{"id":14074,"date":"2016-04-07T13:57:45","date_gmt":"2016-04-07T11:57:45","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=14074"},"modified":"2016-04-07T22:21:02","modified_gmt":"2016-04-07T20:21:02","slug":"sedem-iii-mateja-gorjup-1","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=14074","title":{"rendered":"SEDEM III \u2013 Mateja Gorjup (1)"},"content":{"rendered":"
\"\"<\/a>
foto: Mi\u0161a Keskenovi\u0107 in Mitja Ficko<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem \u010dudes, sedem veli\u010dastnih, sedem vpra\u0161anj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov\/-ic, sedem z-godb. Prvi\u010d v novi, tretji sezoni.<\/em><\/p>\n

Ijekaru je zvo\u010dna ptica in hkrati naslov glasbenega prvenca pevke in glasbene pedagoginje Mateje Gorjup. Pred nekaj meseci je prvi\u010d poletela v svet in se ugnezdila tudi na valovih RootsWorld radia, ki predstavlja nova snovanja v \u017eanru world glasbe. Na minimalisti\u010den in subtilen na\u010din koketira tako z ljudsko zvo\u010dno estetiko kot z eksperimentalnim poigravanjem z raznorodnimi zvoki in glasovi. Na svojih krilih nosi odzven arhai\u010dega in sodobnega. Je skrivnostna in doma\u010dna povezovalka svetov in glasov. Za njeno \u010dudovito likovno\u00a0upodobitev so poskrbeli fotograf in oblikovalec Mi\u0161a Keskenovi\u0107 (fotografije so posnete s camero obscuro), slikarja Mitja Ficko in Marko Jak\u0161e pa sta fotografijam dodala\u00a0fantazmagori\u010dne, tribalne poslikave.<\/p>\n

Prav glasovi so tisto, kar Matejo Gorjup, ki jo morda poznate tudi v vlogi pevke skupin Tantadruj<\/em>, Horda Grdih<\/em>, Nuragi<\/em> ali kot del glasbeno-pedago\u0161kega dvojca Lunin med<\/em>, najbolj drami in vznemirja. Raziskovanju glasov in zvo\u010dnosti se intenzivneje posve\u010da zadnja leta in spoznanja so jo pripeljala nazaj vase, k sebi, k svojemu glasu. Tam je Mateja najbolj doma. Tam prebiva tudi njen Ijekaru. Morda ji prav zdajle sedi na rami in \u0161\u010debeta nove pesmi.<\/p>\n

***<\/p>\n

ENA Ljudska pesem te je navdihovala \u017ee v otro\u0161kih letih, te popeljala na \u0161tudij etnologije in kulturne antropologije, v zasedbo Horde grdih<\/em>, Luninega medu<\/em> do raziskovanja glasu in zvo<\/strong>\u010dnosti. Nazadnje te je pripeljala do pojo\u010de ptice Ijekaru. Kak\u0161na je bila ta pot, nam jo lahko ori\u0161e\u0161? Kaj vse si se v teh letih kot pevka, pedagoginja in kot raziskovalka ljudske pesmi nau\u010dila, nabrala, dognala, razvijala, dekonstruirala, razpletala?<\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 1 Odkar pomnim, sem rada pela. V otro\u0161tvu sem najve\u010d pela s svojo prijateljico \u010ca\u010dko, majhno koko\u0161ko, ki me je povsod spremljala. V vrtec nisem hodila, otrok je bilo na vasi malo, tako, da sta bila moja poglavitna vira u\u010denja pesmi radio (precej me je zaznamovala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi<\/em>) in \u017eivi glas mame ali stare mame.\u00a0V osnovni \u0161oli in na gimnaziji sem pela pri zborih, na \u0161tudiju etnologije in kulturne antropologije pa se mi je v glasbenem smislu odprlo. V zelo lepem spominu mi je ostalo delovanje v zasedbi Kull-tura<\/em>, ki smo jo osnovali v prvem letniku fakultete. Kraj\u0161i \u010das sem bila vokalistka v zasedbi TunedFish<\/em>, kasneje pa dobro leto tudi v zasedbi Tantadruj<\/em>.<\/p>\n

