi odvisno in zavr\u017eeno \u017eivljenje<\/em>.”<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2016\/03\/Sufra\u017eetke_3-600x375.jpg\")
<\/a>Prav grozljivo je, kako vse to zveni po vseh teh letih znano. \u200bV Angliji so zlasti londonske sufra\u017eetke v govorih, demonstracijskih povorkah ipd. zahtevale politi\u010dno enakopravnost, predvsem volilno pravico. Zaradi tega so mnoge kaznovali z zaporom, toda zagrizene sufra\u017eetke se tudi tam niso odpovedale svojim ciljem. Po letu 1918 so se \u017eenske, stare \u010dez 30 let, ki so pla\u010devale najemnino ter imele diplomo, lahko udele\u017eile volitev. \u0160ele z letom 1928 so zni\u017eali starost volilnih upravi\u010denk in upravi\u010dencev na 21 let.\u00a0Vsa te\u017eavnost boja za \u017eensko volilno pravico pa je npr. izra\u017eena v govoru Christabel Pankhurst z naslovom Zastopanje \u017eensk<\/em> iz leta 1905: \u201cSklenjeno je bilo, da bomo nastopali proti Winstonu Churchillu na splo\u0161nih volitvah z utemeljitvijo, da je \u010dlan vlade, ki no\u010de dati \u017eenskam volilne pravice.<\/em> Vlada si prizadeva za svobodo Kitajcev v Ju\u017eni Afriki, a no\u010de dati politi\u010dne svobode Britankam. Pasivni odporniki bodo dobili zado\u0161\u010denje, toda \u017eenske ne smejo dobiti volilne pravice, ki jo zahtevajo \u017ee kakega pol stoletja. Delovne \u017eenske v dr\u017eavi, ki prejemajo bedne mezde, nujno potrebujejo volilno pravico. Te nebogljene delavke morajo dobiti politi\u010dno mo\u010d. Lepo je, \u010de nam obljubljajo, da bo kruh poceni, toda dobre mezde so prav tako pomembne kot poceni hrana, in \u010de delovne \u017eenske ne bodo imele volilne pravice, se njihove mezde in delovne razmere ne bodo izbolj\u0161ale. Volilna pravica je delav\u010deva najbolj\u0161a prijateljica. O\u010ditno se liberalna vlada sploh ne meni za trpljenje slabo pla\u010danih zaposlenih \u017eensk, sicer bi morala biti volilna pravica za \u017eenske v ospredju vladnega programa<\/em>.\u201d In kako v filmu? \u200bZgodba, ki so jo navdihnile resni\u010dne sufra\u017eetke, prve borke za enakopravnost \u017eensk, prikazuje turobno \u017eivljenje mlade Maud, ki poleg skrbi za revno dru\u017eino do\u017eivlja vsakodnevna poni\u017eanja na delu v pralnici. \u010ceprav ni izobra\u017eena, jo navdihnejo govori odlo\u010dne Emmeline Pankhurst, ki se zavzema za pravice \u017eensk. Toda patriarhalna dru\u017eba ostaja gluha, zato se Maud pridru\u017ei skupini \u017eenk, ki na\u010drtujejo nasilen upor proti oblasti, s tem pa na kocko postavijo svoja \u017eivljenja, kot tudi ugled in prihodnost lastnih dru\u017ein. Film je torej politi\u010dna drama, ki se osredoto\u010da na gibanje sufra\u017eetk v poznem 19. stoletju. Carey Mulligan (kot Maud) igra glavni lik, mlado politi\u010dno aktivistko. Medtem ko njen lik ne temelji na dolo\u010deni resni\u010dni osebnosti, Meryl Streep igra Emmeline Pankhurst (rojeno 15. julija 1858), zgodovinsko resni\u010dno vodjo gibanja. Ta je ustanovila skupino, nekaj \u010dasa pre\u017eivela v zaporu zaradi napada na policista ter imela veliko vlogo pri\u00a0Representation of the People Act<\/em>\u00a0iz leta 1918, ki je reformiral volilni sistem. Umrla je nekaj tednov pred potrditvijo volilne pravice za \u017eenske, starej\u0161e od 21 let (14. junija 1928). Emmeline Pankhurst sodi med 100 najpomembnej\u0161ih ljudi 20. stoletja, v slovenskih zgodovinskih u\u010dbenikih (osnovno\u0161olskih in srednje\u0161olskih) pa o njej ni ne duha in ne sluha. Logi\u010dno, mar ne?<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2016\/03\/Sufra\u017eetke_4-440x600.jpg\")
<\/a><\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2016\/03\/Sufra\u017eetke_5-560x600.jpg\")
<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"