{"id":16133,"date":"2017-04-06T01:45:12","date_gmt":"2017-04-05T23:45:12","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=16133"},"modified":"2017-04-03T18:49:54","modified_gmt":"2017-04-03T16:49:54","slug":"kris-kristofferson-the-austin-sessions-atlanticrhino-2017","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=16133","title":{"rendered":"Kris Kristofferson – The Austin Sessions (Atlantic\/Rhino, 2017)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Kris Kristofferson je leta 1999 zbral pe\u0161\u010dico presti\u017enih gostov in v minimalisti\u010dnih razli\u010dicah posnel svoje najbolj proslule pesmi. Tako pravijo viri, a pravzaprav so tudi izvirne razli\u010dice pri\u010dujo\u010dih pesmi zelo minimalisti\u010dne. Pri austinskih snemanjih gre torej zlasti za leta, ki so minila med izvirniki in novimi posnetki \u2013 Kristoffersonov glas je pridobil na skurjenosti, ki je lahko neprecenljiva, kar se je pokazalo na njegovem takratnem najnovej\u0161em studijskem albumu A Moment Of Forever<\/em>, ki je iz\u0161el \u0161tiri leta pred tem, a zadetost z izvirnikov se je izgubila. Kris je na naslovnici videti \u00bbragged\u00ab, kot pravijo Ameri\u010dani, a recimo raje, da je \u017eivel \u00bbna polno\u00ab, rockersko, in tudi pre\u017eivel, brazgotine pa o tem pri\u010dajo. \u010cist je, kar se (\u017eal?) pozna tudi na pri\u010dujo\u010di plo\u0161\u010di. Starej\u0161i je \u017ee morda, a preve\u010d \u00bbprisoten\u00ab. Svoj avtorski vrhunec, radi govorijo glasovi, naj bi pustil za sabo v poznih \u0161estdesetih in zgodnjih sedemdesetih, a to ne dr\u017ei povsem; njegov intenzivni politi\u010dni aktivizem je zakrivil nekaj udarnih pesmi (njegov oto\u017eni pol pa balad) v osemdesetih, na albumih, ki so jih kritiki popljuvali, ob\u010dinstvo pa prezrlo. A Shipwrecked In The Eighties<\/em> ali The Last Time<\/em> se lahko kosata z njegovimi najbolj\u0161imi starej\u0161imi deli. (Spet) \u017eal ni na pri\u010dujo\u010di plo\u0161\u010di ni\u010desar novej\u0161ega, vse je vzeto iz \u00bbzlatih let\u00ab. \u0160koda. Jackson Browne, Steve Earle, Matraca Berg, Vince Gill, Marc Cohn, Alison Krauss, Catie Curtis in Mark Knopfler so tu kot nekak\u0161na dodana vrednost, kar ne dr\u017ei vselej. Ponekod zadeve preve\u010d omeh\u010dajo, ponekod so okej (denimo Earle in Knopfler).<\/p>\n

Leto 2017 je leto, v katerem je ponatis teksa\u0161kih sessionov iz\u0161el tudi na vinilu in dosegel novo ob\u010dinstvo, kar je pohvalno, a kak\u0161nega bistvenega prispevka Austin Sessions<\/em> v Krisovo diskografijo niso dali ne takrat ne danes. Izvirnike pri\u010dujo\u010dih pesmi je skorajda nemogo\u010de prese\u010di, morda to lahko Kris posku\u0161a \u0161ele dandanes, ko glasu dejansko nima ve\u010d. \u00bbIf it sounds country, man, that’s what it is \u2013 it’s a country song!\u00ab pove v izvirni razli\u010dici Me And Bobby McGee,<\/em> brezhibno posnete kitare in Jackson Browne pa leta 1999 ne morejo nikoli zveneti tako zadeto … in prepri\u010dljivo. Browneov countryrockovski glas ne more dose\u010di vsebine, tudi Roger Miller, Jerry Lee in Janis so morali ustvariti \u010disto svojo zgodbo, drugi pa so zgolj bledo sledili (celo Cash). Kris je v novi razli\u010dici sicer \u0161e vedno razjeban in precej starej\u0161i, a Jackson ga moti. Moti tudi nas. Steve Earle ne moti, ampak dejansko na posnetkih ne potrebujemo nikogar razen Krisa. Prav tako ne potrebujemo tako polikane produkcije. Leta 1972 je bila denimo Rita Coolidge, leta 1999 je Alison Krauss, a \u010de se odlo\u010damo med resnico (Rita) in lepoto (Alison), raje vzamemo resnico. Dlje traja.<\/p>\n

 <\/p>\n