{"id":14290,"date":"2016-05-13T02:11:13","date_gmt":"2016-05-13T00:11:13","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=14290"},"modified":"2016-05-17T23:06:00","modified_gmt":"2016-05-17T21:06:00","slug":"sedem-iii-jani-kovacic-2","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=14290","title":{"rendered":"SEDEM III \u2013 JANI KOVA\u010cI\u010c (2)"},"content":{"rendered":"
\"\"<\/a>
foto: Primo\u017e Koro\u0161ec<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem \u010dudes, sedem veli\u010dastnih, sedem vpra\u0161anj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov\/-ic, sedem z-godb. Drugi\u010d v novi, tretji sezoni.<\/em><\/p>\n

Govoriti o Janiju Kova\u010di\u010du<\/em> kot o kantavtorju, glasbeniku, aran\u017eerju, kulturniku, pisatelju, pesniku, anga\u017eiranemu dr\u017eavljanu, filozofu, u\u010ditelju, je vedno preve\u010d, in hkrati vedno premalo. Kategorizacija nikoli ne more zapopasti tistega, kar je najbolj pomembno, zanimivo, intimno. Tistega, \u010desar ne poznamo, \u010deprav morda mislimo, da tako ali tako vemo \u017ee vse, kar smemo ali moramo vedeti. \u00bbZamorca\u00ab, Revolucijo in \u0160kofljico znamo na pamet, ob vsakr\u0161nih prilikah ali neprilikah se komu priplazi do grla in potem nujno pritegne \u0161e zbrano ob\u010destvo. Jani je pa\u010d ponarodel. A to ponarodelost vedno znova mesi z druga\u010dnimi sestavinami, v druga\u010dne oblike in\u00a0tvorbe,\u00a0izumlja, prevra\u010da, konstruira, dekonstruira\u00a0– tako\u00a0svoj repertoar kot tudi\u00a0samega sebe. Prav to je pri njem najbolj fascinantno. Prav zaradi tega Janija Kova\u010di\u010da ob vsakokratnem novem projektu na novo spoznavamo. In, prolifi\u010den kot je, jih ima pod strunami, na kasetah, elpejkah, zgo\u0161\u010denkah, na papirju in \u0161e kje, ve\u010d kot katerikoli glasbenik njegove generacije. Pa \u0161e prihajajo. To nedeljo v SNG Drama z gosti in gostjami predstavlja nov projekt, za katerega je na novo obelodanil svoje pesmi o \u017eenskah.<\/p>\n

Na \u0161tiridesetletni poti s kitaro in raskavim glasom, za katerega se zdi, da ga je na\u0161el v istem zakajenem baru in ob isti steklenici viskija kot Tom Waits, je generacije mladih vzgojil, da mislijo, pi\u0161ejo, brenkajo, pojejo. Da niso tiho. Tudi mojo.<\/p>\n

Jani Kova\u010di\u010d je pronicljivi motrilec sveta, poet in puntar, ve\u010dni iskalec ekvilibriuma med besedo in glasbo, ki ga navadno najde na najbolj nenavadnih mestih \u2013 tam, kamor ne pogleda nih\u010de drug, zvedav in svetovljanski glas(be)ni vandrovec s \u00bb\u0161timungo\u00ab, ki vedno lucidno grize v na\u0161 \u010das. In ni se bati, da bi mu gradbenega materiala\u00a0kdaj zmanjkalo.<\/p>\n

***<\/p>\n

ENA Jani, pa za\u010dniva na za\u010detku, in \u017ee kar brezkompromisno v globino. Oprosti, moram, ker se spra\u0161ujem tudi sama. Izhaja\u0161, kot sam pravi\u0161, iz generacije star\u0161ev, za katero si neko\u010d napisal, da so \u00bbranjeni otroci \u2026 ki se vse \u017eivljenje niso zbogali ne z zemljo ne z nebom\u00ab. Kako je ta ranjenost zaznamovala tebe? Se je tudi tebi vsadila v kosti? Kako si jo predeloval, se je re\u0161il? Misli\u0161, da odmeva \u0161e danes? Ne le v tebi, ampak tudi v tvoji generaciji, v mlaj\u0161ih generacijah?<\/strong><\/p>\n

