{"id":14564,"date":"2016-06-25T18:09:42","date_gmt":"2016-06-25T16:09:42","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=14564"},"modified":"2016-06-25T18:09:42","modified_gmt":"2016-06-25T16:09:42","slug":"drugadrugi-glasbena-pisma-3","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=14564","title":{"rendered":"Drugadrugi \u2013 Glas(be)na pisma (3)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/a><\/p>\n

Naj pero va\u0161e oro\u017eje bo,<\/em><\/p>\n

moje drage, pogumne \u017eenske!<\/em><\/p>\n

(Kavisha Mazzella)<\/em><\/p>\n

 <\/p>\n

Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo \u017eensk v glasbi \u2013 Glasne skozi osebna pisma obelodanja pri\u010devanja, polemiziranja, osebne izku\u0161nje in kriti\u010dne misli \u017eensk \u2013 akterk in ustvarjalk\u00a0doma\u010dih glasbenih scen.<\/p>\n

Tokrat si dopisujeta oblikovalka zvoka Tisa Frelih in producentka Kaja Skrbin\u0161ek.<\/p>\n

Tisa o sebi: Oblikovalka zvoka \u017ee 15 let. Kot sve\u017ea psihologinja se urim prete\u017eno v kognitivni nevroznanosti. Kriti\u010dna in zahtevna do sebe, dopustim, da mi natrpan vsakdan uravnote\u017eita predvsem \u0161port in dobra hrana.<\/em><\/p>\n

Kaja o sebi: Vokalistka, tekstopistka, sve\u017ea producentka in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij<\/em>.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
Tisa Frelih. Foto: Toma\u017e \u0160antl<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Draga Kaja,<\/p>\n

Novice in dogodki, ki mi kri\u017eajo poti v zadnjih tednih, mi na trenutke, ko se utrgam od dela na raznih projektih, nudijo veliko prilo\u017enosti, da se zazrem v lastno preteklost, posku\u0161am ostati v stiku s sedanjostjo in se nekoliko povpra\u0161am o prihodnosti. Slednjo spet in spet in vedno znova raje zavijam v meglo, kamor pravzaprav tudi sodi. Vem, da sem le do dolo\u010dene mere kroja\u010d lastne usode.<\/p>\n

Ko sem pred 15. leti stopila na za\u010detek poti tonske tehnice, mojstrice, oblikovalke zvoka, kakorkoli \u017ee, mi na noben na\u010din ni bilo z ro\u017e\u2019cami postlano, ne z vidika objektivnih \u017eivljenjskih pogojev, ne z medosebnega vidika. Kot precej srame\u017eljiva najstnica sem sku\u0161ala vrteti knofe <\/em>me\u0161alnih miz med obilo vpra\u0161ujo\u010dih pogledov in neredkimi zbadljivkami, ki so bodle predvsem s strani populacije nasprotnega spola. Vztrajala sem dovolj dolgo, da je eden izmed legendarnih slovenskih toncev spremenil svoje\u00a0prvotno mnenje, ki se je glasilo: \u00bbPa kaj bo\u0161 ti, tamala?!\u00ab in me tako \u010dez kak\u0161ni dve leti pri\u010del jemati resno ter me nekaj malega nau\u010dil.<\/p>\n

Vztrajnost me je popeljala do \u00bbudobja\u00ab freelance<\/em> miksanja izredno kvalitetnih bendov, do \u010desar verjetno ne bi pri\u0161lo, \u010de bi si vmes pridobila redno zaposlitev pri katerem izmed ozvo\u010devalskih podjetjih, kar je bila na samem za\u010detku moja dokaj velika \u017eelja. Zakaj se ni uresni\u010dila? Ker sem \u017eenska in kot tak\u0161na \u00bbsamo\u00ab tonski tehnik, ne pa tudi mi\u0161ica<\/em>, ki preklada (pre)te\u017eke kose ozvo\u010devalske opreme. Spominjam se, kako sem se kot \u00bbsmrklja\u00ab prijavila na razpis za delovno mesto tonskega mojstra na nacionalni televiziji. Gospod, ki me je intervjuval, me je najmanj dvakrat vpra\u0161al, \u010de sem prepri\u010dana, da lahko na primer na Veliko planino zvle\u010dem ne-vem-kak\u0161en praktikabel. Odgovorila sem: \u00bbJa, saj hodim na fitnes\u00ab. Roko na srce, ta samozavest je bila nekoliko hlinjena in zelo dobro sem se zavedala lastnih omejitev. V drugi krog me niso sprejeli. \u010cez kak\u0161ni dve leti (sedaj \u017ee skoraj 10 let od tega!) so me klicali, \u010de lahko naslednji teden pri\u010dnem z redno slu\u017ebo na nacionalnem radiu. Pogoj je bil, da pozabim na Siddharto in Laibach, Slovenska popevka pa bi bila moja prioriteta. Nudili bi mi delo za 96-kanalno me\u0161alno mizo, pri \u010demer, tako si mi rekli, ni lep\u0161ega ob\u010dutka kot to, da to\u010dno ve\u0161, kaj ima\u0161 na katerem kanalu. To je bilo teden dni pred mojo prvo evropsko turnejo z Laibach. Nisem si ve\u010d \u017eelela slu\u017ebe na nacionalki.<\/p>\n