Pred dobrimi \u0161estimi leti sem k sodelovanju povabila Sama Kutina, s katerim sva zasnovala glasbeni program, namenjen otrokom \u2013 Lunin med<\/em>. Gre za izvirno poustvarjanje slovenskih ljudskih pesmi, ki jih spremljava z glasbili in zvo\u010dili sveta. Kmalu za tem smo zdru\u017eili mo\u010di \u0161e s tremi glasbeniki in nastala je Horda Grdih<\/em> \u2013 peterica godcev in pevcev, s katero smo, zlasti zaradi izvirnih in\u0161trumentov in svojskih aran\u017emajev, pustili pe\u010dat v tukaj\u0161njem glasbenem prostoru.<\/p>\n

Ljudska pesem me torej spremlja \u017ee od malih nog. Uziram jo v mnogih obrazih, ona pa mene. A \u0161ele s poglabljanjem in ozave\u0161\u010danjem raznoterih notranjih vsebin in svojega telesa sem za\u010dela odhajati od pesmi, vedo\u010d, da lahko v njej vselej najdem zavetje. Vse bolj me vle\u010de v abstrakcijo, v razgradnjo pesmi. To \u010dutim kot nujo. Ta pristop me je s\u010dasoma pripeljal do ustvarjanja avtorskih pesmi. Ko jih pojem na koncertih, ljudje pogosto mislijo, da so pravzaprav ljudske.<\/p>\n

Vse omenjeno je botrovalo tudi nastanku glasbenega prvenca Ijekaru, na katerem je \u0161tiriindvajset komadov. Nekateri med njimi so kratki, kot nekak\u0161ni medmeti, ki povezujejo ali razbijajo vsebino. Gre za abstraktne kompozicije, rojene v trenutku. Nisem jih \u00bbpeglala\u00ab. Ijekaru je nastal v obdobju, ko sem \u017eelela poslu\u0161alcem predo\u010diti iskreno sliko trenutka, ne glede na stanje glasu. Pozorna u\u0161esa to opazijo.<\/p>\n

Tudi v prihodnje me zanima raziskovati polje eksperimenta, prisotnosti in pristnosti, saj je spoznavanje in prijateljevanje z glasom pravzaprav spoznavanje in prijateljevanje s sabo. Na ta na\u010din lahko v mno\u0161tvu glasov zasli\u0161i\u0161 sebe, svojo kompleksnost, polnost, pa tudi praznino. To je do\u017eivljenjsko u\u010denje, ki me drami in vzbuja nemir, pomeni pa tudi skok iz cone udobja. Le tako se zares premaknem ali po\u017eenem globlje, se izruvam do korenin in spet klijem.<\/p>\n

DVE Ob poslu\u0161anju tvojega glasu se zdi, kot da v tebi odpeva nekaj starega. Kje si ga na\u0161la, kako si ga razvijala, opolnomo<\/strong>\u010dila? Na kak\u0161ne na\u010dine glas drami pesem v tebi? Kaj o ljudski glasbi in glasu povejo sodobna tehnologija, zvo\u010dila in vokalna improvizacija, ki jih uporablja\u0161? Ti slu\u017eijo kot pripomo\u010dek pri artikulaciji zgodb in pesmi, ali so enakovredni sogovorniki tvoje glasbene govorice?<\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 2 Bitje mojega glasu je do\u017eivljalo svojske preobrate \u2013 od popolne svobode, do imitacij in formaliziranega bivanja, do radosti in miru skozi petje.\u00a0V nekem prelomnem obdobju, ko sem imela prilo\u017enost izkusiti intenzivno delo z ukrajinsko ljudsko pesmijo in pristop neizprosne ruske \u0161ole, sem se ob sre\u010danju s pravimi ljudskimi pevkami soo\u010dila tudi s svojim glasom in ga za\u010dasno izgubila.<\/p>\n

