{"id":14150,"date":"2016-04-18T01:03:21","date_gmt":"2016-04-17T23:03:21","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=14150"},"modified":"2016-04-16T18:06:33","modified_gmt":"2016-04-16T16:06:33","slug":"oranzni-abonma-7","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=14150","title":{"rendered":"Oran\u017eni abonma 7"},"content":{"rendered":"

Orkester Slovenske filharmonije v Oran\u017enem abonmaju 7; Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 7. april 2016<\/em><\/strong>
\n<\/span><\/p>\n

\"albrecht-mayer_foto-harald-hoffmann\"
Ko smo \u017ee ravno pred kratkim omenjali mnoga zvezdni\u0161ka imena tokratne abonmajske sezone SF (ta je v tem smislu brez dvoma ena najbolj ble\u0161\u010de\u010dih do sedaj), je Cankarjev dom obiskalo \u0161e eno, verjetno najbolj\u0161i svetovni oboist ta hip, prvi oboist Berlinskih filharmonikov Albrecht Mayer<\/i>. V Ljubljano je pri\u0161el dober mesec po obisku \u0161tirih berlinskih kolegov hornistov<\/a> (vklju\u010dno z Andrejem \u017dustom, ki je nedvomno pripomogel tudi k Mayerjevemu obisku) in zaigral z na\u0161imi filharmoniki, ki jim je dirigiral prav tako nem\u0161ki dirigent Peter Ruzicka<\/i>. Na 7. koncertu Oran\u017enega abonmaja je poleg Bergove in dirigentove glasbe zazvenela tudi 7. simfonija Ludwiga van Beethovna.<\/span><\/p>\n

Kljub napovedanemu slavnemu glasbeniku, ki ga je mogo\u010de ta hip sli\u0161ati v \u017eivo, pa je Gallusova dvorana tokrat ostala res prav \u017ealostno prazna. Kaj si o tak\u0161nih koncertih naposled mislijo solisti svetovnega formata, ki jih verjetno tudi ni lahko pripeljati na na\u0161e koncertne odre in so drugod po svetu vajeni precej druga\u010dnih sprejemov, vsaj v smislu mno\u017ei\u010dnosti obiska, pa\u010d ostaja neznanka in bolje je tako.<\/span><\/p>\n

S Sonato za klavir, op. 1 Albana Berga<\/i> v bogati orkestraciji Thea Verbeyja<\/i>, ki je v ve\u010d kot treh desetletjih od nastanka upravi\u010deno postala stalnica koncertnih odrov, je orkester SF nastopil v veliki zasedbi, okrepljeni mdr. s harfo, kontrafagotom, dvema gongoma in vibrafonom. Klavirska skladba v orkestrski izvedbi kljub negotovosti in celo ob\u010dasni nelagodnosti ohranja toplino in predstavlja enega zanimivej\u0161ih primerov, ko so bile izvirno klavirske skladbe orkestrirane za veliki simfoni\u010dni orkester (prvo mesto tu seveda zasedajo Slike z razstave). Ansambel je bil predvsem v smislu barvitosti dobro uravnote\u017een, opazna je bila dobra intonacija pihalne sekcije. <\/span><\/p>\n