Zakaj ti pripovedujem to zgodbo? Zato, ker v zadnjem \u010dasu dobivam veliko vpra\u0161anj s strani mlaj\u0161ih, kako uspeti v tem poslu. Moja zgodba je dokaj specifi\u010dna in marsikatero prilo\u017enost sem si drznila zavrniti. Zato ne poznam drugega odgovora kot \u00bbvztrajnost\u00ab. Zdi se mi, da je ta ostala klju\u010dna in bi morala ostati konstanta v spremenljivem \u010dasu, \u010de naj bi nekdo uspel ali ostal uspe\u0161en. V tistih \u010dasih, ki so dejansko bili druga\u010dni, se mi je zdelo, da mo\u017enosti ni veliko, sem pa zato 100% verjela v vsako ponujeno prilo\u017enost v tistem preostalem odstotku mo\u017enosti. Danes je spekter mo\u017enosti \u0161irok kot Rimska cesta, prilo\u017enosti, v katere bi \u010dlovek verjel, pa so tako redke kot popoln son\u010dni mrk nad doma\u010dim krajem.<\/p>\n

Pobeg iz doma\u010dega kraja oziroma dr\u017eave pa je morda naslednji \u010dlen v ena\u010dbi, brez katerega se ta ne bo nujno iz\u0161la. Si sli\u0161ala, da in\u0161titut SAE v Ljubljani zaklju\u010duje svojo zgodbo? \u0160e ena enajstmetrovka za beg mo\u017eganov. Nikoli se nisem vpisala na SAE. V mojih za\u010detkih v Sloveniji niti ni obstajal, nato pa je zame za nekaj \u010dasa postal skorajda prototip obstoja prilo\u017enosti in neobstoja mo\u017enosti. Ostala sem samouk, za kar mi pravzaprav ni \u017eal. Zaradi tega sem imela ve\u010d prilo\u017enosti za vztrajnost in odebelitev ko\u017ee.<\/p>\n

Prav leto\u0161njo pomlad sem na SAE imela gostujo\u010de predavanje. Na mojo \u017ealost v predavalnici ni bilo deklet. Odslej se bodo o\u010ditno kalile bolj kot ne v tujini. Tudi tam jih nisem sre\u010dala veliko. Najve\u010d sem jih videla v Skandinaviji, kjer so dekleta v tem poslu o\u010ditno bolj norma kot drugod, vsaj v koncertnem svetu. V \u0160paniji, na primer, se me je tonska tehnica razveselila kot E.T.-ja, ko se je kon\u010dno zopet snidel s svojo vrsto. Sem se pa pred kratkim sama na podoben na\u010din razveselila dveh (!) deklet, ki sta mi, neodvisno ena od druge, v Kri\u017eankah, z vsem mo\u017enim zanimanjem gledali pod prste za me\u0161alno mizo. Prva med tonsko vajo, druga med koncertom. Z drugo nisem uspela govoriti, mi je pa veliko povedal njen nasme\u0161ek ob zahvali, da sem ji dovolila dostop in prisostvovanje med koncertom. S prvo pa sva se po tonski vaji po\u0161teno zaklepetali. Gromozanskost entuziazma, ki je to punco obdajal, me je razveselila za cel vikend. Jeseni gre v Liverpool na Paul McCartneyev in\u0161titut, da se izu\u010di za tonsko tehnico. In ne bodo ji vsega pla\u010dali star\u0161i. Ne more ostati na na\u0161em koncertu, ker ima ob 6h zjutraj slu\u017ebo, da bi zaslu\u017eila za vsaj prvo leto bivanja. \u0160e obstajajo tisti (tiste!), ki vedo, kaj bi radi\/e. Za\u017eelela sem ji, da ji ne bi bilo potrebno priti nazaj.<\/p>\n