Izku\u0161nja u\u010denja od teh \u017eensk me je pretresla. \u010ceprav je vsaka izmed njih takrat nosila vsaj sedem kri\u017eev in ve\u010d, so pele tako \u017eivo, kot da bi na svet gledale z o\u010dmi majhnega otroka \u2013 neizprosno in hkrati vseobjemajo\u010de. Gledala sem, kako \u017eenska sedi kot gora in poje, meni pa se je zdelo, da razumem vse; da vidim vsa \u017eivljenja, o katerih je pela, vsa rojstva in odhajanja. Samo sedela je pred nami, z vso iskrenostjo do sebe in do nas.\u00a0Takrat sem ozavestila tudi marsikaj glede svoje prisotnosti, nastopanja in delovanja in nekaj \u010dasa nisem mogla peti. Zlomilo me je, bivala sem v svoji ti\u0161ini in tudi bole\u010dini.<\/p>\n

V \u017eivljenju sem se sre\u010devala z raznoraznimi pevci, a zares redko \u0161e danes sre\u010dam koga, ki si upa biti to, kar je, ranljiv, zapeljiv, zajeban, ob\u010dutljiv, in mi na tak\u0161en na\u010din se\u010di v srce.\u00a0Sama sem leta in leta pela iz nekega vira, za katerega sem \u0161ele \u010dez \u010das spoznala, kaj pravzaprav predstavlja meni in drugim. Zato sem se na neki to\u010dki ustavila in se za\u010dela spra\u0161evati, kaj sploh delam na odru, zakaj sem tam, kaj \u017eelim predati svetu s svojim petjem, koliko sem iskrena ter na kak\u0161en na\u010din sprejemam vse, kar vidim in do\u017eivljam.<\/p>\n

Z iskanjem glasov pa je povezano tudi obiskovanje razli\u010dnih delavnic dela z glasom in telesom. Velika sre\u010da je, da imamo v na\u0161em prostoru Ireno Toma\u017ein, ki jo globoko spo\u0161tujem. S svojo pretanjenostjo, sr\u010dnostjo in izku\u0161njami, posamezniku, \u017eeljnemu raziskovanja in prijateljevanja s svojim glasom, prisluhne, ga nagovori in usmerja.\u00a0Njene Glasne delavnice, ki jih tedensko vodi v Ljubljani, so odli\u010dna osnova za raziskovanje glasov v nas.<\/p>\n

Mnogo delavnic s podro\u010dja glasu, telesa in gledali\u0161\u010da, pa sem obiskala v tujini. Za moj glasbeni razvoj so bile zelo dragocene delavnice z izjemno nizozemsko mentorico Anne-Marie Blink. Delo s telesom in glasom, ki ga vodi, je v mnogih oziroh izjemno navdihujo\u010de. Na njenih delavnicah se posameznik dodobra sre\u010da s samim seboj in z raznoterimi glasovi, ki prebivajo v telesu. Ljudje namre\u010d v sebi skrivamo ne\u0161teto glasov, a v prostoru, v katerem \u017eivimo, na\u0161 tihi, notranji rabelj vestno selekcionira, kaj dati na plano in kaj ne. A ti spe\u010di in potuhnjeni glasovi \u017eivijo z nami. Z razli\u010dnimi vajami je mo\u010d te glasove aktivirati in jih zasli\u0161ati, kar lahko zelo oplemeniti na\u0161o glasovno izraznost.<\/p>\n

Mojo glasbeno pot pa je pomembno zaznamoval tudi mentor Jonathan Hart Makwaia. Leta 2014 sem v bli\u017eini Berlina imela edinstveno prilo\u017enost delati z njim v majhni skupini. Ta \u010das je bil zame izjemno dragocen, saj sem takrat za\u010dela artikulirati vse to mno\u0161tvo glasov, razvijati svoje komade in \u0161e bolj prisluhniti vsebinam.<\/p>\n

