{"id":14331,"date":"2016-05-20T01:20:29","date_gmt":"2016-05-19T23:20:29","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=14331"},"modified":"2016-05-18T19:25:44","modified_gmt":"2016-05-18T17:25:44","slug":"nesebat-on-nesebat-pas-dans-lespoir-du-succes","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=14331","title":{"rendered":"NeSeBat – On NeSeBat pas dans l’espoir du succ\u00e8s"},"content":{"rendered":"

\"a2211159273_10\"<\/p>\n

 <\/p>\n

In Cyrano pore\u010de:<\/p>\n

Je crois qu’elle regarde…<\/em><\/p>\n

Qu’elle ose regarder mon nez, cette Camarde !<\/em><\/p>\n

Il l\u00e8ve son \u00e9p\u00e9e.<\/em><\/p>\n

Que dites-vous ?… C’est inutile ?… Je le <\/em>sais<\/em> !<\/em><\/p>\n

Mais on ne se bat pas dans l’espoir du succ\u00e8s !<\/em><\/p>\n

(Rostand: La Mort de Cyrano de Bergerac, peto dejanje)<\/em><\/p>\n

 <\/p>\n

Cyrano bi, \u010disto nepristransko gledano, lahko bil eden ve\u010djih komercialno res uspe\u0161nih glam rockerjev. Kiss, T.Rex in podobni, denimo, so znali prav dobro pribiti kitare. V primeru benda NeSeBat <\/a><\/strong>(mimogrede, odli\u010dna verbalno-lingvisti\u010dna domislica!) gre za nekolikanj manj okra\u0161eno stvaritev, ki Rostandovo ozadje primakne k zeitgeistu.<\/p>\n

Drugi singl Deliverance<\/a>\u00a0<\/em>je pravzaprav dober primer v ozek slog neukle\u0161\u010dene glasbene in besedilne naravnanosti trinajstih pesmi na plo\u0161\u010di. Kot avtorji se podpisujejo vsi \u010dlani zasedbe: kitarist in pevec Arnold Marko, kitarist Toma\u017e Drozg, basist in pevec Robert Vrtov\u0161ek – Ma\u010dek in bobnarka Tina Jenko; kar je v navadi pri alternativnih rockovskih zasedbah, kjer ni treba pri vsakem komadu dodajati dvajset zunanjih avtorjev. Je pa tudi dobra re\u0161itev proti egotripovskemu zbiranju tantiem. \u010cetudi vsi \u010dlani dejansko niso napisali posameznega komada, so zagotovo prispevali k aran\u017emaju, glasbeni ideji ipd.<\/p>\n

Zasedba na ovitek ni dala besedil, kar je \u0161koda, ker ne gre nujno za kli\u0161ejsko preobra\u010danje desetih angle\u0161kih besed (in nem\u0161kih v pesmi Niemals<\/em>), ki so ostale v spominu iz gimnazije, kar se rado dogaja pri bendih, ki grejo v \u201ctuje\u201d vode. Tako glasbeno kot tekstovno album deluje na ravni koncepta. To seveda nakazuje \u017ee naslov, o tem govorijo kitarski aran\u017emaji, sicer\u0161nji aran\u017emajski pristop, pa tudi avtorski \u201coklep\u201d. Plo\u0161\u010da se za\u010dne s pesmijo The Killer<\/em>, kon\u010da pa z My Personal Recession<\/em>. Sezite po plo\u0161\u010di in odkrivajte sami. Vmes so pesmi z naslovi State of No Mind, HC Blues, Going Down?, As Wolf To Wolf\u2026<\/em><\/p>\n

Bend v uvodni pesmi poje: \u201cNever ever I felt wrong (\u2026) I had it all \u2026 I hate it all \u2026\u201d<\/em> Te besede v\u010dasih zazvenijo celo nekoliko laibachovsko, sploh ker jih pevec \u017ee skoraj hipnoti\u010dno in z razli\u010dnimi interpretacijskimi ravnmi ponavlja dobr\u0161en del komada.\u00a0 Pomenljiva postane tudi naslovnica in bend se, kar je pomembno, ne ustavi pri preigravanju strogih rockerskih obrazcev. Poslu\u0161alec dobi vtis, da je po preposlu\u0161anju plo\u0161\u010de potoval skozi zadnjih petintrideset let rokenrola. Tudi uspeha se zasedba ne nadeja, kar, kot smo ugotovili \u017ee zgoraj, postavi za dober samoironi\u010den motto albuma.<\/p>\n