![\"wilko-avtobiografija\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2016\/10\/wilko-avtobiografija-390x600.jpeg\")
<\/p>\n<\/p>\n
<\/p>\n
Rak na trebu\u0161ni slinavki proti lastnim pri\u010dakovanjem Wilka Johnsona<\/em><\/strong> ni pokopal in \u010deravno ima zdaj nekaj manj notranjih organov in diabetes, ker je ostal brez slinavke, je \u017eiv in vitalen. Pred leti je \u017ee spisal knji\u017eico o svojem \u017eivljenju, a po tolik\u0161ni odisejadi se br\u017e\u010das spla\u010da govoriti in pisati o najnovej\u0161i, ki je iz\u0161la maja letos. Wilko je \u017ee kot najstnik za\u010del igrati kitaro, pozneje je nekaj \u010dasa u\u010dil angle\u0161\u010dino, potem pa z zasedbo Dr. Feelgood<\/em> podpisal tisto pogodbo na kri\u017epotju, od katere ni ve\u010d odstopil.<\/p>\n Tisti, ki vas zanima zgodovina britanskega (in svetovnega) rocka in punka, veste, kak\u0161no vlogo je v tej zgodovini odigral Wilko Johnson. Sam vedno pove, da je svoj znameniti kitarski slog \u201cukradel\u201d od kitarista zasedbe Johnny Kidd & The Pirates Micka Greena, a s svojo preprostostjo in inovativnostjo je to krajo nadgradil in spotoma vplival na mlado (punkovsko) generacijo, ki je rockerje sicer postrani gledala. Zvok zasedbe Dr. Feelgood je bil prvinski in nenavaden za tisti \u010das (zrela sedemdeseta), ko je po lestvicah vihrala disco glasba, zahtevnej\u0161i so poslu\u0161ali funk in eksperimentalne albume Milesa Davisa, na vrhuncu je bil simfo-rock (Bohemian Rhapsody), tudi glam rock je \u0161e vedno \u017egal po lestvicah, po drugi strani pa smo lahko sli\u0161ali precej omlednega, skomercializiranega countryja, country-rocka in nekatere folk-countryjevske umetnike, ki se \u0161e niso upehali (Haggard, Kristofferson, Prine, Wainwright). Res je tudi, da so med letoma 1971 in 1974 Stonesi ustvarili nekaj svojih vrhunskih del, Patti Smith leta 1975 prvenec Horses, Bruce Springsteen pa taistega leta album Born To Run, kri\u017eanca med jerseyjevskim soulovskim rockom in spectorjevskim zvo\u010dnim zidom. Na\u0161lo bi se \u0161e kaj, a v poplavi vsevrstne glasbe je album Down By The Jetty<\/em><\/a> zasedbe Dr. Feelgood prav zaradi svoje prvinskosti leta 1975 precej \u0161trlel iz povpre\u010dja. Bil je druga\u010den; kot bi dejansko nastal v Chicagu nekje v za\u010detku \u0161estdesetih, Wilkova kitara pa je s svojim sekajo\u010dim zvokom in kratkimi rifi praviloma povedala ve\u010d kot dolge kitarske eskapade njegovih so\u010dasnikov ali pa monotoni plesni obrazci sodobnega popa (s \u010dastnimi izjemami seveda). Glas Leeja Brilleuxa<\/em> (njegova biografija je iz\u0161la lani) in Wilkova kitara sta pomenila zlasti brezkompromisno upiranje trendom, bodisi rockovskim bodisi popovskim, kar zalo\u017ebi ni di\u0161alo, a druga\u010de ni \u0161lo. Leta 1975 so Feelgoodi mladim spet predstavili tedaj \u017ee zimzeleno in v sedemdesetih z radijskih valov odrinjeno glasbo Chucka Berryja, The Robins, Johna Leeja Hookerja, Hueya Smitha, Muddyja Watersa in drugih.<\/p>\n \u010ceravno Wilko po letu 1977 in \u0161tirih albumih z zasedbo Dr. Feelgood, za katero je spisal domala vse izvirne komade, ni ve\u010d sodeloval, v knjigi ne pljuje po biv\u0161ih kolegih, ampak zlasti o Leeju pi\u0161e z velikim spo\u0161tovanjem. Tudi o Ianu Duryju, \u010digar zasedbi se je pridru\u017eil v za\u010detku osemdesetih, nakar je igral sam z basistom Normanom Watt-Royem in bobnarjem Dylanom Howeom; to je \u0161e vedno njegova zasedba. Prav tolikanj kot glasbena plat je zanimiva tudi osebna: o \u0161tudiju angle\u0161\u010dine (ki ga je dokon\u010dal), ljubezni do leta 2004 preminule soproge (skupaj sta bila od rosnih let, kupila mu je tudi prvega telecastra) in boja s te\u017eko boleznijo. Priznava, da je po operaciji tumorja dobil novo prilo\u017enost in da zdaj \u017eivi z diabetesom in (znova) z depresijo, a s tem se ne obremenjuje preve\u010d. Svojo zgodbo pripoveduje preprosto in duhovito, kot bi sedeli z njim v pubu in srkali pivo. Divji dnevi so za njim, pravi, a to \u0161e ne pomeni, da nima ve\u010d \u010desa pokazati.<\/p>\n <\/p>\n Izbrani komadi: <\/em><\/p>\n