JANI KOVA\u010cI\u010c 1 Vojna je zelo zahrbtna zadeva in zaznamuje generacije \u0161e desetletja. Moja mama ni mogla gledati partizanskih filmov, saj je imela tega strahu \u017ee za \u010dasa svojega partizanjenja dosti. Vsi, ki so se juna\u010dili po vojni in ti, ki se repen\u010dijo po osamosvojitvi, pa tudi fa\u0161istoidni revan\u0161isti, si \u017eelijo permanentno vojno, saj le tako lahko opravi\u010dujejo svoje neuspehe in primitivizem.<\/p>\n

Seveda je tudi moja generacija trpela nerazumevanje in zahojenost starej\u0161ih. Vendar smo bili osvobojeni predsodkov kr\u0161\u010danstva, te hecne megle kreposti, ki se je nih\u010de ne dr\u017ei. V tem katoli\u0161kem mr\u010du sli\u0161i\u0161 vse, a ni\u010d ne vidi\u0161.<\/p>\n

Vsak dela spomenik iz svoje mladosti. Zafrustrirana zajebanost postane vrlina. Ve\u010dina \u017eeli, da ves svet re\u0161uje njih in njihove te\u017eave, in \u010de se to ne zgodi, je seveda kriv svet. Bogati si to lahko privo\u0161\u010dijo in zato se zdi, da imajo na tem svetu te\u017eave le bogati in lepi. Javna ob\u010dila nas v to stalno prepri\u010dujejo. \u010ce se kdo uspe zbogati s \u010dasom in dose\u010di ataraksijo (du\u0161ni mir) ter u\u017eiti vsaj malo \u017eivljenja, ga najkasneje ob zamenjavi oblasti kamenjajo, saj ne prenesejo, da bi kdo v tej solzni dolini sploh lahko ne trpel. Noben sistem ne prenese samostojnosti sre\u010dnih ljudi, \u010deprav to ni raj, niti utopija \u2013 to je humanost, ki nas je nebogljene privzdignila do upravljalcev \u017eivega na Zemlji. \u010creda, kot pravi Nietzsche<\/em>, iz vsega naredi povpre\u010dje, osiroma\u0161i ter slabi.<\/p>\n

\u010ce so nas ozna\u010devali za zblojeno generacijo, je zdaj\u0161nja generacija komot generacija<\/em>, kajti \u00bbresnice ni\u00ab. Recept za uspeh se da kupiti, samo \u0161e na izust se ga nau\u010dijo. Vse je kot najstni\u0161ka soba: lu\u010d ugasnemo in nered izgine. Le\u017eerno in lagodno. Ampak z vojno izgine vse, s stikalom vred.<\/p>\n

Zaenkrat smo se vojni uspeli izogniti. Ampak ljudje se o\u010ditno ne marajo, saj kar rinejo v pogrome. Vojna napravi le tri vojske: vojsko invalidov, vojsko vdov in vojsko sirot. \u010cim ve\u010d \u010dasa pote\u010de od zadnje vojne, bli\u017eje je. Se res ne da ni\u010desar nau\u010diti druga\u010de kot le poskus-napaka? Najbolj zagreti so tisti, ki \u0161e v miru ne prena\u0161ajo te\u017eav, kako jim bo \u0161lo \u0161ele v vojni? To ni isto kot popiti pivo. Poglejte kako se je sfi\u017eila ideja o spravi! Ali pa debata o svetosti \u017eivljenja. Ta svet modrih Slovencev boleha za pomankanjem pameti. Razliko opi\u0161e Aristotel<\/em> v Nikomahovi etiki<\/em>, \u010de koga zanima.<\/p>\n

Dalje \u2013 otroci naj re\u0161ujejo, celo zahteva se, da se koljejo za davno storjene krivice, ki so pomebne le toliko, kolikor se lahko prekvalificirajo v lastnino in iz tega potem izhajajo vse \u00bbve\u010dne\u00ab pravice. Restavracija lastni\u0161kega stanja pred 2. svetovno vojno restavrira tudi ista nasprotja in bolj, ko gremo nazaj, bolj ponavljamo razrede, ki smo jih \u017ee davno absolvirali. Kako \u017ee pravi Marx<\/em>? Najprej tragedija, nato je vsako ponavljanje farsa. In vse to nazadnja\u0161tvo nam prikazujejo kot rast. A pametni hitro ugotovijo ta silen razkorak med proklamiranim, legitimnim in legalnim. \u010ce se ne da zaslu\u017eiti v Sloveniji, bomo pa s Slovenijo, si pravijo.<\/p>\n

