{"id":14570,"date":"2016-06-27T23:58:57","date_gmt":"2016-06-27T21:58:57","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=14570"},"modified":"2016-06-28T17:36:07","modified_gmt":"2016-06-28T15:36:07","slug":"ko-zapiha-newyorska-postmoderna-americana","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=14570","title":{"rendered":"Ko zapiha newyor\u0161ka postmoderna americana"},"content":{"rendered":"

Pred koncertom njujor\u0161ke skupine Hazmat Modine, ki bo 2. 7. zaklju\u010dila leto\u0161nji JazzLent, objavljamo\u00a0intervju z vodjo benda, Wade Schumanom, iz arhiva Muske,\u00a0\u0161t. 9-10, leto 2009. Pri\u010dujo\u010di intervju je nastal\u00a0ob njihovem prvem obisku festivala pred sedmimi leti.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: arhiv benda<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Maribor postane junija obrobje mesta, ki se razleze po starem mestnem jedru. Lent, v katerem se nikoli ne spi, kjer se \u010das in prostor upirata relativnostni teoriji, tak\u0161na in druga\u010dna ravnovesja pa gravitacijskim zakonom, je kraj, kjer muzike nikoli ne potihnejo. In kjer se zdi, da naklju\u010dja izbirajo tebe in ne obratno. Letos je Jazzlent gostil tudi newyor\u0161ko osmerico, kr\u0161\u010deno kot zmes nevarnih materialov (HAZardous MATerials) in re\u017eastega elektri\u010dnega grelca znamke Modine.<\/em><\/p>\n

Glomazen program Festivala Lent navzlic hegemonji komercializiranih godb in drugih prireditev, ki se uklanjajo volji populusa, razkriva tudi zelo dobrodo\u0161le glasbene odklone, ob katerih se izvije marsikateri po\u017eeljiv vzdihljaj. Tak\u0161ne entuziaste in sladokusce z izbornim koncertnim programom in sessioni jazzovskih polno\u010dnih otrok razvajajo predvsem na Jazzlentu.<\/p>\n

Tamkaj\u0161nji sessioni so kot bonboniera \u2013 nikoli ne ve\u0161, kaj te \u010daka. \u010ce ima\u0161 sre\u010do, da te tisti ve\u010der izbere pravo naklju\u010dje, lahko naleti\u0161 na razbeljen orgli\u010darski solo Newyor\u010dana, ki ga prepihujejo \u00bbblue notes\u00ab gra\u0161kega \u0161tudenta saksofona, grenijo disonan\u010dne kitarske linije nem\u0161kega jazzista in uravnote\u017ei \u010disto, minimalisti\u010dno bobnanje lokalnega samouka. In tam in takrat je vsega ravno prav, ne za pikico preve\u010d ne premalo. Po(po)lno kot okrogla luna nad Dravo. In ja, tiste nepozabne orglice br\u017e\u010das pripadajo enemu od fantov iz Hazmat Modine, zdru\u017ebe, ki brez predaha in brez milosti puha, sopiha, hrope in brenka, kot da mora v Bukare\u0161ti, kjer se je pobratila s tamkaj\u0161njimi ciganskimi godbami, uloviti \u0161e zadnji vlak za New Orleans. \u010ce jih boste posku\u0161ali stla\u010diti v glasbene luknje tipa blues, world, jazz, vam bodo skozi druge pokukali kot rocksteady, neworlean\u0161ki rhythm’n’blues, rockabilly, swing, klezmer in \u0161e kaj. Hazmat Modine so pa\u010d svoj \u017eanr in ni\u010d manj kot to. V enajstih letih obstoja je v kolektiv vstopilo in izstopilo veliko \u010dlanov, katerih zvok je zasnovan na nenavadnih kombinacijah glasbil (na primer suzafon in havajska kitara), \u010duda\u0161kem instrumentariju, nabranem na turnejah in potovanjih (duduk, kitajski sheng, klaviola), in eklekti\u010dnih glasbenih vplivih, ki ustvarjajo simpati\u010dno hazmatovsko posttradicionalno brkljarijo. In \u010de je sinonim za Zdru\u017eene dr\u017eave talilni kotel, v katerem brbota burna zgodovina mogo\u010dnih valov emigracij, je New York mesto, kjer iz lonca selitvenih (z)godb najbolj zadi\u0161i. Zato ni naklju\u010dje, da se zgodba o Hazmat Modine, ki je s prvencem Bahamut (pred kakim letom nominiran tudi za presti\u017eno britansko nagrado na BBC Radio 3 World Music Awards) na novo definirala zvok americane, odvija prav tam.<\/p>\n