Ostalim, tistim vztrajnim, ki jim iz teh ali onih razlogov ne uspe pobegniti drugam, \u017eelim, da tu sre\u010dajo kak\u0161no tonsko legendo, ki jim bo vsaj malce pomagala naprej. O nekaterih, ki so v mojih \u010dasih pomagali meni, sli\u0161im, kako jim je rokenrol \u017eivljenje pokazalo zobe, spet drugi so v tujini, ve\u010d dni v letu na turnejah kot z lastnimi otroki. Sama morda neko\u010d ne bom ve\u010d vztrajala tu, vsaj ne tako intenzivno. Razlog ne ti\u010di le v moji ljubezni do nevroznanosti in bli\u017eajo\u010dem zaklju\u010dku magisterija. Morda nekaterim to ne deluje samoumevno, vendar bo zame nekega dne rokenrol postal postranski. In to zato, ker sem \u017eenska. Nimam namena vsega staviti na kariero, ki ostaja nestabilna ne glede na uspeh. Za razliko od glasbenih kolegov pa\u010d ne morem morebitnega bodo\u010dega nara\u0161\u010daja pustiti, da se gre sam rodit v porodni\u0161nico, medtem ko bi bila jaz na turneji. In da se doma dere, medtem ko se mi deremo z odra. In kaj se v tem poslu zgodi s \u010dlovekom, ki za kak\u0161no leto izgine s scene? To bom najverjetneje \u0161e ugotovila. Kaj ti misli\u0161 o tem? Ah, prekarci, pa \u0161e \u017eenske povrhu! Tu bi lahko odprla povsem novo temo, pa ne \u017eelim biti predolga.<\/p>\n

Veselim se tvojega odgovora in ti \u017eelim lep poletni teden!<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
Kaja Skrbin\u0161ek. Foto: Matev\u017e Kocjan<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Draga Tisa,<\/p>\n

za\u010detki pisem mi nikoli niso \u0161li preve\u010d dobro od rok. Najbr\u017e zato, ker so, tako kot vsi ostali za\u010detki izven obmo\u010dja lagodja, te\u017eki. Ubesediti svoja razmi\u0161ljanja o glasbi, njeni vlogi v mojem \u017eivljenju in moji vlogi v njej, se mi kar naenkrat ne zdi ve\u010d tako lahka naloga, sploh zato, ker je moja pot na slovenski glasbeni sceni \u0161e sve\u017ea in se moja razmi\u0161ljanja o tem pogosteje zaklju\u010dijo z vpra\u0161ajem kot piko.<\/p>\n

Prebiram tvoje besede in razmi\u0161ljam, kako si razmi\u0161ljala takrat, ko si bila tudi sama na za\u010detku te poti. Jasno mi je, da ti, kot \u017eenski, ni moglo biti lahko v tako izrazito mo\u0161kem poslu, kot je avdio in\u017eeniring. Biti del manj\u0161ine pa\u010d nikoli ni lahko. Se mi pa zdi, da sem na svoji relativno kratki petindvajsetletni poti najve\u010d vneme in trpe\u017enosti prepoznala ravno pri tistih ljudeh, ki so bili druga\u010dni od ve\u010dine v svojem pogledu na svet. K premagovanju vseh tistih dodatnih ovir, ki jih prina\u0161a odstopanje od konvencionalnega, ponavadi sodi klesanje duha ali, kot si sama napisala, odebelitev ko\u017ee.<\/p>\n

Moj, prav tako samou\u0161ki, odnos do glasbe sta v najve\u010dji meri zaznamovali vlogi vokalistke in tekstopistke. Kar sem se nau\u010dila zaigrati na klavir, sem se nau\u010dila odigrati po posluhu. \u017de od majhnega sem rada opona\u0161ala druge vokaliste in posnemala njihov na\u010din petja ter izgovorjavo besed. Ker dolgo \u010dasa nisem znala brati not, sem si izmislila svoj na\u010din zapisovanja preprostih kompozicij, da sem lahko zraven izumljala nove vokalne linije. Vsa ostala zanimanja, raziskovanja in ambicije, ki so sledila, se mi zdijo kot neke vrste re\u010dje, ki ga napaja isti izvir; veselje do ustvarjanja vokalnih linij.<\/p>\n

