{"id":15481,"date":"2016-11-10T18:13:39","date_gmt":"2016-11-10T17:13:39","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=15481"},"modified":"2016-11-10T18:14:19","modified_gmt":"2016-11-10T17:14:19","slug":"najpomembnejsi-instrument-je-bobnic","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=15481","title":{"rendered":"Najpomembnej\u0161i in\u0161trument je bobni\u010d"},"content":{"rendered":"

V okviru leto\u0161njega festivala Neposlu\u0161no<\/span><\/a><\/em> v organizaciji zavoda Sploh<\/a> je potekala tudi trodnevna delavnica, ki jo je vodil mojster improvizacije na kitari John Russell<\/strong><\/em>. John je izreden \u010dlovek, ki navdu\u0161uje s svojo preprostostjo in odprtostjo. Brez zadr\u017ekov deli svoje znanje in izku\u0161nje ter si z veseljem vzame \u010das za pogovor. Po kon\u010dani delavnici, med katero je poudaril pomen poslu\u0161anja, si je med odmorom do tonske vaje delavni\u010darjev vzel \u010das za intervju. Za la\u017eje poslu\u0161anje sem zaradi njegove dol\u017eine pogovor razdelil v smiselne sklope.<\/p>\n

\"john-russell-tina-jenko\"
foto: Tina Jenko<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Pogled na dana\u0161nji svet<\/strong><\/p>\n

Na tleh ob postelji v sobi za po\u010ditek v \u0160panskih borcih, je le\u017eala knjiga. Prijel sem jo in vpra\u0161al o \u010dem govori. Tako se je najin pogovor za\u010del o recikliranju starih idej, ki so neko\u010d \u017ee obstajale, danes se pa zdijo nove in revolucionarne. Na primer zdravljenje s pijavkami, elektri\u010dna vozila. In ni trajalo dolgo, ko sva pri\u0161la tudi do univerzalnega temeljnega dogodka, sveta, ki ne temelji ve\u010d na dejstvih, temve\u010d na mnenjih, do facebooka in podcasta, v katerem bo dal prostor glasbenikom. Pri tem pa priporo\u010di \u0161e knjigo Hear Me Talkin’ to Ya<\/em><\/a>.<\/u>
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

O fanzinu Musics in o sceni okoli leta 1975<\/strong><\/p>\n

John Russell in Thurston Moore sta septembra letos v okviru zalo\u017ebe Ecstatic Peace Library<\/em><\/a> zbrala in ponovno izdala vse izdaje fanzina Musics<\/em><\/a>, ki je pomagal soustvarjati improglasbeno sceno, ki takrat \u0161e ni \u010disto zares obstajala, vsaj glasbeni mediji niso o njej takrat \u0161e veliko pisali.
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

Prva kitara in prve muske <\/strong><\/p>\n

Letos mineva 50 let od Johnovih za\u010detkov. Za\u010del je z bluesom in nadaljeval s progresivnim rockom. O \u010dasu, ko si na radiu lahko v rednem programu sli\u0161al \u017eanrsko raznoliko glasbo, ko si v prodajalnah s plo\u0161\u010dami dobil tudi robne izdaje, je spregovoril iskrivo in z otro\u0161kim navdu\u0161enjem. V improvizacijo sta ga pripeljali radovednost in lestvica najljub\u0161ih kitaristov Roberta Frippa, kitarista King Crimson. Robert je na peto mesto umestil Dereka Baileya, za katerega je skupaj s Sonnyem Sharrockom rekel, da premikata meje igranja kitare naprej.
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

O Derreku Baileyu in u\u010denju igranja kitare <\/strong><\/p>\n

John zagovarja u\u010denje igranja kitare s posku\u0161anjem, po posluhu in znotraj konteksta zgodovinskega razvoja igranja kitare. Kot sam pravi, so ure posve\u010dene posnemanju bolj\u0161e kot u\u010denje to\u010dnih prijemov, po sistemu kvadratnih polj akordov.\u00a0 Svojim u\u010dencem predstavi kitarista kot sta Eddie Lang in George Van Eps. Kaj ali kako igrati, ko se za\u010dne improvizacija?
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

Prvi nastopi, organizacija koncertov in vpra\u0161anje elitizma v glasbi<\/strong><\/p>\n

John je \u0161e vedno aktiven \u010dlan scene in zaveda se, da je v \u017eivljenju ne more\u0161 samo jemati, ampak tudi dajati. Zato \u017ee od vsega za\u010detka tudi organizira koncerte, danes v okviru Mopomoso<\/em><\/a>. Med pripovedovanjem se spomni, kako je na enem izmed svojih prvih organizacijskih podvigov spoznal Braneta Ron\u010dela. Spregovoril pa je tudi o glasbenem elitizmu.
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

Umetnikova dol\u017enost<\/strong><\/p>\n

Iskrenost je ena izmed umetnikovih najosnovnej\u0161ih dol\u017enosti, pa naj gre za komponirano ali improvizirano glasbo. Kljub vsej iskrenosti pa skladatelj \u0161e vedno la\u017eje pla\u010da svoje ra\u010dune. Kljub vsemu pa tudi improvizirani albumi ustvarjajo prihodke, tudi zato je z irskim pianistom Paulom G. Smythom ustanovil zalo\u017ebo Weekertoft<\/em><\/a>.\u00a0 \u010ceprav ne gre pri\u010dakovati, da bo odtega dobil tista dva kov\u010dka denarja, o katerih govori na za\u010detku intervjuja.
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

Kdaj je improvizacija dobra<\/strong><\/p>\n

Improvizacija nima jasno za\u010drtanih okvirjev, zato me je zanimalo, kaj je za Johna dobra improvizacija. Prav tako pa tudi, kaj ob\u010duti, ko se izgubi v igranju kitare.
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

Improvizacija kot politi\u010dna ureditev<\/strong><\/p>\n

Debato sva zaklju\u010dila z o prihodnosti sveta. Med pogovorom John omeni tudi TV serijo Night manager<\/em><\/a>, ki ponazarja slabo na\u0161ega \u010dasa. Kljub temu pa ohranja upanje in poudari pomembnost posameznika, ki si prizadeva k bolj\u0161emu jutri v svojem mikrokoznosu.
\n 
\n

<\/div><\/div><\/div>
\n <\/p>\n

Poslu\u0161anje za radovedne <\/strong><\/p>\n

    \n
  • John Russell solo nastop<\/li>\n<\/ul>\n