Wade Schuman<\/em>, ustanovitelj zasedbe in mojster kromati\u010dnih ter bluesovskih orglic, se je za kratkih dvajset minut, preden ga je vro\u010di\u010dno razgrabilo ob\u010dinstvo, razgovoril o glasbi in prostorih. O mestu, v katerem domuje njihova muzika, ki v \u00bbnostalgi\u010dno komodificiranem svetu\u00ab slavi kreativno bistvo emigrantskih kulturnih praks in zapletene (stran)poti, po katerih je potovalo ne\u0161teto glasbenih okru\u0161kov. Te o ZDA br\u017ekone povedo ve\u010d kot njena napisana in v usnje vezana zgodovina.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Katarina Juvan\u010di\u010d, 2009 (Wade Schuman)<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Zadnja leta \u2013 no, vsaj poleti \u2013 veliko igrate po vsej Evropi. Zakaj ste na tej celini tako priljubljeni?<\/strong><\/p>\n

Verjetno obstaja ve\u010d razlogov. Smo pravi ameri\u0161ki bend. Kljub temu da ima zadnja leta marsikdo te\u017eave z Ameri\u010dani, o\u010ditno \u0161e vedno obstaja zanimanje za to, kaj Amerika pomeni v glasbenem smislu. Verjetno je prav glasba najve\u010dji dose\u017eek Amerike. Vsi izhajamo iz teh ameri\u0161kih tradicij; nekako smo eksoti\u010dni, ker zaobjemamo veliko stvari, ki so ameri\u0161ke. To je en razlog. Drug ti\u010di v na\u0161em smislu za humor in za \u00bbgroove\u00ab, ki sta tudi tak\u0161na. Veliko ljudi nam pravi, da jih spominjamo na Toma Waitsa. On izhaja iz iste tradicije \u2013 blues, Louis Armstrong, izvorna ameri\u0161ka glasba. Nismo tradicionalni bend per se, tako da domnevam, da nas tudi to dela eksoti\u010dne … (premi\u0161ljuje<\/em>). Mislim, da se je CD ljudi dotaknil na poseben na\u010din, zdi se jim doma\u010d. Verjetno je tudi to eden od razlogov.<\/p>\n

Va\u0161 zven je druga\u010den od skupin, ki prihajajo iz Amerike in igrajo t. i. tradicionalno oziroma \u00bbroots\u00ab glasbo.<\/strong><\/p>\n

Veliko bolj tradicionalni so kot mi in nimajo toliko razli\u010dnih vplivov. Obstaja veliko analogij. Kot vodja skupine sku\u0161am ostati zvest duhu glasbe, pravzaprav vsi v skupini tako mislimo. No\u010demo biti tradicionalen oziroma zbirateljski bend. Igramo originalno glasbo z neobi\u010dajnimi instrumenti, obenem pa obstaja ta ob\u010dutek povezovanja na\u0161e godbe s starej\u0161o ameri\u0161ko.<\/p>\n

Opazila sem, da vas vabijo tako na jazzovske kot world music festivale povsod po svetu.<\/strong><\/p>\n

No, verjetno zato, ker nismo ne jazz ne world music (smeh<\/em>). To veliko pove o skupini … no ja, o veliko re\u010deh. Kot prvo \u2013 pojem \u010distosti je izginil. Jazzovski festivali so po ve\u010dini opustili idejo \u010distega jazza. Mislim, da sta se definiciji te zvrsti in world music spremenili. Leta in leta se je poudarjalo etni\u010dni izvor in tradicionalno glasbo. Muzika pa se nenehno spreminja, ne more\u0161 je zacementirati, ker to nima smisla. Afri\u0161ka glasba se na primer ves \u010das razvija, analogije najdemo tudi v irski in \u0161kotski glasbi, kjer uporabljajo buzuki, ki je v bistvu gr\u0161ki instrument. Kar se je zgodilo nam in je precej svojevrstno, je to, da so nas sprejeli kot world music skupino in ne kot ameri\u0161ki \u00bbroots\u00ab bend, kar je sre\u010da, saj to nismo. Sicer pa nas na primer bluesovski puristi ne uvr\u0161\u010dajo pod blues. V\u010dasih ljudje pri\u010dakujejo, da bomo igrali ve\u010d vzhodnoevropske glasbe, vendar je ne, saj smo v resnici ameri\u0161ki bend. Nikoli se ne pretvarjam, da igram vzhodnoevropsko glasbo, ker je ne znam.<\/p>\n