In vendar\u2026 Proti koncu gimnazije sem sprejela dejstvo, da si z glasbo po vsej verjetnosti ne bom slu\u017eila kruha. \u0160e vedno sem glasbo ustvarjala z enakim entuziazmom, le da sem tekom odra\u0161\u010danja med drugim dojela tudi to, da vse v zvezi z glasbo do\u017eivljam preve\u010d osebno, da bi bila pripravljena sprejemati kompromise, kakr\u0161ni so v tem poslu potrebni. S tem ciljam predvsem na prilagajanje glasbe potrebam in \u017eeljam trga. Poleg tega, je za nas \u017eenske, kot si \u017ee sama omenila, izbira tovrstnega poklica \u0161e toliko bolj nekompatibilna z dru\u017einskim \u017eivljenjem.<\/p>\n

Dve leti nazaj sem obiskala Amsterdam z namenom, da si ogledam njihov SAE Institute. O odhodu v tujino sem sicer razmi\u0161ljala \u017ee ve\u010dkrat pred tem, ampak sem zaradi ljubezni do vsega kar imam\/sem imela tukaj, vedno na\u0161la cel kup izgovorov in dejanskih razlogov, zakaj \u0161e ni pravi trenutek, da odidem. V tistem obdobju sem ravno zaklju\u010devala svoj dodiplomski \u0161tudij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, in \u010deprav se je takrat zdelo najbolj smiselno, da nadaljujem s \u0161tudijem na tem podro\u010dju in magistriram, sem za\u010dutila, da je po vseh letih ustvarjanja nekih amaterskih zametkov glasbene produkcije, pri\u0161el \u010das, da se izobrazim o ne\u010dem, kar je vse dotlej predstavljalo moj intimen svet ustvarjanja, izra\u017eanja, neke vrste obred, ki je skrbel za ohranjanje moje notranje integritete. Najbr\u017e sem ravno zato izbrala \u0161olo, za katero sem vedela, da ne bo posegala v mojo kreativnost in glasbeno vizijo, temve\u010d me nau\u010dila ve\u010d o glavni esenci glasbe \u2013 zvoku. Zakaj Amsterdam? Ne vem, tako se mi je pa\u010d takrat zazdelo. Deluje prijazneje od Londona in je, vsaj kar se glasbene industrije ti\u010de, bolj perspektivno od Ljubljane.<\/p>\n

In vendar sem si po dnevih odprtih vrat na SAE Ljubljana premislila. Zakaj? Kaj pa vem, najbr\u017e je kombinacija simpati\u010dne ekipe, manj\u0161ega \u0161tevila \u0161tudentov in prijetnega vzdu\u0161ja prevladala nad bolj\u0161o opremo in ve\u010djim \u0161tevilom studijev in\u0161tituta v Amsterdamu. Nikoli mi ni bilo \u017eal, da sem si takrat premislila. Mi pa je zelo \u017eal, da ta kraj, kjer sem spoznala toliko kreativnih ljudi in se od njih veliko nau\u010dila, zdaj zapira svoja vrata. \u017dal mi je zato, ker vem, da sem sama resni\u010dno potrebovala tovrsten program, da sem se kon\u010dno opogumila in izdala svoj prvi samostojni album. \u017dal mi je, ker vem, da je \u0161e veliko kreativnih fantov in deklet, ki bi morda potrebovali enako spodbudo, pa te prilo\u017enosti ne bodo imeli, vsaj ne v Sloveniji in ne s to ekipo.<\/p>\n

Ampak za vse nas velja, da je treba vztrajati, pravi\u0161? Se strinjam. Vztrajnost je tudi po mojem mnenju dobro sito, ki znotraj nas jasno lo\u010di resni\u010dne \u017eelje od plevela idej o na\u0161ih \u017eeljah. Predvsem pa omogo\u010da tistemu del\u010dku, ki mu ponavadi pravimo usoda, da se sploh lahko zgodi.<\/p>\n

Hvala za tvoje pismo, si mi dala razmi\u0161ljati \u0161e dolgo potem, ko bi \u017ee morala spati\u2026<\/p>\n

Tudi jaz ti \u017eelim lep poletni vikend in lahko no\u010d,<\/p>\n

Kaja<\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pisma akterk in ustvarjalk doma\u010dih glasbenih scen \u2013 Tisa Frelih & Kaja Skrbin\u0161ek<\/p>\n","protected":false},"author":16,"featured_media":14565,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[11],"tags":[],"class_list":["post-14564","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-zapisi-glasbenikov"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14564","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/16"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=14564"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14564\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":14569,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/14564\/revisions\/14569"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/14565"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=14564"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=14564"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=14564"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}