\u017de ve\u010d kot \u010detrt stoletja govorim o Novem srednjem veku<\/em>. Simbolno analizo lahko preberete v knjigi Knjiga<\/em>. Mladi so nasedli polnemu hladilniku, svoji sobi in mobitelu. Uspeli s(m)o jih prestra\u0161iti. Odrekli so se svobodi za varnost. In ko bodo na stara leta ugotovili prevaro, bodo z metafori\u010dnimi pravi\u010dni\u0161kimi procesi obsojali senilne starce, katerim so se udinjali, ker niso hoteli prevzeti ne bremen ne radosti \u017eivljenja.<\/p>\n

DVE Predvidevam, da si \u017ee kot otrok in mladostnik \u017eivel med besedo (morda vpliv o\u010deta) in glasbo (rock, punk, ljudska glasba, \u0161anson, popevka). Kak\u0161no je bilo tvoje glasbeno odra\u0161\u010danje in kaj te je zvleklo, da si \u2013 leto preden sem se rodila \u2013 sam prijel za kitaro (menda se je tvoj prvi koncert pripetil leta 1976 na Filofaksu) in nekaj let zatem rodil \u017dareta, \u0160kofljico, Hokaido, Lojzeta delavca, Zamorca, otroke samohranilk in druge, danes \u017ee malone \u00bbponarodele\u00ab komade? Kje vse si igral?<\/strong><\/p>\n

JANI KOVA\u010cI\u010c 2 Po vojni se je postavljalo nekaj, kar nekateri danes progla\u0161ajo za breme \u2013 brezpla\u010dno \u0161olstvo. Ljudi je bilo treba vzpodbujati k izobrazbi, znanje je bila vrednota. \u017dal tedaj niso vedeli, kaj z njim po\u010deti. Danes sem nam zdi, da to vemo, a \u017eal nimamo znanja. Takrat smo si lahko tudi revnej\u0161i sloji privo\u0161\u010dili glasbeno \u0161olo, a te so bile me\u0161\u010dansko okostenele. Hecno \u2013 me\u0161\u010danska kultura je v socialisti\u010dnih dr\u017eavah veljala za elitno, in to s partijskim blagoslovom. O\u010de je hotel biti umetnik in je zato \u017ertvoval dru\u017eino.<\/p>\n

V okoli\u0161u je bilo veliko otrok in dru\u017ebe je bilo vedno dovolj, tudi za glasbo. V \u0161estdesetih je nova plo\u0161\u010da iz tujine privabila mno\u017eico najstni\u0161kih poslu\u0161alcev. Veliko smo se pogovarjali o tem. Nakar smo hoteli to tudi igrati, prepisovali in prevajali smo besedila, posku\u0161ali poiskati spremljevalne akorde \u2013 skratka hoteli smo vedeti, kako so to napravili. Instrumenti so bili predragi. Kitare so bile najcenej\u0161e, \u010de ne \u0161tejemo raznih pi\u0161\u010dalk in orglic.<\/p>\n

A nisem razmi\u0161ljal, da bi denar slu\u017eil z igranjem. Bil sem neodlo\u010den in nisem naredil ve\u010d za medijsko veljavo, veliko je k temu pripomogel slovenski nihilizem in omalova\u017eujo\u010d odnos lokalnega okolja. Otroci so mi bili pa\u010d pomembnej\u0161i od kariere, nastopal sem, da pre\u017eivimo. Takrat sem bil glas mladine, ozvo\u010dil sem nekatere zagate \u010dasa.<\/p>\n

Verjetno sem igral na vseh prizori\u0161\u010dih v Sloveniji v osemdesetih letih. Za Jugoslavijo sem bil preve\u010d urban. Teme in pesmi, ki jih omenja\u0161, so bile kot gastarbajterji \u2013 daljna beda kot magi\u010dna utopija. Za Jugo sem bil sicer zanimiv, ampak socialnost se ni cenila, eksperiment tudi ne. V tujino sem za\u0161el kot pouli\u010dni pevec, kasneje kot predstavnik mladine ali manj\u0161ine. Za kaj ve\u010d potrebuje\u0161 sistem, spretne\u017ee, kapital, in precej sre\u010de.<\/p>\n