Hkrati pa world glasbe ne dojemamo kot jazzisti. Oni uporabijo formo in hkrati solirajo \u010deznjo, kot da bi igrali jazz. Temu pravim nizkokalori\u010dna world glasba. V\u010dasih sem prizanesljivej\u0161i do bolj tradicionalnih oblik. Vedno se trudim, da ne igram ponarejene world glasbe. Gre bolj za to, kar delam in kar poslu\u0161am. Te ideje pridejo na plan, ne da bi se za to moral truditi.<\/p>\n

Kje pa so tvoje glasbene korenine? Kaj poslu\u0161a\u0161?<\/strong><\/p>\n

Moje korenine so v bluesu, jug bendih, v zgodnjem jazzu, reggaeju, rhythm’n’bluesu \u2013 torej v ameri\u0161ki glasbi, \u010deprav poslu\u0161am tudi muziko iz Afrike, Azije, Vzhodne Evrope. Obo\u017eujem \u0161e malijsko godbo in glasbo, ki se igra na oud.<\/p>\n

Redkokdaj zasledimo tolik\u0161no obilico pridevnikov, ki opisujejo glasbo nekega benda, kot prav pri vas. Va\u0161o muziko opisujejo kot talilni lonec razli\u010dnih stilov, \u017eanrov, vplivov. Ko sem \u017ee pri analogiji talilnega lonca \u2013 dandanes lahko opazujemo vnovi\u010dne poskuse politi\u010dne in ekonomske gradnje ZDA. Ali se tudi vi trudite zgraditi novo americano oziroma ameri\u0161ko glasbo, s tem da uporabljate tako stare kot nove opeke?<\/strong><\/p>\n

Sku\u0161am delati to, kar \u010dutim. Nimam politi\u010dnih ambicij. Glasba, ki jo delam, je del kontinuuma, ne pa poskus ponovnega ustvarjanja ali prenarejanja, vsaj tako jo zaznavam. Vse, kar imam v njej rad, prihaja iz mene in prehaja v to, kar po\u010dnem, druga\u010de ne morem delati! Vseeno bi rekel, da smo v nekem smislu postmoderna americana.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Katarina Juvan\u010di\u010d, Hazmat Modine 2009<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Danes potujete in koncertirate po vsem svetu, medtem ko ste pred nekaj leti igrali bolj ali manj lokalno, se pravi v New Yorku. Se glasbenikov recesija \u0161e ni zares dotaknila? O tem namre\u010d spra\u0161ujem, ker koreninite v glasbi iz obdobja velike recesije v 30. letih prej\u0161njega stoletja \u2013 v bluesu, ragtimu, jazzu, folku. Je torej va\u0161a glasba zvo\u010dna podlaga nove recesije ali morda celo novega optimizma?<\/strong><\/p>\n

(Smeh.<\/em>) Mislim, da je recesija \u017ee udarila tudi po glasbi. Napadla je tudi nas, saj smo na ta ra\u010dun izgubili \u017ee kar nekaj koncertov. Ljudje \u2013 sploh v Evropi in Vzhodni Evropi \u2013 se ne zavedajo, da nas bo v bodo\u010de \u0161e veliko bolj prizadela. Ja, lepo bi bilo, \u010de bi bila na\u0161a muzika zvo\u010dna podlaga sedanjega \u010dasa, kakr\u0161en koli \u017ee je. Veseli smo, ker smo povezani z dolo\u010denim duhom \u010dasa, glede sedanjosti pa nih\u010de ne ve, kaj se bo zgodilo. Igramo zato, da se ljudje zabavajo, kar je zelo povezano z glasbo 30. in 40. let. Takrat je bila godba polna humorja in dolo\u010denega razumevanja sveta. Rekel bi, da mislimo in delamo podobno, ne vem pa, ali se to povezuje s sedanjostjo. Vsekakor je v tem trenutku te\u017eko potovati z osem\u010dlanskim bendom.<\/p>\n

Povej kaj o glasbenem \u017eivljenju v tvojem mestu. Bralci revije Muska so imeli pred pribli\u017eno letom prilo\u017enost brati tudi o tem, da se zaradi korporativnih apetitov (in \u0161e \u010desa) zapirajo \u0161tevilni neodvisni klubi v New Yorku.<\/strong><\/p>\n

