{"id":15891,"date":"2017-02-12T16:32:41","date_gmt":"2017-02-12T15:32:41","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=15891"},"modified":"2017-02-12T16:32:41","modified_gmt":"2017-02-12T15:32:41","slug":"kraljevi-filharmonicni-orkester","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=15891","title":{"rendered":"Kraljevi filharmoni\u010dni orkester"},"content":{"rendered":"

Kraljevi filharmoni\u010dni orkester\/Royal Philharmonic Orchestra; Grand hotel Union, Ljubljana, 9.\u00a0 februar 2017<\/span><\/strong><\/p>\n

foto: Bill Hiskett<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Dan po kulturnem prazniku je Ljubljano nekoliko nepri\u010dakovano in presenetljivo obiskal znameniti britanski Kraljevi filharmoni\u010dni orkester<\/em> (Royal Philharmonic Orchestra<\/a>), zasedba s 70-letno tradicijo, ki domuje v londonski dvorani Cadogan. Orkester, ki ga je leto po koncu druge svetovne vojne ustanovil sir Thomas Beecham, zaradi raznovrstnosti in visokih standardov uvr\u0161\u010dajo med najbolj inovativne filharmoni\u010dne orkestre na svetu, glasbenikom pa ni tuja nobena smer glasbe, saj igrajo in snemajo vse od klasi\u010dne in filmske do popularne glasbe. Na koncertu v Unionski dvorani v Ljubljani se je orkester predstavil z ekskluzivno Beethovnovim programom, glasbenike pa je vodil slavni izraelsko-ameri\u0161ki violinist in dirigent\u00a0Pinchas Zukerman<\/em>, ki se je predstavil tudi kot solist. Nekaj dni prej so isti program odigrali tudi na koncertih v Londonu in v Katowicah.<\/p>\n

Kot je pri angle\u0161kih orkestrih obi\u010dajna praksa (pri nas pa se zdi nenavadna), je kar nekaj glasbenikov ob prihodu publike v dvorano \u017ee sedelo na svojih mestih in ogrevalo svoja glasbila. Med poslu\u0161alstvom je bilo opaziti veliko znanih obrazov iz slovenske politi\u010dne in sicer\u0161nje “estrade”; \u010dutiti je bilo mo\u010dno elitisti\u010dno vzdu\u0161je in nekam posiljeno ozra\u010dje vrhunskega gala dogodka, ki pa mu je nekoliko spodrsnilo \u017ee na oz. celo pred samim za\u010detkom. Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek se je moral namre\u010d na samem za\u010detku svojega nagovora publiki in orkestru najprej opravi\u010diti za skoraj 15-minutno zamudo za\u010detka koncerta (krivo je bilo menda “premajhno \u0161tevilo garderob”), kar nekaj zmede in slabe volje pa so med obiskovalci povzro\u010dili tudi slabo o\u0161tevil\u010deni sede\u017ei in vrste. Publiko je nagovoril tudi direktor Grand hotela Union Tomislav \u010ceh in koncert ozna\u010dil kot dogodek, s katerim se “kultura vra\u010da v Unionsko dvorano”, s \u010dimer pa je u\u017ealil in degradiral kar nekaj ostalih simfoni\u010dnih in pihalnih orkestrov ter mnogih drugih kulturnikov, ki so v isti dvorani v preteklih letih seveda pogosto in uspe\u0161no nastopali. Izjava \u2013 \u010detudi nenamerna, nepremi\u0161ljena ali izre\u010dena impulzivno \u2013 je bila podcenjujo\u010da in za direktorja tako uglednega in presti\u017enega hotela vsekakor nedopustna.<\/p>\n

Ob aplavzu je naposled na oder pri\u0161el \u0161e v koncertnem listu nenavedeni koncertni mojster Duncan Riddell in kmalu za njim \u0161e 68-letni dirigent. Zanimivo se je koncertni spored tokrat nekoliko oddaljil od ustaljenega zaporedja uvertura \u2013 koncert \u2013 (odmor) \u2013 simfonija, saj smo najprej sli\u0161ali uverturo, za njo simfonijo in naposled \u0161e koncert. Uvodoma je torej zazvenela Beethovnova<\/em> uvertura Egmont<\/em>, op. 84, ki jo je za\u010del bogat, mehek in topel ton godalne sekcije, oplemeniten z odli\u010dno dinamiko in fraziranjem ter s previdno odmerjeno dinami\u010dno gradacijo. Disciplinirana in galantna je bila tudi igra pihalne sekcije. Dirigent je bil pri svojem delu razmeroma stati\u010den in var\u010den s kretnjami, a toliko bolj sugestiven in prepri\u010dan v jasnost svoje vizije. Navdu\u0161ujo\u010d je bil ble\u0161\u010de\u010di, zmagoviti finale uverture.<\/p>\n

Precej pri\u010dakovano je bilo, da bo Zukerman za ljubljanski koncert izbral eno od Beethovnovih liho o\u0161tevil\u010denih simfonij \u2013 bodisi 3., 5. ali 7. Prisluhnili smo slednji \u2013 Simfoniji \u0161t. 7 v A-duru<\/em>, op. 92, priljubljeni Wagnerjevi “apoteozi plesa”, ki kar prekipeva od pozitivne energije, \u010dustvenosti in mestoma res silne ognjevitosti. Nisem prepri\u010dan, zakaj je dirigent za dirigiranje simfonije, ki jo nedvomno brezhibno pozna od prvega do zadnjega takta, potreboval \u0161e partituro, en od godalcev pa je siloviti uvodni akord I. stavka odigral prezgodaj; Zukermanovi vzmahi so sicer po videnem in sli\u0161anem lahko nekoliko sporni, a glede na to, da orkester z njim sodeluje \u017ee leta, bi se morali glasbeniki tak\u0161nega kova tovrstnim te\u017eavam pa\u010d znati izogniti.<\/p>\n