Kar se ti\u010de prostorov, jih je bilo tedaj ve\u010d. Zado\u0161\u010dal je \u017ee razred na \u0161oli ali klet ob\u010dine, menza, stopni\u0161\u010de … Zdaj je toliko predpisov in pogojev, da je organizacija prireditev popolnoma neekonomi\u010dna. V bistvu Slovenci ukinjamo sami sebe. Nisem si mislil, da se bomo v lastni dr\u017eavi tako samoogrozili!<\/p>\n

\"\"<\/a>
Jani Kova\u010di\u010d & Ana Pupedan – Besne pesmi. Foto: Petra Cvelbar<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

TRI Velja\u0161 za \u00bbsopotnika punka\u00ab, ki je tedaj predstavljal upor proti obstoje\u010demu sistemu, danes pa je, kot pravi\u0161, del nostalgi\u010dnega repertoarja debat in spominov na mladost. Kak\u0161na glasba danes pi\u0161e zgodbe upora? Ker \u017ee dolga leta u\u010di\u0161 (vsakokrat) najbolj prezrto generacijo, verjetno tudi dobro ve\u0161, kak\u0161ne oblike upora se rojevajo v najstni\u0161kih glavah danes.<\/strong><\/p>\n

JANI KOVA\u010cI\u010c 3 Verjetno rap \u0161e ni izgubil socialno-kriti\u010dnega naboja, prav tako ne kantavtorstvo, kjer sicer prevladuje subjektivnost. Dana\u0161njo dobo nekateri primerjajo z renesanso, kjer je vse treba izumiti na novo \u2013 svet in pogled nanj, vrednote, sistem opisov in zapisov, cilje, smotre, kam naj gremo in predvsem nova vpra\u0161anja in \u0161e huje: nove vpra\u0161alnice. Zato se lovimo po zgodovini, ponavljamo prej\u0161nje obrazce (denimo za upore: himne, gospele, pesmi \u0161panske dr\u017eavljanske vojne, protestne, revolucionarne in partizanske pesmi) in jih prilagajamo. Melodije so izjemno trdo\u017eive, besedila pa obi\u010dajno prilo\u017enostna.<\/p>\n

Za upornika se ima danes \u017ee vsak, samo na facebook poglejte. Tako nerganje si v\u010dasih poslu\u0161al v o\u0161tarijah. \u0160koda teh vseznalcev, nedvomno bi re\u0161ili svet, tako pa \u2026 Seveda smo prisilno omrtvi\u010deni in nam vsako dejanje prikazujejo kot nonsens znotraj globalnih trendov. Vsa ta tehnologija je nekak\u0161en Freudov kav\u010d. Naj spomnim na geslo izpred 30 let: Misli globalno, deluj lokalno!<\/p>\n

Mladina osti, kot jo je imela v \u0161esdesetih in sedemdesetih, nima. Deloma je razlog v staranju prebivalstva. \u0160e bolj o\u010ditno je blagostanje, ki jo je, \u017eal, polenilo. Sistemu je uspelo prepri\u010dati mlade, da je dru\u017eba tveganja normalna. To je tako, kot \u010de bi v kameni dobi verjeli, da bo pre\u017eivel vsak sam. Starej\u0161i so le kimali, naj mladi vidijo, kako je trpko \u017eivljenje, a v bistvu so se znebili konkurence. Napaka! Namesto, da bi blagor osvobajal in omogo\u010dal kreativnost, se vra\u010damo k su\u017eenjski mentaliteti, lenobi in fatalizmu. \u010clove\u0161tvo bi moralo stremeti k poselitvi oson\u010dja, ne pa k lokalnim gro\u017enjam z nuklearnimi bombami.<\/p>\n

Kakih 10-15 let nazaj je bila mladina izjemnno konformisti\u010dna in neproblemati\u010dna, danes je kriza \u017ee krepko na\u010dela srednji razred in mladi odgovarjajo z ve\u010djo anga\u017eiranostjo. Delitev na levo in desno je zastarela, aktualen je spor: birokratsko-tehnolo\u0161ko proti ekolo\u0161ko-socialnemu. Prvi imajo mo\u010d, dr\u017eavo, vojsko in zgodovino, drugi pa mno\u017ei\u010dnost, civilizacijo, enakost in prihodnost.<\/p>\n

