Nova muzika v New Yorku<\/em><\/strong><\/a>, ravnokar iz\u0161le obravnave neodvisne glasbe, glasbenikov in njihovih formacij v neoliberalni metropoli ob Atlantiku od sedemdesetih let dalje.<\/p>\nZato je tudi prav, da se \u00bbvrnitev odpisanih\u00ab za\u010dne z albumom, ki je uvr\u0161\u010den v ta izbor, tako kot so bili vanj uvr\u0161\u010deni nekateri pretekli robni albumi (med njimi tisti newyor\u0161kih bendov Television, Suicide, Naked City Johna Zorna, The Lounge Lizards in Marca Ribota & Rootless Cosmopolitans).<\/p>\n
Tokrat vabimo k poslu\u0161anju \u010drnskega kitarista Sonnyja Sharrocka in njegovega solisti\u010dnega kitarskega albuma Guitar<\/em> iz leta 1986. Warren Harding \u00bbSonny\u00ab Sharrock (1940-1994) je preve\u010dkrat presli\u0161ani glasbenik, v mainstreamu nikoli ni pri\u0161el iz sence \u00bbvelikih\u00ab. Toda vedno je bil glasbenik glasbenikov, kitarist kitaristov, neizmerno ob\u010dudovan zaradi posebnega dotika, drobnih inovacij (njegov fen je bil Hendrix, \u010de to kaj \u0161teje; ob\u010dudovanje je bilo vzajemno), krasne emocionalne podstati v njegovi igri in drve\u010dih izbruhov, ki so dale\u010d od vsega, kar smo navajeni od elektri\u010dnih kitaristov, ki nekako veljajo jazzovske. Sharrock nikoli ni bil tipi\u010den jazzovski kitarist. Sledi v njegovi igri je preve\u010d, da bi ga lahko zvedli na tak\u0161no oznako \u2013 sledi bluesa, spiritualnosti in abstraktnosti Coltrana, bu\u010dnih grozdov in silovite atake muzi\u010distov, ki se igrajo z oja\u010devalci in rabljenimi efekti, zlasti z odmevom in feedbackom, a tudi humorja in ob\u010dutka za klepanje preproste pesmi s hakeljcem, kak\u0161no pri\u0161pi\u010deno alogi\u010dno pogruntav\u0161\u010dino, ki je za nazaj povsem logi\u010dna, duhovita izbira. Sharrock tudi ni rock kitarist, oznaka “jazz-rocker” pa bi bila za njegovo godbo tudi precej utesnjujo\u010da. Je predvsem glasbenik presene\u010denj.<\/p>\nZa za\u010detek Sharrock velja za enega redkih kitaristov, ki so se zna\u0161li v svobodni formi v \u0161estdesetih letih, zato je celo \u0161tel za enega redkih \u00bbfree jazz kitaristov\u00ab. V \u0161estdesetih letih je dal skozi zelo pestro \u0161olo, od orkestra flavtista Herbieja Manna, ki je mladega nebrzdanega kitarista postavil kot kontrapunkt urejenemu, kun\u0161tnemu bendu, do rednega muziciranja z ognjevitim saksofonistom Pharoahom Sandersom. Svoj prvi album, nenavadno lep in neobru\u0161eni Black Woman<\/em> je posnel leta 1969 s svojo prvo \u017eeno, pevko Lindo. Zatem je sodeloval \u2013 in to z nezadr\u017eno ostro in domi\u0161ljije polne briljanco \u2013 na snemanju znamenitega albuma Milesa Davisa Tribute to Jack Johnson <\/em>(na\u0161 robni album \u0161t. 52), a je na koncu po krivici izpadel iz navedenih na snemanju, kar so popravile \u0161ele naslednje popolnej\u0161e izdaje posnetkov enega najbolj srboritih in tematsko dodelanih Milesovih albumov iz njegovega obdobja obsedenih in upi\u010denih zlitin.<\/p>\nKonec sedemdesetih se je Sharrock umaknil iz glasbe, v za\u010detku osemdesetih pa ga je \u00bbodkril\u00ab in v vrnitev dokon\u010dno prepri\u010dal basist in producent Bill Laswell, ki je bil pomembno producentsko, studijsko in glasbeno ime nove muzike newyor\u0161kega downtowna. Sharrock je muziciral na prvem albumu in nastopih plesne in impro skupine Material. Vrnitev je bila izjemna, pri\u0161la je ob pravem \u010dasu, ko je nova muzika downtowna pravzaprav zganjala vse, kar je Sharrock po\u010del v \u0161estdesetih, le da je bil kontekst druga\u010den. Publika, glasbeniki, zalo\u017eniki so bili dojemljivej\u0161i za nevsakdanjosti, za \u00bbnepravilnosti\u00ab, za muziciranje, ki sili ven iz konvencij. Sharrock je v marsi\u010dem poosebljal tisto, kar so pozneje zaradi drugih razlogov njegovih mlaj\u0161i adepti, Vernon Reid, Melvin Gibbs, Brandon Ross, Kelvyn Bell, imenovali \u00bbblack rock\u00ab in ustanovili koalicijo s tem imenom. Bil je njihov mentor, vzornik, model za posnemanje neposnemljivega, kar je vedno visok imperativ.<\/p>\n
