https:\/\/youtu.be\/ClXdO5tMe3Q<\/p>\n
Willie Nelson je lani kot prvi izvajalec country glasbe dobil Gershwinovo nagrado. Ne, to ni nobeno \u010duda\u0161tvo ali naklju\u010dje. Willie Nelson namre\u010d ni \u201cizvajalec country glasbe\u201d kot to niso (bili) Johnny Cash, Waylon Jennings, Kris Kristofferson ali Loretta Lynn. Lepo so jih zbasali v najpripravnej\u0161i predal\u010dek, \u017ee od dale\u010d pa je jasno, da so vsi na\u0161teti in \u0161e mnogi drugi (bili) vse kaj drugega kot nashvillski denarniki. Nasprotno, pomagali so spreminjati podobo taistega Nashvilla. Ker so kar hitro spoznali, da je to jalovo po\u010detje, so si naredili svoj okraj, mesto glasbe, ki ni definirano z zvrstjo ali \u010dim podobnim, pa\u010d pa zgolj z glasbo, najsibo country, blues, rokenrol ali kaj \u010detrtega.<\/p>\n
Sploh Nelson je bil \u017ee od za\u010detka svoje glasbene poti trn v peti vsem pravovernim nashvillskim producentom zaradi svojega jazzovskega fraziranja. Leta 1978 je izdal uspe\u0161en album standardov Stardust<\/em>, ki je bil za\u010detek poti do Gershwina. Willie se je standardov lotil druga\u010de kot Sinatre, Martini, Bennetti in drugi mojstri tovrstne interpretacije, a ravno v tem je \u010dar njegovih izvedb.<\/p>\n Gershwina se v desetih izbranih pesmih na Summertime<\/em> loti minimalisti\u010dno, klubovsko, v svojo dru\u017ebo pa je povabil Cyndi Lauper v pesmi Let\u2019s Call The Whole Thing Off<\/em> in Sheryl Crow v Embraceable You<\/em>. Na\u0161 jezi\u010dek se vesi v prid Lauperjeve, medtem ko je marsikateri kritik v svojih zapisih favoriziral Sheryl Crow, br\u017e\u010das zato, ker je nekolikanj bolj \u201cpo merilu\u201d. Mi i\u0161\u010demo ravno obratno \u2013 odstopanja od mere. Williejevo fraziranje je skoz celo plo\u0161\u010do brezhibno. Veliko klavirja in Triggerja, nekaj Djanga in western swinga \u2013 tako bi lahko opisali zvo\u010dno podobo pri\u010dujo\u010dega albuma. Gradiva se je, kot \u017ee na nedavnih tovrstnih plo\u0161\u010dah, American Classi<\/em>c (2009) in Let\u2019s Face The Music And Dance<\/em> (2013), lotil povsem nepretenciozno. Medtem ko kak Michael Bubl\u00e9 k zadevi pristopi s stali\u0161\u010da: \u201cLe pazite se, zdaj bom pel Gershwina!\u201d, Nelsonu prav dol visi za to. Vedno je seveda spo\u0161tljiv do komponista, a ni obseden ne z njegovo ne z lastno veli\u010dino, kar je v\u010dasih pokopalo tudi Sinatro. Nelsonove izvedbe ne bodo spremenile sveta, tudi pogleda na stare klasike ne, jih je pa izjemno prijetno poslu\u0161ati in pri tem se ne bati, da bi ego u\u0161el predale\u010d na cesto.<\/p>\n