![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2017\/06\/Pisarovic_-600x600.jpg\")
<\/p>\n<\/p>\n
Neko\u010d je bila Jugoslavija \u2013 velik in raznolik glasbeni trg, odprt za \u00bbzahodne\u00ab in sodobne tokove, na katerem je bilo najti vse: od \u0161lagerjev in popevk, do rocka, hard rocka, punka, countryja, jazza, new wava, alternative vseh vrst. Imeli smo festivale, TV-oddaje, radijske oddaje, plo\u0161\u010de, kasete in, \u010disto na koncu, tudi cedeje. Potem Jugoslavije ni bilo ve\u010d, glasba pa je ostala. Tile stavki seveda niso nikakr\u0161en nostalgi\u010dni izlet v \u00bblep\u0161o preteklost\u00ab, pa\u010d pa \u010disto ugotavljanje dejstev, tudi zato, ker sem sam rojen \u0161e v pionirskih \u010dasih in v domu, kjer smo vestno spremljali (popularno)glasbeno dogajanje na takratnem doma\u010dem prostoru.<\/p>\n
Ameri\u010dani so narod, ki imajo tradicijo popularne glasbe mo\u010dno zakoreninjeno v nacionalnem DNK-ju. Skoraj vsak teden izide kaj, kar je povezano s t. i. \u00bbveliko ameri\u0161ko pesmarico\u00ab, pesmimi Gershwina, Porterja, Berlina idr. Pevci in pevke, ki so morda \u017ee v komercialnem zatonu, se nemalokdaj spet povzpnejo, ko se lotijo teh pesmi. In ko tuhtamo o ameri\u0161ki pesmarici, je treba priznati, da tudi jugoslovanska ni od muh in da je v desetletjih od za\u010detka opatijskega festivala, s katerim se je dokon\u010dno resno in z velikimi \u010drkami za\u010drtala povojna jugoslovanska zabavnoglasbena zgodba, nastalo ogromno \u0161lagerjev, popevk in \u0161ansonov, ki niso ni\u010d manj pestri in raznoliki od tistih \u010dez lu\u017eo.<\/p>\n
Nova plo\u0161\u010da Vesne Pisarovi\u0107, ki je nase komercialno br\u017e\u010das najbolj odmevno opozorila ravno na festivalih, to\u010dneje, na hrva\u0161kem Evrosongu, zdaj pa kot pevka jazza \u017eivi in ustvarja v Berlinu, je z zanimivo zasedbo posegla po \u00bbjugoslovanski pesmarici\u00ab tudi iz predopatijskih \u010dasov. Lotila se je obeh polov \u2013 tako tistega avtorskega, ki se je med drugim udejanjal na najrazli\u010dnej\u0161ih festivalih, kot prepesnjujo\u010dega, ki je izhajal na \u0161tevilnih malih plo\u0161\u010dah in EP-jih. Na pri\u010dujo\u010di plo\u0161\u010di, ki nosi preprost naslov Na\u0161a velika pjesmarica<\/em>, sta dva primera slednjega, oba iz italijanskih logov, \u010deravno smo pri nas prepesnjevali tudi nem\u0161ke, ruske, angle\u0161ke, ameri\u0161ke in druge uspe\u0161nice. A izro\u010dilo italijanske kancone nam je blizu, imeli pa smo tudi precej prepesnjevalcev, med njimi Arsena Dedi\u0107a \u0161e s psevdonimom Ivan Krimov, pa Ivica Kraja\u010d, pri nas Milan Lindi\u010d, Gregor Strni\u0161a idr. Vesna Pisarovi\u0107 med trinajst pesmi \u00bbvlo\u017ei\u00ab tudi sevdalinko Moj dilbere<\/em>, s \u010dimer pove, da tudi ljudske pesmi sodijo v pri\u010dujo\u010do pesmarico in da ne gre zgolj za popevke, ki smo jih poslu\u0161ali na popularnih festivalih, \u010deravno so tudi te s\u010dasoma pre\u0161le med popevke. In katere so? Ne umanjka prva evrovizijska Ne pali svetla u sumrak<\/em> (skladal Priv\u0161ek, pela Lola Novakovi\u0107), pa dve Arsenovi avtorski \u2013 Sve \u0161to zna\u0161 o meni<\/em> in Daleko, daleko<\/em>, tu je Svemu do\u0111e kraj <\/em>Alfija Kabilja (izvajala jo je Beti Jurkovi\u0107), Zafira Had\u017eimanova Ti si obala ta<\/em>, \u0161e malce Splita v avtorstvu \u0110or\u0111a Novkovi\u0107a in Maje Perfiljeve Tiha tugo moja <\/em>(Dalibor Brun), dve italijanski Nogometna utakmica (La partita di pallone) <\/em>in Idem i ja … Ne, ti ne (Vengo anch’io. No, tu no)<\/em> (izvajata Beti Jurkovi\u0107 in kvartet 4M, sicer pa Rita Pavone in Enzo Jannacci), kot uvod pa Bijela la\u0111a plovi morem <\/em>(avtor Mario Kinel), <\/em>ki se je spomnimo v izvedbi jugoslovanskega \u00bbLanze\u00ab Zvonimira Krklju\u0161a. Glasba je ves \u010das prijetno lounge-jazzovska s \u0161est\u010dlansko spremljevalno zasedbo, ki se potrudi, da je sodobni jazzovsko obarvani vokal Vesne PIsarovi\u0107 ves \u010das v ospredju; to so bile namre\u010d \u0161e pop pesmi s sporo\u010dili. Pri vsaki skladbi so tudi na iTunes navedeni in\u0161trumentalni solisti, med njimi kontrabasist Greg Cohen in bobnar Tony Buck (ta dvojec daje pesmim najzna\u010dilnej\u0161i in\u0161trumentalni pe\u010dat), ki u\u010dinkovito podlagata uvodno Bijelu la\u0111u<\/em>, medtem ko se v denimo Arsenovi Sve \u0161to zna\u0161 o meni<\/em> odlikujeta tudi sakdodonist Francesco Bigoni in pianist Chris Abrahams.<\/p>\n Plo\u0161\u010da bo zanimiva za vse, ki \u0161e niso pozabili t. i. \u00bbzlatih let\u00ab jugoslovanske popevke, pa tudi za nove generacije, ki bodo, upajmo, segle po zgodovini \u2013 ne iz nostalgije, ampak iz radovednosti in tudi zaradi konteksta, ki ga za sodobnost prina\u0161a poznavanje kulturne preteklosti, kar pomeni, da posledi\u010dno tudi politika nima tako lahkega dela z lahkovernimi volilci. Osebno me zanima, ali se bo zgodba pesmarice \u0161e raz\u0161irila (morda v podoben tozadevno raziskovalni opus, kot ga imajo v tujini Ella Fitzgerald, Tony Bennett idr.), in kak\u0161ni bodo dolgoro\u010dni odmevi (za zdaj je plo\u0161\u010da tudi pri nas naletela na dober sprejem). Zasedba je ve\u0161\u010da in izbor dovolj adekvaten, da lahko govorimo o \u0161e enem zanimivem poglavju, povezanem z na\u0161o skupno preteklostjo in zlasti z glasbenim izro\u010dilom, ki ima tudi dandanes \u0161e te\u017eo (ali morda celo zlasti dandanes glede na instantne produkte na lestvicah).<\/p>\n