Glas, kakr\u0161en je sedaj, je torej odraz mnogoterih preobratov, notranjega in zunanjega dela, sprejemanja in raziskovanja.\u00a0V\u010dasih se mi zdi, da sem na samem za\u010detku. Hkrati pa \u010dutim, da sem vse bolj doma, pri sebi. \u017divljenje me u\u010di, da je stvarem in dogajanjem nujno potrebno dati prostor in jih pustiti, da zazvenijo. Glas je neposredna vez z na\u0161im notranjim bitjem. Morda se ga tudi zato pogosto bojimo. Bojimo se govoriti in peti pred drugimi.<\/p>\n

Od glasu prihajam k telesu, k njegovem ozave\u0161\u010danju in osvobajanju, h gibkosti telesa, duha in glasu. Ko enkrat za\u010dne\u0161, je menda brezkrajno.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Mi\u0161a Keskenovi\u0107<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

TRI Na svojem prvencu Ijekaru (mimogrede, kaj sploh pomeni ta beseda?) zdru\u017euje\u0161 dva na videz antagonisti<\/strong>\u010dna koncepta \u2013 ljudsko, arhai\u010dno in eksperimentalno, sodobno, ki se mnogim \u0161e danes zdi sporen. O\u010ditno se s tem ne obremenjuje\u0161, ravno nasprotno. A spomnim se, kako si pred leti nekje zapisala, da se trudi\u0161 ohranjati pesmi tak\u0161ne, kot so bile. Kak\u0161en odnos ima\u0161 do tega danes? Kak\u0161en odnos ima\u0161 do tradicije, tradicionalne glasbe, pesmi?<\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 3 Beseda Ijekaru je pri\u0161la skozi improvizacijo, ob dihu, ritmu, iz moje biti. Tudi mene je na neki to\u010dki zanimalo, kaj pomeni, a zaenkrat kak\u0161nega dolo\u010denega pomena \u0161e nisem odkrila, razen tega, da v malce predruga\u010deni razli\u010dici ta beseda obstaja v japonskem in latvijskem jeziku.<\/p>\n

V zadnjih letih intenzivnega raziskovanja ljudske pesmi sem se spra\u0161evala tudi o tem, koliko jo spreminjati. Pri tem ubiram razli\u010dne pristope in po najrazli\u010dnej\u0161ih izku\u0161njah ter delu z raznimi ljudmi sem do tega vse manj obremenjena. Nekateri \u00bbvaruhi\u00ab ljudskih pesmi pri nas pravijo, da je treba ohranjati izvorno obliko. A kako naj ima pesem izvorno obliko, \u010de je \u017eiva, \u010de ima mnogo razli\u010dic? Jaz se nau\u010dim ene, bodisi od stare mame, bodisi iz zvo\u010dnega zapisa ali od drugih. Mama mi jo zapoje na en na\u010din, dru\u0161\u010dina pod Pohorjem pa na drug. Ljudje enako pesem prilagodimo sebi in prostoru; prilagodimo izvedbo in v\u010dasih tudi vsebino, damo ji dih, srce in du\u0161o in jo s tem o\u017eivimo. Brez nas je ni, hkrati pa ne more biti last enega samega \u010dloveka. Sodobni \u010das je \u010das lastninjenja in to lahko ubije ljudskost v pesmi.<\/p>\n

Uniformiranje in pravila okoli tega, kaj je ljudsko, so po mojem mnenju prisotna zaradi prekinjene neposredne vezi z ljudskim in v ozadju je velikokrat nezaveden strah pred izgubo in izginotjem. Sama do pesmi spo\u0161tljivo pristopim, ji prisluhnem in dovolim, da me pelje, kamor me \u017eeli peljati, tudi \u010de \u017eeli vsebovati hrup in zvoke urbanega.<\/p>\n