Ta val je bil velik pred dvema letoma, tremi. V New Yorku kot glasbenik s polnim delovnim \u010dasom skorajda ne more\u0161 pre\u017eiveti. Ustvarjalcev je veliko, prilo\u017enosti za koncertiranje pa ne toliko. Ogromno je dobrih, \u010dudovitih bendov in posameznikov. Pravijo, da \u010de vr\u017ee\u0161 kamen, bo\u0161 zadel pet glasbenikov. Govorim o resni\u010dno dobrih ustvarjalcih, ki bodo igrali prakti\u010dno zastonj, saj potrebujejo nastope, ho\u010dejo igrati. Prizori\u0161\u010da in klubi ne pla\u010dujejo, zato jim je te\u017eko, hkrati pa klubi tudi te\u017eko zaslu\u017eijo. Imamo majhne lokale, ki ne pla\u010dujejo, in obenem velike dvorane, ki so v lasti korporacij. Srednje veliki klubi tako odmirajo, vklju\u010dno z zelo znanimi, kot je Fez. Po drugi strani je te\u017eko vzdr\u017eevati neko sceno, \u010de ni lokalov, ki bi delovali kontinuirano. Trenutno je razvita scena v Brooklynu, kjer je ceneje.<\/p>\n

Kam se torej uvr\u0161\u010date vi? Kje igrate, kje je va\u0161a baza?<\/strong><\/p>\n

Povezujejo nas zlasti z Barb\u00e9zom, saj smo tudi pri njihovi zalo\u017ebi. Tisti, ki ima v lasti to zalo\u017eni\u0161ko hi\u0161o, je tudi lastnik majhnega kluba v Brooklynu, ki je sredi\u0161\u010de verjetno ene najbolj\u0161ih glasbenih scen v New Yorku, kjer lahko sedem dni na teden poslu\u0161ate naj\u010dudovitej\u0161o glasbo. Pa vendar tam le redko igramo, saj je klub res majhen, nas pa je osem. Poleg tega je Brooklyn precej dale\u010d od Manhattna. Kljub temu tesno sodelujemo, hkrati pa je veliko drugih bendov, ki so nam blizu v glasbenem smislu ter so povezani z nami in zalo\u017ebo. Z njimi si delimo oder pa tudi njihovi \u010dlani so bodisi igrali bodisi \u0161e igrajo z nami. To je na\u0161a najmo\u010dnej\u0161a asociacija. V\u010dasih ljudje mislijo, da smo skupina iz Brooklyna, \u010deprav nismo. Pogosto igramo tudi v bluesovskem klubu Terra Blues, ki je \u017ee desetletje na\u0161 dom. Lastnik nas zelo podpira in vedno imamo dobro ob\u010dinstvo, igramo po tri ure in delamo, kar ho\u010demo. Nekajkrat smo igrali tudi v novem klubu z imenom Le Poisson Rouge \u2013 tam smo nastopali s tuvskimi grlenimi pevci Hun Huur Tuu.<\/p>\n

Ko sva \u017ee ravno pri tem, kako se je zgodilo sodelovanje s Hun Huur Tuu?<\/strong><\/p>\n

Spoznal sem jih prek prijatelja, znanega ruskega umetnika in soustanovitelja ruskega umetni\u0161kega gibanja soc art, ki je analogen pop artu. \u010clani so zapustili Rusijo, potem ko so z buldo\u017eerji razrili umetni\u0161ko razstavo in pristali v Ameriki leta 1979. Eden njegovih prijateljev je poznal Tuv\u010dane in jih leta 1994 pripeljal na neko zabavo. Ves ta \u010das sem ostal v stiku z njimi, in ko sem ustanovil skupino, sem jih povabil k sodelovanju in privolili so. Ena pesem na albumu hkrati pomeni tudi na\u0161e prvo skupno muziciranje. To je skladba Everybody Loves You. Posneli smo jo v moji dnevni sobi, z dvema mikrofonoma, brez vaje.<\/p>\n

V\u00a0va\u0161 glasbeni pulover vpletate veliko raznolikih vzorcev \u2013 razli\u010dnih \u017eanrov, stilov, eksoti\u010dnih, nenavadnih instrumentov in zvokov, kot sta lajanje psov na Baliju in ogla\u0161anje \u010dri\u010dkov v \u0160rilanki. \u010ce bi se odlo\u010dil posneti zvoke iz Slovenije, kateri bi bili?<\/strong><\/p>\n

Saj sem jih \u017ee! Obseden sem s pti\u010djim petjem in tu so zelo glasni ves dan. To popoldne sem snemal dvajset minut, kak\u0161en \u010dudovit zvok! De\u017eevalo je, grmelo in se bliskalo, ptice so pele in vse to sem posnel. Obo\u017eujem zvoke. Kadar potujem, na \u017ealost nimam dovolj \u010dasa za snemanje, kljub temu pa sem zbral zvoke iz te turneje, tako da sem zadovoljen.<\/p>\n