Za dirigentovo Avlodijo za oboo in komorni orkester<\/i> je na odru od predhodne velike zasedbe ostalo vsega 20 godalcev in \u0161tirje tolkalci ter harfistka in pianistka. Gre za zanimivo skladbo v sedmih prizorih, ki po besedah Ruzicke “prehajajo drug v drugega v razli\u010dnih gostotah, dol\u017einah in instrumentalnih ravnote\u017ejih. Vseh sedem se za\u010dne z identi\u010dno glasbeno obliko, ta pa odpira prostor za zvo\u010dne diskurze, ki izhajajo iz mejnih \u010dustvenih stanj.” Uvodni takt tolkal zveni ritmi\u010dno neusklajeno, a se pozneje (po ve\u010dkratnem ponavljanju) izka\u017ee, da temu ni tako. Nad fragmentarno, lomljeno spremljavo orkestra pa se v sicer moderni kompoziciji pnejo bolj konvencionalno povezane solo linije in kot zanimivost ugla\u0161eni (t.i. nipple) gongi, ki jih imamo pri nas redko prilo\u017enost sli\u0161ati v \u017eivo. Glede na to, da je Ruzicka kot skladatelj dejansko samouk brez formalne kompozicijske izobrazbe, smo bili pri\u010da zmerno te\u017eko poslu\u0161ljivi in tonalno neoprijemljivi skladbi, ki pa je \u0161e vedno dobra \u0161tudija zvo\u010dnosti in timbrov komorno reduciranega korpusa z bogatimi tolkalnimi vlo\u017eki, ki dodajo dobr\u0161no mero kolorita (igranje vise\u010de \u010dinele in krotalov z godalnim lokom, s palico za timpane izveden tremolo pianistke v notranjosti klavirja). Mayer je bil pri\u010dakovano nezmotljiv. Fantasti\u010den glasbenik dose\u017ee nesluteno topel ton oboe tudi v visokih legah in od prve do zadnje note prika\u017ee izjemno, brezhibno muziciranje. Kristalno jasno je bilo, zakaj ga je denimo v svojo “zvezdni\u0161ko” orkestrsko zasedbo Luzernskega festivalskega orkestra povabil pred dobrima dvema letoma preminuli Claudio Abbado. Mayer je navdu\u0161enim poslu\u0161alcem poklonil \u0161e dva Bachova dodatka, odlomek iz kantate Jok, to\u017eba, skrb, strah<\/i>, BWV 12 in \u0161e eno kraj\u0161o skladbo.<\/span><\/p>\n

Priljubljena Beethovnova Simfonija \u0161t. 7 v A-duru<\/i>, op. 92 je ena skladateljevih najbolj izvajanih in tudi snemanih del, ki vedno znova privla\u010di dirigente in orkestre najrazli\u010dnej\u0161ih generacij in orkestrov, tako sta jo pri nas v ne preve\u010d oddaljeni preteklosti dirigirala npr. Esa-Pekka Salonen in Marko Letonja. Zato je tudi ta simfonija, kot vsa \u017ee ne\u0161tetokrat preigrana in preposlu\u0161ana klasi\u010dna dela, toliko bolj delikaten izvajalski izziv v smislu dileme, kak\u0161no dodano vrednost, ki ji pri preteklih izvedbah \u0161e nismo bili pri\u010da, bi lahko sli\u0161ali tokrat. A \u017eal je bila tokratna izvedba predvsem veliko razo\u010daranje. Po zares (pre)po\u010dasnem uvodu prvega stavka, med katerim je \u017ee trpela skupna igra, se je ob prominentnem vstopu v naglem 6\/8 taktu zgodil \u0161e vstopni spodrsljaj horna (podoben temu<\/a> iz iste simfonije). Tudi drugi stavek je bil razvle\u010deno prepo\u010dasen, od tretjega naprej pa je dirigentsko vodstvo postajalo tako anemi\u010dno in nezainteresirano, da je bil zadnji stavek, kjer bi moralo zmagoslavje izbruhniti najbolj nebrzdano, le \u0161e bleda senca samega sebe. \u0160e sre\u010da, da so imeli tokrat ni\u010d krivi glasbeniki pred seboj vsaj vsak svoj part z izpisanimi dinami\u010dni in ostalimi navodili; le tako smo se izognili popolnoma avtomatski, ra\u010dunalni\u0161ko sterilni izvedbi simfonije. Ruzicka ga je tu tako kapitalno polomil, da ga SF ni ve\u010d treba vabiti na gostovanja, njegovo izvedbo Beethovna pa je treba \u010dimprej pozabiti.<\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Orkester Slovenske filharmonije <\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":14152,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-14150","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14150","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=14150"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14150\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":14154,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14150\/revisions\/14154"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/14152"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=14150"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=14150"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=14150"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}