{"id":15361,"date":"2016-09-29T03:11:56","date_gmt":"2016-09-29T01:11:56","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=15361"},"modified":"2016-09-28T03:18:26","modified_gmt":"2016-09-28T01:18:26","slug":"willie-nelson-for-the-good-times-sony-legacy-2016","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=15361","title":{"rendered":"Willie Nelson \u2013 For The Good Times (Sony Legacy, 2016)"},"content":{"rendered":"

\"nelson-price\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Willie Nelson se je na drugem leto\u0161njem albumu poklonil svojemu nekdanjemu mentorju, nedolgo tega preminulemu zvezdniku country glasbe Rayu Priceu<\/em> (1926-2013). Skupaj sta posnela precej glasbe, \u0161e v 1950 letih, ko je skozi Priceov bend Cherokee Cowboys<\/em> potovalo precej poznej\u0161ih legend, takrat v glavnem sestradanih songwriterjev, med njimi tudi Nelson kot basist, pa Roger Miller, Johnny Bush, Donnie Young, pozneje znan kot Johnny Paycheck. Leta 1963 je Ray Price, takrat ne ve\u010d tradicionalni honkytonker, ampak \u017ee uglajeni nashvillski countrypolitanec, posnel Nelsonovo pesem Night Life<\/em> in z njo dosegel lep uspeh. Nelsonove pesmi so takrat \u017ee snemala mnoga imena, med drugimi Patsy Cline in Faron Young, a s Priceom ga je kljub temu dru\u017eila posebna vez. Precej sta sodelovala tudi pozneje, ko je Nelson postal znan po tem, da ga na tem svetu ni junaka, ki ne bi z njim posnel dueta.<\/p>\n

Po zbirki Gershwinovih pesmi v prvi polovici leta 2016 je Nelson iz Priceove zapu\u0161\u010dine izbral dvanajst pesmi in jih posnel s \u0161ir\u0161o zasedbo, med drugimi v \u0161estih pesmih sodelujejo veterani The Time Jumpers<\/em> z Vinceom Hillom<\/em>. \u010ceprav je zasedba ob\u0161irna, se to na plo\u0161\u010di ne sli\u0161i, nasprotno, stari ma\u010dek Fred Foster<\/em>, ki je svoj\u010das pri zalo\u017ebi Monument gostil tudi Nelsona, se je kot producent potrudil, da aran\u017emaji ne posegajo v pesmi in da se countrypolitanski zvok nekaterih poznej\u0161ih Priceovih pesmi ves \u010das izmenjuje s honky tonkom njegovega zgodnjega obdobja.<\/p>\n

Izbor je velikodu\u0161en, od obligatorne Crazy Arms<\/em>, ki je leta 1956 Pricea izstrelila med zvezdnike country glasbe, do \u017ee omenjene Night Life, Howardove Heartaches By The Number<\/em><\/a>, Millerjeve Invitation To The Blues<\/em>, Cochranove Don\u2019t You Ever Get Tired Of Hurting Me<\/em><\/a> in, za konec, pretresljive izvedbe Kristoffersonove For The Good Times<\/em>, ki naslavlja plo\u0161\u010do in je Priceu prinesla enega ve\u010djih uspehov kariere na skoraj\u0161njem za\u010detku 1970 let, torej v \u010dasu, ko se je za velika imena countrypolitana in honky tonka \u010das na lestvicah zve\u010dine \u017ee iztekel. Leta 1970 je s svojo izvedbo pri\u0161el celo na enajsto mesto lestvic pop glasbe.<\/p>\n

Nelson v \u0161tiriinosemdesetem letu ne jenja in oba leto\u0161nja albuma sodita med njegova najbolj\u0161a dela. V sklepni For The Good Times je \u010dudovito krhek in ranljiv, predsokratik, ki mu trava ne more do \u017eivega in ki bo \u017eivel, dokler bo \u017eivela njegova kitara. \u010ce bi moral izbirati pet njegovih najbolj\u0161ih posnetkov vseh \u010dasov, bi doti\u010dna izvedba For The Good Times zagotovo pri\u0161la med prvih pet, \u010de ne celo na vrh, zlasti zaradi let in izku\u0161enj, ki jih je sli\u0161ati iz interpretacije. Album je tudi oblikovno narejen tako, da spominja na plo\u0161\u010de iz petdesetih; Nelsonova podoba na naslovnici sicer pri\u010da, da nismo v letu 1956, a kaj potem!<\/p>\n