Pri ustvarjanju svoje glasbe sem sledila notranjemu ob\u010dutju, osebnemu okusu in izku\u0161njam. \u0160lo je za impulz, za nekaj, kar se je \u017eelelo na tak\u0161en na\u010din manifestirati. Posnela sem, denimo, obilo verzij pesmi Spevaj nama Katica, a na prvencu je tak\u0161na, kot je. Zame je zelo pomembna atmosfera in tudi osebni odnos do gradiva; to, kaj pesem vzbuja in zbudi v meni, pa tudi zgodba in zgodbe, ki se spletajo okoli neke pesmi. Prav tako mi je v velik u\u017eitek peti z ljudmi, tega spontanega petja ljudskih pesmi sem la\u010dna. V sebi \u010dutim neko vez, ki ji \u0161e ne znam dati pravega obraza.<\/p>\n

V tem prostoru ob\u010dudujem nekaj pevskih skupin in pevskih dru\u017ein, ki \u0161e gojijo pristno petje. Nedolgo tega sva s prijateljico Katarino obiskali Bene\u0161ko Slovenijo. \u0160upetrski pevci so pesmi, ki veljata za eni najbolj \u00bbzlajnanih\u00ab \u2013 Dekle je po vodo \u0161lo <\/em>in Zaplula je bar\u010dica moja<\/em>, zapeli tako, da sta me zadeli v srce. V\u010dasih me pretrese, kako prostor in tisto, kar nosi s sabo, vpliva na glasove ljudi. Kak\u0161na lepota!<\/p>\n

\u0160TIRI Pred kakim letom, dvema, si se odlo<\/strong>\u010dila, da bo\u0161 tudi sama pisala pesmi, ki sledijo ljudskopesemski metaforiki, strukturi in melosu. Nekaterim bi te\u017eko prisodil \u00bbne-ljudskost\u00ab oziroma dejstvo, da jih je napisala Mateja Gorjup leta 2015. Kaj je botrovalo tej odlo\u010ditvi in kako se loteva\u0161 pisanja? Kako se poustvarjanje razlikuje od ustvarjanja? Lahko ta dva procesa sploh razlikuje\u0161 oziroma potegne\u0161 mejo med njima?<\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 4 To pravzaprav ne dr\u017ei, saj se nisem odlo\u010dila, da pi\u0161em tak\u0161ne pesmi. Njihovo nastajanje ne pozna sistematike. Pojavljajo se skozi improvizacijo, nekaj pa jih je nastalo na potovanju po Aziji. V drugem prostoru, ki sem ga v polnosti u\u017eivala, sem \u0161e bolj za\u010dutila svojo bit in zgodbe, ki so \u017eelele na plano.<\/p>\n

Ta proces se mi je intenzivneje za\u010del dogajati po delu z Jonathanom Hart Makwaio, dobro leto in pol nazaj. Takrat sem za\u010dutila, da je napo\u010dil \u010das, ko ni potrebno izhajati zgolj iz ljudske pesmi. Tako se je za\u010delo upevanje \u0161e bolj svojih vsebin. Zanimivo, da sem po tem za\u010dela tudi ljudske pesmi do\u017eivljati, \u010dutiti in peti druga\u010de, veliko bolj \u017eivo. Pred leti sem na primer imela komaj kaj potrpljenja za pesmi, dolge 24 kitic. Danes pa v tem pogosto u\u017eivam in bolj vidim pesem, ki jo pojem.<\/p>\n

Poslu\u0161alci so mi velikokrat rekli, da ne razlo\u010dijo mojih pesmi od ljudskih. Tudi sama vse pesmi, ki jih pojem, trenutno do\u017eivljam podobno. Morda od tu izvira ob\u010dutje ne\u010desa starega. Veliko tudi pi\u0161em, poezija mi je ljuba. Moje pesmi nastajajo prosto, tako, da se besede \u017eenijo in iz tega nekaj nastane, ali pa tudi ne (v\u010dasih gre za popolne nesmisle).\u00a0V ustvarjanju je bolj \u010dutiti mene, zlasti v besedilih, \u010deprav se z njimi ne identificiram preve\u010d. Zdi se mi, da so zgodbe, ki jih upevam, bolj splo\u0161ne in v nekem smislu skupne ljudem.<\/p>\n

