{"id":16126,"date":"2017-04-04T01:08:18","date_gmt":"2017-04-03T23:08:18","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=16126"},"modified":"2017-04-03T10:17:52","modified_gmt":"2017-04-03T08:17:52","slug":"michaela-anne-bright-lights-and-the-fame-kingswood-records-2016","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=16126","title":{"rendered":"Michaela Anne \u2013 Bright Lights and The Fame (Kingswood Records, 2016)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Spet dobre novice iz Nashvilla. Ali iz Brooklyna, kakor ho\u010dete, kajti od tam prihaja dana\u0161nja protagonistka, ki zdaj sicer \u017eivi v Nashvillu. Po Margot Price in Adii Victorii \u0161e eno nadvse zanimivo sve\u017ee pero iz teh koncev. Uradno naj bi pri\u010dujo\u010di album bil njena druga plo\u0161\u010da; prva je bila izdana leta 2014, na iTunes sem sicer na\u0161el \u0161e eno, malce starej\u0161o iz leta 2011, a ne bom vrtal. Za Michaelo Anne sem prvi\u010d sli\u0161al pred kratkim, ko sem na Youtubu zasledil njeno predelavo Pettyjeve Southern Accents<\/em><\/a>, povezava pa me je nato popeljala na njen kanal<\/a> in avtorske zadeve, med drugimi na pesem Is This What Mama Meant<\/em><\/a>, ki jo je izdala leta 2014 in ki je povzro\u010dila, da sem za\u010del resneje raziskovati.<\/p>\n

\u010ce vam je prvenec nekolikanj ostrej\u0161e in izku\u0161enej\u0161e Margot Price, o katerem smo pisali tudi v Novi muski<\/a>, bil v\u0161e\u010d, ni dvoma, da boste prisluhnili tudi Michaeli Anne. Obe avtorici in izvajalki se sprehajata po poti countrypolitana Patsy Cline in Emmylou Harris, dodajata pa nekaj klasi\u010dnega honkytonkovskega zvena, ki lahko pride tako iz predala Kitty Wells ali zgodnje Wande Jackson kot Ernesta Tubba, Raya Pricea in Willieja Nelsona. Michaela je \u0161e posebej naklonjena Emmylou, med drugim namre\u010d izvaja pesmi Me And Willie<\/em> in Gold Watch And Chain<\/em>; to slednjo poznamo z repertoarja dru\u017eine Carter, a prav tako dobro z repertoarja Emmy in Linde Ronstadt (z Rickyjem Scaggsom ali brez njega). Sicer Michaela na svoji spletni strani<\/a> pove, da se ji je okus izoblikoval po\u010dasi in da je sprva poslu\u0161ala vse, od popa do hip-hopa in tu pa tam nekaj malega countryja pod o\u010detovim vplivom. Nato jazz in potem je pri\u0161la do bluegrassa in tradicionalnega countryja, kjer se je na\u0161la v vokalnih harmonijah in tr\u0161i plati v devetdesetih in zgodnjih 00 sicer \u017ee razvodenele zvrsti.<\/p>\n

Michaela Anne je na prvi posluh tudi na novi plo\u0161\u010di, ki jo je dokon\u010dno ponesla v orbito mladih perspektivnih avtorskih in izvajalskih imen (ne da bi se pri tem prodala taylorswiftovstvu ali, druga\u010de povedano, skrajnemu mainstreamu, kot se to rado zgodi, ali pa postala preve\u010d pinky in popeglana kot Kacey Musgraves, ki se \u017eal zaman kiti z Johnom Prineom in Williejem Nelsonom) najbolj\u0161a v bolj minimalisti\u010dnih baladnih pesmih s primesjo folka, denimo Easier Than Leaving<\/em><\/a>,<\/em> in v nekaterih udarnej\u0161ih honkytonkovskih zadevah, denimo Liquor Up. <\/em>Singl Won’t Go Down <\/em><\/a>je (v studijski razli\u010dici) nekolikanj bolj pop-countryrockovski, pa se sprva poslu\u0161alec malce boji, da bi Michaelo odneslo v smer Shanie Twain, a se to ne zgodi. Rde\u010da nit so tradicionalne teme countryja in, kot re\u010deno, nekoliko bolj polikana produkcija, a Michaela Anne se ne sku\u0161a re\u0161evati z vokalnimi manierizmi (whitneyjevskimi zavijanji, falzeti, jodli …) in tudi pretenciozno ne zveni kot denimo Kacey, zato ji uspe obdr\u017eati iskren obraz (in glas) tudi v pesmih, ki morda tu pa tam preve\u010d pose\u017eejo v \u00bbpolitanski\u00ab del countryja. V pesmi Luisa <\/em>gostuje starosta Rodney Crowell, ki naj bi s svojim nekdanjim sodelovanjem v Emmyjinem Hot Bandu navdihnil tudi Liquor Up<\/em>.<\/p>\n

 <\/p>\n