![\"Clapton](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2016\/06\/Clapton-I-Still-Do-600x595.jpg\")
<\/p>\n<\/p>\n
Po morda (in po splo\u0161nem vtisu res) nekolikanj preve\u010d le\u017eernem poklonu delu J.J. Calea (ne glede na to, da si je mojster iz Tulse na le\u017eernosti naredil ime) se je Eric Clapton<\/a> zaprl v studio in nadaljeval zgodbo zadnjih dveh solisti\u010dnih albumov Clapton<\/em> (2010) in Old Sock <\/em>(2013). S tem, da na novem ni starih ameri\u0161kih popevk, pa\u010d pa se je spet lotil Johnsona in Dylana, kar spominja na nekatere njegove albumske koncepte iz sredine 1970 let, denimo No Reason To Cry<\/em> (1976). Stones In My Passway<\/em> je precej bolj\u0161a izvedba Johnsona kot jih je objavljal zadnja leta, zlasti na polovi\u010dnem Me & Mr. Johnson<\/em> iz leta 2004. Spomnil se je tudi na proslulega producenta Glyna Johnsa, s katerim je pred leti ustvaril albuma Slowhand <\/em>(1977) in Backless<\/em> (1978), br\u017e\u010das po 461 Ocean Boulevard<\/em> (1974) svojem najbolj cenjenem (in poleg No Reason To Cry verjetno tudi najbolj\u0161em) avtorskem delu.<\/p>\n Pri\u010dujo\u010di album ne bo zapisoval grafitov na londonske zidove, je pa \u00bbtretji pri primeri\u00ab. Zapisal sem, da se tokrat Clapton ni loteval nobene stare popevke \u2013 pardon, ena je posajena \u010disto na koncu albuma, I’ll Be Seeing You<\/em> iz broadwayjskega muzikala Right This Way <\/em>(1938). Claptonova avtorska dela, kot ponavadi po Layli<\/em>, niso ravno najpomembnej\u0161a na novi plo\u0161\u010di, je pa treba priznati, da Clapton pri ustvarjanju zadnja leta ni ve\u010d tako stra\u0161no medel, kot je znal biti denimo \u0161e na albumu Back Home<\/em> (2005). Ostrine s konca \u0161estdesetih ni ve\u010d -to je \u017eal \u017ee leta neizpodbitno dejstvo in glede na opus zadnjih tridesetih ali \u0161tiridesetih let bi (z redkimi izjemami) te\u017eko prepri\u010devali nove generacije, kako pomemben akter je bil svoj\u010das; tega mu tudi nova plo\u0161\u010da ne bo prinesla nazaj. Medtem ko je bilo album Back Home in nekatere njegove predhodnike skoraj nemogo\u010de prebaviti, so albumi Clapton, Old Sock in pri\u010dujo\u010di, I Still Do<\/em>, \u010disto solidni; ne prese\u017eni, ampak solidni. Najnovej\u0161i pa morda najbolj\u0161i iz navedene triade.<\/p>\n Clapton se zaveda, da tople vode ne bo odkrival, je pa malce potegnil ro\u010dico, kar zadeva omlednej\u0161e avtorske zadeve, ki jih je dolga leta rad serviral na nekaterih studijskih delih. In \u010de kdo pore\u010de, da baladama Tears In Heaven<\/em> in My Father’s Eyes<\/em> delamo krivico, glede na to, da sta visoko intimni, naj poslu\u0161a nekatere najbolj\u0161e izvedbe na I Still Do, denimo Cypress Grove<\/em>\u00a0 <\/a>Skipa Jamesa in Dylanovo I Dreamed I Saw St. Augustine<\/em><\/a>. Slednja ne udari tako kot izvirnik z albuma John Wesley Harding<\/em> (1967), a nikakor ni za odpis. Tu sta dva obligatorna J. J.-ja: povpre\u010dnej\u0161i Can’t Let You Do It<\/em><\/a> in bolj\u0161i Somebody’s Knockin’<\/em>. In, kot re\u010deno, Stones In My Passway poseka celotno produkcijo Claptonovega Johnsona z za\u010detka tiso\u010dletja, \u010deprav je tudi to v\u010dasih znal bolje.<\/p>\n Naslovnico je naslikal Peter Blake (avtor ovitka Sgt. Pepper’s), naslov pa prina\u0161a zanimivo zgodbo, ki jo je Clapton \u017ee razlagal v intervjujih.<\/p>\n