\u0160TIRI Ljudska glasba, punk, jazz, srednjeve\u0161ki bardi \u2013 od tu \u010drpa\u0161. V KUD-u si se v svojem Pijano baru skozi 90. leta in v prvih letih novega milenija bratil z Fran\u0107oisem Villonom, pa Robertom Burnsom, Pre\u0161ernom, Je\u017ekom, Waitsom in \u0161e kom, nadaljeval s Pobo\u017ei\u010dnimi psalmi, igral z jazzovskimi orkestri, uglasbljal Vitomila Zupana, \u00bbbesnel\u00ab s Pupedanci in \u0161e in \u0161e. Tudi tvoje avtorske pesmi so si \u017eanrsko in tematko precej razli\u010dne, kar pomeni, da se vedno znova odkriva\u0161, levi\u0161, iznajdeva\u0161. Kaj mora \u010dlovek imeti, da se po \u0161tiridesetih letih ustvarjanja muzike vedno znova iznajdeva, odkriva, levi? <\/strong><\/p>\n

JANI KOVA\u010cI\u010c 4 \u010ce prav pomislim, sem postal klasik<\/em>. Po vseh teh letih postane\u0161 referenca, v ve\u010dini primerov negativna. A tako je pri nas. Jamranje je nacionalni \u0161port, vendar gre le za sprevrnjeno obliko hvalisanja. Shizofreno, kaj ne? Italijani so glasni in prepirljivi, Nemci disciplinirani in natan\u010dni itd. Stereotipi zajamejo zna\u010dilnosti pre\u0161iroko, a so navkljub temu uporabni za vstop v probleme. In tako je tudi z nazivom klasik.<\/p>\n

V prvem obdobju Pijano bara<\/em> (1993-2003) je bil glavni smoter sloven\u0161\u010dina v raznih povezavah z zgodovinskimi obdobji. Pokazalo se je, da je mogo\u010de v sloven\u0161\u010dini zapeti vse od srednjeve\u0161ke Carmine Burane<\/em>, trubadurjev, Burnsa<\/em> do Toma Waitsa<\/em>. Pomembnej\u0161i dogodki so bili tudi uglasbljanje Pre\u0161erna<\/em>, Je\u017eka<\/em> in nazadnje Zupana<\/em>. Napravil sem tudi precej Podbev\u0161kovega<\/em> \u010cloveka z bombami <\/em>in \u0160alamunovega<\/em> Pokra<\/em>. Drugo desetletje je zaznamoval Akkustik theArter<\/em> (2003-2013), kjer so bili v ospredju stili in \u017eanri ter raznolike zasedbe kot godalni kvartet, big band, vokalni kvintet, \u017eepna pihalna godba in ra\u010dunalni\u0161ki programi. Zaklju\u010dek pa so bile Besne pe<\/em>smi (od 2013 dalje) z Ano Pupedan<\/em>. Ker je KUD France Pre\u0161eren izgubil sapo, ni pri\u0161lo do novega desetletnega cikla in zdaj prilo\u017enostno gostujem po Sloveniji. Ta \u010das miksamo Silikonske \u010dase Jazzitette2<\/em> z Big Bandom RTV Slovenija. Zna se zgoditi, da izidejo letos.<\/p>\n

Glasba je koncept zvo\u010denja, v bistvu gre za prodajanje zraka, \u0161e bolj natan\u010dno \u2013 valovanja zraka. Pri tem so klasi\u010dne harmonije in kontrapunkt le del\u010dek tega, prav tako ljudska glasba. Seveda pa imajo ljudje radi polep\u0161ano in predvidljivo. Ampak kakorkoli obrnemo, smo omejeni s \u010dutili. Na\u0161e uho pa\u010d \u0161li\u0161i v intervalu 20.000 Hz. Psi ali pa netopirji bi nedvomno imeli (ali pa imajo?) dosti bolj tonsko gosto glasbo.<\/p>\n

\u010clovek se je nau\u010dil vzbujati efekte in izumljati zvo\u010dne pokrajine. Asociativna pot zvoka se danes posku\u0161a kvantificirati, normirati. Filmska glasba, denimo, reciklira obrazce iz zgodovine glasbe in ustvarja razpolo\u017eenja. Reklame pla\u010dujejo nevroznanstvene raziskave, ki so na meji eti\u010dnega. \u017dal glasba ni ve\u010d potovanje du\u0161e ali po du\u0161i, glasba postaja kulisa, paravan, ki nam prikriva neusmiljeno minevanje, in nas navaja na povr\u0161nost.<\/p>\n