Neke jasne lo\u010dnice torej ni. V enem primeru se pesmi od nekoga nau\u010dim, v drugem pa si \u0161e bolj prisluhnem in jo sama iz-pojem. No, ne vem, \u010de lahko re\u010dem popolnoma sama, saj so z mano vse zgodbe, ljudje, ob\u010dutja, maske, iskrenosti, vse, kar sem prebrala in izkusila. Vse se namre\u010d nekam vtisne, tako, da si tudi za avtorske komade ne upam trditi, da so \u010disto in samo moji.<\/p>\n

PET Zelo dejavna si tudi kot glasbena pedagoginja. S Samom Kutinom sta v duetu Lunin med, v katerem otrokom predstavljata ljudskoglasbeno dedi\u0161<\/strong>\u010dino, prekri\u017earila dobr\u0161en del vrtcev in osnovnih \u0161ol. S \u010dim ljudska pesem in glasba pritegneta dana\u0161nje otroke? Kako se otroci odzivajo nanju? Zakaj je ljudska glasba za otroka tako pomembna in zakaj jo je v \u0161olskih kurikulumih tako malo?<\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 5 \u010ceprav nimam formalne izobrazbe in se, podobno kot pri petju, u\u010dim iz izku\u0161enj, pedago\u0161ko delo vseeno zavzema pomemben del mojega \u017eivljenja.\u00a0Spoznala sem kar nekaj vzgojnih pristopov (uradni oziroma klasi\u010dni, Montessori, Waldorfski), v glavnem skozi delo v razli\u010dnih vrtcih ali pa z dru\u017eenjem s tistimi, ki delajo v njih.<\/p>\n

Otroci so vedno najve\u010dji u\u010ditelji. Zlasti v prvih letih dela z njimi so bili \u010dudovit odsev moje pojavnosti na odru. \u010ce nisi od njih iskren, ti sodelovanje z njimi uide, tako, da se mora\u0161\u00a0vrniti k sebi, k svojemu otroku, ki je zdaj malce bolj zrel in izku\u0161en, a je v svojem bistvu \u0161e vedno tako neustavljivo za\u010duden in navihan.<\/p>\n

Projekt Lunin med je pri nas zelo dobro sprejet, saj gre za igriv in \u017eiv pristop, ki otrokom ponuja prvoosebno izku\u0161njo. Odrasli se premalo zavedamo, da lahko tak\u0161na navdihujo\u010da predstava, koncert ali delavnica, otroka nagovori za celo \u017eivljenje. Otrokom sku\u0161am pribli\u017eati glasbo na spro\u0161\u010den na\u010din, tako v Luninem medu kot tudi pri ostalih pedago\u0161kih programih, ki jih izvajam.<\/p>\n

Razli\u010dne pedago\u0161ke delavnice vodim \u017ee sedmo leto. Poleg Luninega medu s Samom Kutinom izvajam tudi program Zvenim kot pesem, donim kot gora<\/em>, v ljubljanjskem Lutkovnem gledali\u0161\u010du pa vodim Muzikalnico za pred\u0161olske otroke, ki predstavlja nekak\u0161no alternativo klasi\u010dni glasbeni \u0161oli.<\/p>\n

\u017delim si dejavneje delovati v institucijah, kjer so varovanci ali stanovalci \u0161e kako \u017eeljni tovrstnih glasbenih vsebin, a do njih ne pridejo. V mislih imam zlasti bolni\u0161nice, \u0161e posebej oddelke, kjer se zdravijo otroci, varstveno in delovno vzgojne centre, pa tudi domove za ostarele.\u00a0V lanskem letu sem gostovala v domu starej\u0161ih ob\u010danov. To je delo, ki si ga zelo \u017eelim opravljati, \u017eal pa zanj v ve\u010dini domov nimajo finan\u010dnih sredstev.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a><\/p>\n

