{"id":1419,"date":"2010-10-13T12:12:12","date_gmt":"2010-10-13T10:12:12","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=1419"},"modified":"2013-02-12T11:11:19","modified_gmt":"2013-02-12T10:11:19","slug":"plosca-renee-rosnes-bill-charlap-double-portrait-blue-note-2010","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=1419","title":{"rendered":"PLO\u0160\u010cA: Renee Rosnes & Bill Charlap – Double Portrait (Blue note, 2010)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/a><\/p>\n

Renee Rosnes<\/em> in Bill Charlap<\/em> sta par tako v profesionalnem kot v zasebnem \u017eivljenju; njun ravnokar v okrilju slavne Blue Note izdani plo\u0161\u010dek Double portrait je neke vrste posvetilo njuni zakonski zvezi. Oba pianista sta vsak po svoje \u017ee dobro zasidrana v ameri\u0161ki mainstreamovski jazzovski sceni; Rosnesovo je izstrelilo v osemdesetih kot sodelavko Joeja Hendersona <\/em>ali Waynea Shorterja<\/em>; Charlapa pa v kvintetu Garryja Mulligana<\/em>. Tudi danes se oba pianista gibljeta v zvezdni\u0161kih sferah ameri\u0161kega mainstremovskega jazza ter se lahko tudi podi\u010dita z nebrojem nagrad razli\u010dnih institucij iz tega foha, ki jih v ZDA ni malo.<\/p>\n

Plo\u0161\u010dek Double portrait je tako morda bolj kot v muzikalnem smislu zanimiv kot pojav ene manj pogostih in bolj specifi\u010dnih in\u0161trumentalnih zasedb v zgodovini mainstreamovskega jazza – dua dveh klavirjev. Za klavirski duo pravzaprav niti ne obstaja neka \u017ee dodobra zasidrana metoda, kot obstaja za klasi\u010dne jazzovske zasedbe z ritem sekcijo in solisti; oziroma, \u010de \u017ee, ni vklenjena v klasi\u010dno formo, ki jo narekuje zasedba ve\u010d razli\u010dnih in\u0161trumentov. Vkolikor se avtorja ne izka\u017eeta v nekem svojem specifi\u010dnem slogu ali izrazu, se tako lahko izka\u017eeta v na\u010dinu prepletanja in izmenjevanja improvizacijskih momentov, kar lahko kaj hitro prestopi meje pri\u010dakovanega.<\/p>\n

Vendar pa se na tem plo\u0161\u010dku nepri\u010dakovani improvizacijski izpadi iz ustaljenega toka niti ne dogajajo. Charlap in Rosnesova prete\u017eno na klasi\u010dnem izmenjevanju melodije, bodisi komponirane bodisi improvizirane, z ritmi\u010dno spremljavo. Oba pianista tako v dobr\u0161njem delu plo\u0161\u010de nadome\u0161\u010data klasi\u010dno ritem sekcijo \u017ee sama, ob\u010dasno pa se spustita iz forme v svobodnej\u0161e preigravanje, a bolj v klasi\u010dno obarvanem smislu.<\/p>\n

Slog pianistov ravno tako prete\u017eno \u010drpa iz jazzovske tradicije. \u0160e posebej v jazzovskih standardih se sli\u0161i solisti\u010dna tradicija Keitha<\/em> Jarreta<\/em> ali Billa<\/em> Evansa<\/em>, ravno tako pa so vsi komadi klasi\u010dno strukturirani, kjer so soli ume\u0161\u010deni med ponovitvami teme. Pravzaprav me je njun zvok mo\u010dno spomnil na zelo podoben klavirski duet s Portugalske, Mario Laginha<\/em> in Bernardo Sassetti<\/em>. Na to povezavo \u0161e posebej nakazuje prvi komad, Chorinho<\/em> (ime za tradicionalno brazilsko obliko), ki ga izvedeta v povsem istem slogu kot portugalca.<\/p>\n

Morda ne po izvirnosti, je pa plo\u0161\u010dek izredno privla\u010den po svojem liri\u010dnem duhu in atmosferi\u010dnosti, po prefinjenem zvoku in teko\u010di pripovedi. Pianista ustvarita ne\u017een preplet melodij, ki polzi kot po maslu in ima mehkobo oblaka. V ritmi\u010dno bolj razgibanih komadih se jima ne izogne trdno stoje\u010di gruv, za\u010detni zasanjanosti se pa nekoli\u010dkanj umakneta v komadu Inner urge Joeja Hendersona<\/em> ter v slede\u010dih komadih, ki slonijo na bolj suhih, ritmi\u010dno intenzivnej\u0161ih momentih. Morebiti bi lahko pogre\u0161ali ve\u010d tak\u0161ne razgibanosti, a vendarle je celota albuma predvsem liri\u010dna, tako da nudi intimno zato\u010di\u0161\u010de poslu\u0161alcu – brez prevelikih presene\u010denj in razburjenj, a poslu\u0161ljivo in privla\u010dno.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Portret dveh klavirjev…<\/p>\n","protected":false},"author":27,"featured_media":1421,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6],"tags":[],"class_list":["post-1419","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-plosce"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1419","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/27"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1419"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1419\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1425,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1419\/revisions\/1425"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1421"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1419"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1419"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1419"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}