Spretnost, ki jo \u010dlovek pridobi z leti, pomeni le, da niti material niti forma ne vodita in ne dolo\u010data dejavnosti, ampak jo le shranita, da jo je mo\u010d ponoviti\/obnoviti. Danes prevladuje plehkost in zloraba spretnosti, tehnika\/ve\u0161\u010dina zakriva sporo\u010dilo (\u010de seveda sploh obstoji), kar se zelo dobro ka\u017ee v pop glasbi, ki je tehni\u010dno dovr\u0161ena in medijsko dostopna. Te\u017eko verjamem, da imajo ljudje po 50 letu \u0161e najstni\u0161ke te\u017eave; jih pa znajo vno\u010diti.<\/p>\n

PET Zelo si dejaven tudi na podro\u010dju kulturne, ali bolje re\u010deno, kantavtorske politike, \u010de lahko temu tako re\u010deva. Si \u00bbupravitelj\u00ab Sklada Toma\u017ea Pengova, eden od ustanovnih \u010dlanov Kantfesta in pobudnikov vpisa poklica kantavtorja v razvid MK, s sodelavkami in sodelavci pripravlja\u0161 nekak\u0161no enciklopedijo slovenskih kantavtorjev. Ve\u010dno vpra\u0161anje in vozlanje \u2013 kdo spada oziroma kdo ne spada v kategorijo kantavtor_ica? Ali da \u0161e bolj na\u0161pi\u010dim \u2013 kdo je oziroma ni slovenski kantavtor_ica? Dovoli, da zdajle malo igram hudi\u010devo advokatinjo \u2013 \u010de je glavni kriterij jezik (in ne nacionalnost), kdo od omenjenih je potem slovenski kantavtor \u2013 Danijel Vezoja ali Chris Eckman? Oba namre\u010d izvajata komade izklju\u010dno v angle\u0161kem jeziku. <\/strong><\/p>\n

JANI KOVA\u010cI\u010c 5 Ksenija Jus<\/em> in Peter Andrej<\/em> sta na tem podro\u010dju storila veliko ve\u010d, jaz sem bolj sveti duh celotne zadeve. Kantavtorstvo smo uspeli spraviti v razvid poklicev v kulturi, sicer kakih dvajset let za lajnarji, ampak smo. Na Kantfestu sodelujem preprosto zato, ker nas ni veliko, in moramo sami prevzeti ve\u010dino funkcij. Imeli bomo toliko, kolikor bomo napravili. Nih\u010de nam ne bo ni\u010d poklonil, \u0161e zlasti ne uradna kultura.<\/p>\n

Toma\u017ea Pengova<\/em> sem imel rad in \u017eelel bi, da tak unikum, kot je bil, ne izgine. Vendar smo narod, ki ne mara svoje zgodovine, vedno bi si jo radi prikrojili dnevnim potrebam. Zbiranje Toma\u017eeve zapu\u0161\u010dine poteka zelo po\u010dasi. Na\u0161 cilj je, da \u010dez tri leta obelodanimo, kar smo zbrali.<\/p>\n

Slovenski kantavtor je tisti, ki ga poslu\u0161ajo Slovenci. Ima dve podskupini: te, ki jih poznamo le mi, in one, ki jih je sli\u0161al \u0161e kdo v svetu. Pri vsem rabi\u0161 zamejitve in jih posku\u0161a\u0161 postaviti \u010dimbolj tvorno. Obstajata le dva na\u010dina predaje informacij: kot zgodba ali kot leksikon. Za za\u010detek smo za kriterij izbrali sloven\u0161\u010dino oziroma pesmi v sloven\u0161\u010dini. Najprej pregledujemo glavni tok, potem pa bomo \u0161e ostale rokave.<\/p>\n

Nadalje je veliko debate o izvajanju: sam ali v skupini. Kantavtor nastopa sam, ker je to najgospodarneje. Toda glasbene zamisli dlje \u017eivijo in ob ustrezni zasedbi prodrejo \u0161ir\u0161e. Torej je drugi kriterij avtorstvo glasbe, potem \u0161ele ostalo.<\/p>\n