Po poklicu si slikar, kajne?<\/strong><\/p>\n

Da.<\/p>\n

Kako se torej slikanje prevaja v glasbo in obratno? Vem, da je to obse\u017eno vpra\u0161anje.<\/strong><\/p>\n

To je eno tak\u0161nih vpra\u0161anj, ki jih novinarji ne bi smeli spra\u0161evati (smeh<\/em>). Zanima me veliko stvari. Veliko mojih slik se poigrava s teksturami, barvami, vrednotami. Rad imam cel spekter, od bele do \u010drne, od nevtralne do kromati\u010dne. V glasbi imam rad enake stvari, rad imam veliko re\u010di na paleti, tako da tukaj ti\u010di podobnost. V ikonografskem smislu nisem tradicionalni slikar, vendar me zanimajo tradicionalne tehnike, kar je tudi podobno kot glasba, ki jo ustvarjam.<\/p>\n

 <\/p>\n

\"\"<\/a>
foto: Katarina Juvan\u010di\u010d, Hazmat Modine 2009<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Priznam, da me je precej zanimal naslov albuma, Bahamut<\/em>, ki je v arabski mitologiji riba, ki nosi svet na hrbtu. Pri nas je podobno (indoevropsko) verjetje ohranjeno v ljudski pesmi o ribi faroniki. Zakaj torej tak naslov?<\/strong><\/p>\n

To zgodbo sem na\u0161el v knjigi Book of Imaginary Beings (Knjiga izmi\u0161ljenih bitij \u2013 slovenski prevod, op. K. J.) Jorgeja Luisa Borgesa, ki je pravzaprav katalog razli\u010dnih bitij. V njej opisuje Bahamuta, ki je arabski prevod Behemota iz Biblije. Opisuje ga kot neskon\u010dno bitje, ki je nad vsemi, pa kljub temu ni bog. Moja ideja je bila, da je stra\u0161no osamljen, saj je edini, odgovoren, a \u0161e vedno ne bog, kar je zoprno.<\/p>\n

Veliko \u010dasa ste porabili, da ste posneli prvenec, kar sedem let! Brala sem, da pripravljate novo plo\u0161\u010do. Kako nas boste tokrat presenetili?<\/strong><\/p>\n

Upam, da bo bolj\u0161a od prve in da mi ne bo vzela toliko \u010dasa. Te\u017eava je v tem, da imam poleg turnej in skupine \u0161e osemurno slu\u017ebo, tako da je te\u017eko vse uskladiti. Nova plo\u0161\u010da bo podobna prvi, ampak ne povsem. Imeli bomo manj\u0161e in ve\u010dje stvari, sodelovali bomo z Gangb\u00e9 Brass Bandom, tj. odli\u010dno skupino desetih pihalcev iz Benina, pa Natalie Merchant je obljubila, da bo pela. Produkcija je zelo obse\u017ena, vseeno pa upam, da bom vklju\u010dil tudi kako \u010disto akusti\u010dno to\u010dko. Prvi album smo snemali dolgo v razli\u010dnih konstelacijah, saj se je zasedba takrat spreminjala. No, zdaj smo v isti zasedbi \u017ee \u0161tiri leta in veliko potujemo. V tem smislu bo glasbena podoba bolj konsistentna in mo\u010dnej\u0161a pa tudi vplivi posameznikov v skupini bodo zelo sli\u0161ni, saj imajo zelo razpoznaven pe\u010dat. Imamo veliko mo\u010dnej\u0161i ob\u010dutek \u00bbgroova\u00ab, veliko je tudi vplivov rhythm’n’bluesa. Tudi cimbale bodo spet vklju\u010dene. Igra jih kolega iz ju\u017ene Ukrajine, ki pa zdaj \u017eivi v Clevelandu.<\/p>\n

Ko \u017ee omenja\u0161 cimbale, od kod fascinacija nad romunsko (cigansko) godbo?<\/strong><\/p>\n

Moj starej\u0161i brat je igral to glasbo, nau\u010dil se je romun\u0161\u010dine in igranja harmonike, tako da sem jo \u017ee v otro\u0161tvu ves \u010das poslu\u0161al, takrat se je vse skupaj za\u010delo. Sicer pa menim, da je ta muzika najbolj podobna zgodnjemu ameri\u0161kemu jazzu in bluesu \u2013 tako po \u010drnem humorju kot energiji.<\/p>\n

 <\/p>\n