 <\/p>\n

\u0160EST Za diplomsko nalogo si obdelala fenomen turbofolka, ki je pravzaprav produkt politi<\/strong>\u010dne, gospodarske in kulturne tranzicije balkanskih dr\u017eav oziroma reakcija nanjo. Hkrati pa odpira Pandorino skrinjico nacionalizmov, ki so ta del sveta dodobra pretresali skozi devetdeseta leta, danes pa so zopet v vzponu. Kaj je po tvoje najve\u010dja nevarnost in najbolj\u0161a kvaliteta turbofolka?<\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 6 Za diplomsko nalogo sem se lotila primerjave fenomena turbofolka v Bolgariji in Sloveniji, saj sta bila v tistem \u010dasu (pred pribli\u017eno osmimi leti) precej kontrastna. V bolgarskem turbofolku je bilo \u017ee tedaj opazno izrazito aludiranje na spolnost. Ko sem \u017eivela v Plovdivu, mi je nek sogovornik dejal, da se je njegov prijatelj, ki je sicer \u017eivel v Angliji in je bil v Bolgariji na obisku, \u010dudil, da imajo Bolgari uradno TV postajo, kjer cel dan vrtijo pornografske filme.<\/p>\n

Raziskovala sem, kak\u0161en izrazit vpliv ima lahko ta glasba na oblikovanje slu\u0161al\u010devih vrednot, na te\u017enjo po denarju, fizi\u010dni lepoti, dobrih avtomobilih, vsemu pozunanjenemu. Gre za lahkotno zabavo in instantno zadovoljitev potreb, ki gre v korak s \u010dasom in s hitrim tempom \u017eivljenja mnogih.<\/p>\n

Ko sem kot \u0161tudentka delala v enem od ljubljanjskih vrtcev, sem bila \u0161okirana, ko je vzgojiteljica otrokom vrtela turbofolk (Atomik Harmonik), in ti so veselo rajali.<\/p>\n

V\u010dasih se je ljudem te\u017eko malo potruditi in najti dobro glasbo. Po eni strani je seveda najla\u017eje piti in jesti, kar nudijo radijske postaje, a tako se lahko uho zapre in ne zmore sli\u0161ati ni\u010d drugega kot vsebin na prvo \u017eogo. S tem je povezana tudi splo\u0161na neozave\u0161\u010denost in nezanimanje ljudi za vsakr\u0161no druga\u010dnost.<\/p>\n

SEDEM Zdi se, da si po letih iskanja svojega zvoka kon<\/strong>\u010dno na\u0161la pravo ko\u017eo, pravi glas. Kaj namerava\u0161 z njim po\u010deti v prihodnje? Kam vse te pelje? <\/strong><\/p>\n

MATEJA GORJUP 7 Veliko stvari me zanima, a telo in glas ostajata skupni imenovalec vsega. Zopet se rojevajo neki glasovi, ki pa so mi \u0161e relativno neznani. \u017delim si poglabljati znanje in izku\u0161nje s podro\u010dja spomina telesa, neizrekljivih povezav notranjega in zunanjega. Za mano je tudi nekaj lekcij z zdravjem, ki so dobre u\u010diteljice in tako se tudi na tem podro\u010dju odpira novo raziskovalno polje. \u0160e naprej pa ustvarjam glasbo s pomo\u010djo looperja. Trenutno so to neke vrste uspavanke oziroma umirjevalke za mlado in staro.<\/p>\n

Polje eksperimenta in improvizacije me \u0161e vedno vabi in nagovarja, da se vsaj za hip lo\u010dim od ustaljenega na\u010dina, kamor rad zaide glas ob improvizaciji in da posku\u0161am delati druga\u010de.\u00a0\u017delim si ve\u010d terenskega dela in dela z ljudmi, saj so me pred \u010dasom nagovorili trije prostori, v katerem \u0161e \u017eivi nekaj pevcev.<\/p>\n

V maju odhajam na delavnico in izpopolnjevanje pod mentorstvom Richarda Armstronga, u\u010ditelja Roy Hart gledali\u0161\u010da, ki bo v bli\u017eini Berlina. Na obzorju imam tudi nekaj koncertov in izvedb glasbenih delavnic, jeseni pa bi naj za\u010dela sodelovati v predstavi italijanskega gledali\u0161\u010da Anagoor.<\/p>\n

 <\/p>\n