Zato je pametno obdelovati po delih, kjer je kriterij pomo\u010d, ne pa izklju\u010devanje. Seveda delovanje v drugih jezikih bogati na\u0161 prostor in ka\u017ee, da le nismo tako zarukani, kot radi pojamramo.<\/p>\n

Vsebine, ki jih jezik izra\u017ea, so \u010dlove\u0161ke, ne\u017ene, dajejo uteho in razloge za \u017eivljenje. Vsak izgubljen jezik je izgubljen pogled na svet. Jezik je organizem. Pre\u017eivetje je odvisno od raznolikosti. Kantavtorstvo naj razvija na\u0161 jezik in ga brusi ob ostalih. Kako \u017ee pravi reklo: zobje se skrhajo, kosti se zlomijo, jezik nikoli.<\/p>\n

\"\"<\/a>
Jani Kova\u010di\u010d predseduje \u017eiriji Kantfesta. Foto: Katarina Juvan\u010di\u010d<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

\u0160EST \u017de v osemdesetih si napisal komad Domovina, ti si kakor sranje<\/em>. O\u010ditno prero\u0161ki. \u017de leta \u00bbde\u017eura\u0161\u00ab na protestih. Javno in glasno sporo\u010da\u0161 svoja stali\u0161\u010da. Tvoj glas je macola, tvoje strune morda kdaj zategnejo grlo kak\u0161nemu domoljubnemu razgrete\u017eu. Tvoje Besne pesmi<\/em> prepevamo na protestih in koncertih. V\u010dasih med ljudi deli\u0161 besedila, kot organist cerkvenemu ob\u010destvu. Da pojemo skupaj. \u017dice \u0161e nismo iz-peli. \u0160e vedno je tu. Kot ov\u010dice smo se hitro in u\u010dinkovito privadili na getoizacijo, na samo-okupacijo. Zaradi pe\u0161\u010dice beguncev, ki je zaprosila za azil v Sloveniji, poteka mala dr\u017eavljanska vojna. Kako ti vidi\u0161 svet tukaj in zdaj? Kako prelomiti z absurdnostjo tega prostora in \u010dasa? Na kak\u0161en na\u010din je zadeve mo\u017eno spremeniti in spreminjati? Ima umetnost dovolj potenciala, da pomaga spreminjati obstoje\u010de stanje, ali da ga vsaj pomaga kvalitetno misliti in reflektirati, prebujati ljudi? Ji sploh dajemo to mo\u017enost? <\/strong><\/p>\n

JANI KOVA\u010cI\u010c 6 Besne pesmi<\/em> so civiliziran odgovor na zapostavljanje in varanje ljudi. Domovina naj bi nas \u0161\u010ditila, z vsem na\u0161im in svojim govnom vred. Novi srednji vek<\/em>, z enotnim gospodarskim sistemom kapitalizma in priviligiranimi sloji, neusmiljeno globalizira lokalce. Za uni\u010devanje druga\u010dnih praks se namenjajo neverjetne vsote \u010dasa in denarja. Dr\u017eava se je odlo\u010dila, da gremo s tokom. No, reka je \u0161iroka in lahko pluje\u0161 marsikje, ni nujno da ravno tam, kjer noben no\u010de ali kjer ti uka\u017eejo. Pojemo, da ohranimo razum.<\/p>\n

\u010ce sem prav razumel Leva Krefta<\/em>, je umetnost \u0161e edini rezervat resnice. Javnost je preve\u010d podlo\u017ena manipulaciji ali bolje: mediji manipulirajo z javnim mnenjem. Pri tem gre za interpretacijo, ki vsiljuje predvsem dnevno politi\u010dne razlage. Podobno je z znanostjo, ki prikraja rezultate naro\u010dniku. In tako nam ostajajo geta, rezervati \u00bbsvobode\u00ab. Podobno kot je telo prostor svobode posameznika, so alternativni prostori mehur\u010dki s tanko opno, na katero se zapisujejo simboli, ki naj delujejo kot varovalni uroki. Ukinjanje teh prostorov ka\u017ee na proces raz-kulturjenja. Edino merilo kulturnosti je zaslu\u017eek. Na to seveda ka\u017eejo poro\u010dila, kjer se navaja predvsem prodaja in ocena zaslu\u017eka.<\/p>\n