Tempo po\u010dasnej\u0161ega uvoda stavka je bil kljub predpisanemu Poco sostenuto<\/em> nekoliko prete\u017eek in ritardandi preve\u010d izra\u017eeni. Delikaten prehod v zibajo\u010di 6\/8 tempo (Vivace<\/em>) je bil izpeljan gladko tako z ritmi\u010dnega, kot z intonan\u010dnega (pihala!) vidika; odli\u010dno so se izkazala trobila, predvsem rogovi. Timpanista je bilo kljub pravilni izbiri trdih palic sli\u0161ati preslabo, k \u010demur pa je nedvomno pripomogla tudi sorazmerno suha in zadu\u0161ena akustika Unionske dvorane, ki se ji med simfoni\u010dnimi koncerti mo\u010dno pozna odsotnost akusti\u010dne \u0161koljke. Nekaj dodatnega zvoka je vsrkala \u0161e preproga, na kateri so sedeli glasbeniki, pa tudi debele in te\u017eke zavese niso pomagale k bolj\u0161emu zvoku. Vzlic omenjenih te\u017eav se je zgodilo tudi, da so godala v pasa\u017eah, kjer se to res ne bi smelo zgoditi, dinami\u010dno potopila pihala. \u0160koda. Na sre\u010do sta omenjene te\u017eave vsaj nekoliko uravnote\u017eili postavitev ansambla, ki je rezultirala v \u017elahtnej\u0161i zvo\u010dni sliki, in relativna mladost ve\u010dine \u010dlanov zasedbe, kar daje izvedbam druga\u010dno in pristnej\u0161o energijo. Igranje orkestra je bilo zelo dobro, a za predpisani tempo preve\u010d zadr\u017eano.<\/p>\n

Za\u010detek znamenitega II. stavka je bil po prvih dveh taktih preglasen, umanjkala je prava dramatika gradacije nara\u0161\u010dajo\u010de napetosti. III. stavek je bil dovolj \u017eivahen, a premalo rado\u017eiv \u2013 morda ga britanski orkestri igrajo nekoliko preve\u010d pregovorno zadr\u017eano? Ponovno sem pogre\u0161al bolj\u0161o prisotnost timpanov. Ognjeviti zadnji stavek je pre\u017eemala dobra energija, izvedba pa bi morala biti \u0161e bolj \u017ego\u010da. Naposled se je le raz\u017eivel tudi Zukerman.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

Po predahu je Zukerman kot solist nastopil v Beethovnovem Koncertu za violino in orkester v D-duru<\/em>, op. 92. Skladbo, kot je pohvalno omenil tudi koncertni list, nenavadno za\u010dne tih solo timpanov, ki lahko predstavlja intonan\u010dno te\u017eavo, a tokrat ni bilo tako. Po lepem uvodu orkestra se je prelestno pridru\u017eil \u0161e Zukerman, ki je brez dvoma izjemen violinist \u2013 tako odli\u010den, da je jasna razlika v primerjavi z dirigentsko vlogo; ta mu je pa\u010d manj pisana na ko\u017eo. Njegova interpretacija solisti\u010dnega parta je bila zelo iz\u010di\u0161\u010dena in obenem globoko do\u017eiveta, orkester pa je bil bolj spro\u0161\u010den, kot pri simfoniji. Fenomenalna solo kadenca je na trenutke zvenela, kot da poslu\u0161amo dva violinista, saj je je solist glasbi predajal strastno, iskreno in nenarejeno in tako je I. stavek kljub znatni dol\u017eini okrog 25 minut minil, kot bi mignil. Orkester je do\u017eiveto odigral tudi uvod po\u010dasnega (Larghetto<\/em>) II. stavka in ta pristop obdr\u017eal tudi v nadaljevanju. Violinist je vseskozi in v vseh legah muziciral predano, lahkotno in v celoti suvereno, odlikujejo ga izjemni fla\u017eoleti in dvojemke. Dinami\u010dno je bil z orkestrom ves \u010das v hvalevrednem ravnote\u017eju.<\/p>\n

V zadnjem stavku je energija ob sicer uspe\u0161ni izvedbi za kanec popustila, a nikakor ne do mere, ki bi pomembneje pokvarila dober koncertni vtis. Ob vsem lepem in dobrem sli\u0161anem je na koncu ostal priokus negotovosti, ali je orkester na koncertu res dosegel svoj maksimum; pri Zukermanu \u2013 solistu te dileme seveda ni bilo, pri Zukermanu \u2013 dirigentu pa. Avditorij je nastopajo\u010de naposled nagradil z dolgotrajnimi in stoje\u010dimi ovacijami, a od Zukermana ni izprosil nobenega dodatka.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Koncert s priokusom negotovosti<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":15893,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-15891","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/15891","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=15891"}],"version-history":[{"count":3,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/15891\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":15896,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/15891\/revisions\/15896"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/15893"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=15891"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=15891"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=15891"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}