Guitar<\/em> je vse, kar je zreli glasbenik izpilil, glasbeno domislil, kompozicijsko, improvizacijsko, z uporabo efektov in nasnetih zank. In segel je nazaj k nekaterim starim komadom in jih so\u010dno predelal. Vendar to ni preoblo\u017een album, ravno nasprotno, je \u010dist, izjemen album preproste lepote, celo spevnosti in v\u010dasih \u017eelene, taktne robatosti, zaradi katere \u0161e danes deluje tako sve\u017ee, navdihujo\u010de.<\/p>\nPozna se, in to je klju\u010dno, da je kitarist navdih iskal pri saksofonistih (prvi je bil vedno Coltrane), da je kitaro vedno \u017eelel uporabljati kot saksofon, podobno kot \u0161tevilni drugi inventivni kitaristi (seznam je zares \u0161irok), skratka, da ni del veje \u00bbreplikantov\u00ab in dolgo\u010dasnih kitarskih feti\u0161istov, ki sli\u0161ijo samo zvok kitare in vidijo le like, ove\u0161ene z njimi. Zato mu glasbilo z oja\u010devalcem vred tako hudirjevo dobro poje. \u010ce so kje kitarske reference, so ponavadi zares starej\u0161e, tako kot v komadu, posvetilu predvojemu kitaristu in pevcu gospelov Blind Willieju (Johnsonu).<\/p>\n
Sharrock se je zna\u0161el v novi vlogi. Sredi osemdesetih je bil tudi \u010dlan izzivalnega kvarteta free-noise-rock-jazz-\u010desar koli \u017ee Last Exit, ki je nastal na Laswellovo pobudo. Godel in rohnel je ob nem\u0161kemu svobodnjaku, saksofonistu Petru Br\u00f6tzmannu in bobnarju Ronaldu Shannonu Jacksonu. Njegov nov bend, prvotno z dvema bobnarjema in Melvinom Gibbsom na basu, je redno muziciral v redkih dostopnih klubih downtowna, med drugim v The Knitting Factory, s pomo\u010djo katere je bil tudi del potujo\u010dega evropskega festivala in je leta 1990 tudi v spremenjeni zasedbi nastopil v Ljubljani, kar je bila sicer precej zadr\u017eana predstavitev njegovega dela pri nas le z nekaj \u0161picami. Album Ask The Ages <\/em>iz leta 1991 s Sandersom in Elvinom Jonesom na bobnih, produciral ga je skupaj z Laswellom, pa je odli\u010dna, zrela vrnitev k odprti jazzovski formi.<\/p>\nSharrock je ravno ob pravem \u010dasu v novo muziko downtowna vnesel dobro dozo invencije in jo prejemal od drugih. To je kombiniran zvok abstraktnosti in \u010dlove\u0161ke topline, tudi vedrega duha. Kitarski album ni popoln, nekaj skladb manjka. Je skrpan, zato k dosegljivim komadom na YT dodajamo dva komada, pravzaprav dva njegova podpisa z bendom: \u00bbMy Song\u00ab in pa krasno, sodobno priredbo zvoka Louisiane in poklon mojstru neworlean\u0161kega klavirja Professorju Longhairu \u00bbThe Past Adventures of Zydeco Honeycup\u00ab, za name\u010dek pa \u0161e posnetka njegovega \u0161pila v klubu Knitting Factory in izvedbo \u00bbMy Song\u00ab iz Prage, odigrano v \u010dasu evropske turneje in ljubljanskega nastopa.<\/p>\n
Sonny Sharrock, Guitar<\/em> in nova muzika. Od\u0161el je prezgodaj. Izdalo ga je srce. Zato pa je zapustil prave sr\u010dne glasbene robove za dana\u0161njo rabo.<\/p>\n
![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2017\/05\/sharrock.jpg\")
<\/p>\n