Kdaj \u010dlovek p\u00f4je? V veselju in v hudih te\u017eavah. Vmes bolj redko. Spreminjanje se pri\u010dne z ozave\u0161\u010danjem, nato z ubesedenjem, sledi ob\u010devanje in na koncu akcija. Seveda je rezultat nujno razo\u010daranje, ampak vseeno je malo bolje kot prej. Posameznik si lahko s prefriganostjo v dru\u017ebi izbolj\u0161a polo\u017eaj, a vseeno lahko nakrade le toliko, kolikor skupnost ima. Skratka, mo\u017enosti je\u00a0vedno nebroj, le da vse niso hkrati dosegljive in ve\u010dina ni eti\u010dnih. Niso slabi \u010dasi, ampak ljudje.<\/p>\n

SEDEM V SNG Drama te dni snuje\u0161 koncert z naslovom \u017dIVLJENJEPISI \u2013 O \u017eenskah. Lahko pove\u0161 kaj ve\u010d o tem? Kak\u0161ne \u017eenske si izbral, o \u010dem nam pripovedujejo, kaj nas u\u010dijo? Pred kratkim sem napisala, da je prihodnost \u017eenskega spola (preteklost je tako ali tako \u017ee v domu za starej\u0161e ob\u010danke, sedanjost pa je o\u010ditno v menopavzi). Kaj pa ti misli\u0161?<\/strong><\/p>\n

V Srbiji in na Hrva\u0161kem se v zadnjih letih pojavljajo \u0161tevilne mlade kantavtorice, medtem ko severno od \u017eice mlade in srednje mlade kantavtorice lahko skorajda pre\u0161teje\u0161 na prste ene roke. Zakaj je temu tako?<\/strong><\/p>\n

Kar se ti\u010de kantavtoric, so vedno \u0161tevil\u010dnej\u0161e. \u017denske imajo ve\u010dino v raznoraznih kulturnih svetih, ustanovah, predstavljajo ve\u010dino v \u0161olstvu, sedaj tudi v zdravstvu, vedno ve\u010d je pesnic, pisateljic. \u017de nekaj desetletji velja, da so bralci knjig ve\u010dinoma \u017eenske. Pravice \u017eensk so \u017eenski posel. Mo\u0161ke ustoli\u010dijo \u017eenske, deloma kot izgovor, deloma zaradi strahu pred odgovornostjo. Vendar mislim, da polo\u017eaj \u017eensk ni ve\u010d vpra\u0161ljiv. Sedaj so depriviligiran sloj mladi v EU.<\/p>\n

\u017divljenjepisi<\/em> obelodanjajo nekaj \u017eenskih usod. Vsaka pesem opisuje situacijo, v katerih se neredkoma znajdejo \u017eenske. Vendar so problem XXI. stoletja mo\u0161ki. Ti so izgubili ali pa pozabili svojo vlogo v tvorjenju \u017eivljenja: pravi\u010dnost, vztrajnost, soo\u010denje s te\u017eavami, re\u0161evanje problemov, za\u0161\u010dita, odlo\u010danje, prihodnost \u2013 vse to povpre\u010den mo\u0161ki prelaga na dr\u017eavo, na \u017eensko, na otroke. Ni\u010d ni narobe, \u010de mo\u0161ki hodijo na fuzbal tekme, narobe je, da po\u010dnejo samo to. Kot pravi staro reklo: mo\u0161ki delajo zakone, \u017eenske obi\u010daje. Prihodnost ni v matriarhatu, \u0161e manj v povratku patriarhalne dru\u017ebe, tudi ne v brezobli\u010dni enakosti, temve\u010d v simbiozi razli\u010dnosti in enakopravnosti \u2013 \u017eenske so mo\u0161kim vedno inspiracija. Naj bodo \u017eenske \u017eenstvene, saj zaradi tega pravi mo\u017eakarji izgubijo glavo.<\/p>\n

 <\/p>\n

Jani Kova\u010di\u010d na youtube:<\/p>\n

https:\/\/www.youtube.com\/playlist?list=PL3o5QTyk_toU8SKr5zr0KWSuKMvQ1STuZ<\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pred nedeljsko premiero \u017divljenjepisov<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":14291,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8,39],"tags":[],"class_list":["post-14290","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-intervjuji","category-sedem"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14290","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=14290"}],"version-history":[{"count":12,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14290\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":14321,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14290\/revisions\/14321"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/14291"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=14290"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=14290"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=14290"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}