{"id":16813,"date":"2017-09-26T08:03:40","date_gmt":"2017-09-26T06:03:40","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=16813"},"modified":"2017-09-26T08:03:40","modified_gmt":"2017-09-26T06:03:40","slug":"kromatika-1","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=16813","title":{"rendered":"Kromatika 1"},"content":{"rendered":"

Simfoni\u010dni orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika 1; <\/strong>Cankarjev dom, Ljubljana, 14. september 2017<\/strong><\/h4>\n

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Novo abonmajsko koncertno sezono 2017\/2018 je s prvim koncertom svojega abonmajskega cikla Kromatika odprl Simfoni\u010dni orkester RTV Slovenija <\/em>in koncert sporedu ter namenu primerno naslovil ‘Rekviem’. Koncert je bil namre\u010d posve\u010den spominu na dva na\u0161a velika in pred kratkim umrla glasbenika, oba tako doma, kot na tujem ugledna in uspe\u0161na dirigenta: Sama Hubada<\/em>, ki je star 99 let umrl v letu 2016, ter Antona Nanuta<\/em>, ki je pri 85 letih umrl letos (2017). Medtem, ko je Hubad skoraj dve desetletji vodil Orkester Slovenske filharmonije, pa je bil Nanut s Simfoniki RTV \u0161e posebej tesno povezan, saj je bil v letih 1981\u20131998 njihov \u0161ef dirigent in z njimi nastopil med drugim v New Yorku ter posnel obse\u017eno diskografijo z deli doma\u010dih in tujih skladateljev.<\/p>\n

Omenjena programska in idejna usmerjenost koncerta je tako uspela celo razprodati Gallusovo dvorano, ki sta jo najprej nagovorila vodja Glasbene produkcije RTV Patrik Greblo in umetni\u0161ka vodja orkestra Maja Kojc. Greblo je razprodanost dvorane seveda takoj posebej poudaril; orkestru privo\u0161\u010dimo, da bi mu to uspelo \u0161e na katerem od abonmajskih koncertov. Predstavljena sta bila dva od treh novih \u010dlanov orkestra (oz. dve \u010dlanici), koncerta pa so se udele\u017eili tudi \u010dlani dru\u017ein Hubad in Nanut. Greblo je naposled izjavil, da “klasi\u010dni glasbi ni treba bati za prihodnost”, kar pa je \u2013 zanimivo \u2013 v popolnem nasprotju z izjavo, ki jo je le kak\u0161en teden pred tem za prilogo Nedeljskega dnevnika dal \u0161ef dirigent orkestra En Shao; ta je namre\u010d dejal, da si v kratkem lahko obetamo propad tovrstne glasbe. V GP RTV o\u010ditno tudi vodilni ljudje ne usklajujejo mnenj ali se v izogib tovrstnim paradoksnim situacijam vsaj pogovarjajo o tem, kaj bodo povedali v javnosti. Izjava, ki jo je dal Shao, ima namre\u010d \u017ee zaradi njegovega polo\u017eaja in renomeja dolo\u010deno te\u017eo in resnost.<\/p>\n

Koj\u010deva je nato na kratko spregovorila o obeh pokojnih dirigentih in opozorila na uvodno skladbo slovenskega skladatelja Marija Kogoja<\/em>. Njegove ve\u010dstav\u010dne Bagatele za orkester<\/em> (koncertni list je poleg neomembe koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla izpustil tudi Alojza Srebotnjaka, ki je skladbo priredil, \u010de ti obstajajo, pa tudi naslove oz. vsaj \u0161tevilo posameznih stavkov) brez dvoma nosijo pe\u010dat skladateljevega u\u010ditelja Arnolda Schoenberga. Orkester je nastopil v reducirani zasedbi (od tolkal samo timpani, od trobil dva roga). Glasbene miniature so zanimive in poslu\u0161ljive, a brez oprijemljivej\u0161ega glasbenega zna\u010daja; tudi v koncertnem listu je bila prisotnost skladbe zgolj omenjena, vsekakor pa je pohvalno in dragoceno, da se nova koncertna sezona za\u010dne s skladbo doma\u010dega skladatelja. Predvsem v poznej\u0161ih stavkih postane glasba bolj razgibana, zasli\u0161i se tudi nekaj lepih in kratkih solov. Lahko re\u010dem, da je izvedba Kogoja minila brez ve\u010djih te\u017eav, ne morem pa mimo sorazmerne ravnodu\u0161nosti dirigenta Lorisa Voltolinija<\/em>. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je Voltolini vsko\u010dil namesto \u0161efa dirigenta Ena Shaa, ki ga je zadr\u017eala “vi\u0161ja sila” in sicer tradicionalno vodi prvi koncert nove sezone. Tovrstni vskoki v bolj ali manj zadnjem trenutku so v svetu glasbe lahko izjemna prilo\u017enost \u2013 ali pa polomija na celi \u010drti.<\/p>\n

Velika ve\u010dina poslu\u0161alcev pa je koncert vendarle obiskala zaradi Rekviema v d-molu<\/em>, K. 626, zadnjega Mozartovega dela, ki ga je skladatelj pri\u010del komponirati v jeseni 1791, a je decembra istega leta \u017ee umrl, star komaj 35 let; morda se je zavedal, da uglasbitev pogrebne ma\u0161e pravzaprav komponira za lastno smrt. Posledi\u010dno je sam v celoti zapisal le prva dva stavka Rekviema, ostali pa so ostali bodisi nedokon\u010dani v skicah, bodisi \u0161e niti za\u010deti. Kot je dobro znano, je Rekviem po Mozartovi smrti dokon\u010dal S\u00fcssmayr<\/em>; kot je trdil sam, so bili stavki Sanctus, Benedictus in Agnus Dei v celoti njegovi. Ostaja dejstvo, da zaradi zamegljenih zgodovinskih dejstev in vse ve\u010dje \u010dasovne oddaljenosti ne bomo nikoli zagotovo vedeli, kolik\u0161en del Rekviema so dokon\u010dali drugi skladatelji (npr. Joseph Leopold Eybler), nesporno pa je, da je bil S\u00fcssmayrjev prispevek najbolj znaten in najpomembnej\u0161i.<\/p>\n

Glasbena koncertno-snemalna zgodovina nas u\u010di, da so zares odli\u010dne izvedbe \u2013 tako “\u017eive” oz. koncertne kot studijsko posnete \u2013 Mozartovega Rekviema izjemno redke, poleg tega sploh ni nujno, da prvovrstne izvedbe pripravijo ravno najve\u010dji svetovni orkestri in solisti. Tudi \u010dlan na\u0161ega uredni\u0161tva dr. Mitja Reichenberg<\/a> na svojih predavanjih rad omeni anekdoto, ko je neko\u010d mesece ali celo leta iskal res odli\u010dno izvedbo Rekviema, ki bi mu bila pogodu, naposled pa jo je na\u0161el v neki precej obskurni izvedbi, posneti v \u017eivo. No, glasbena kritika se v veliki ve\u010dini vendarle strinja o veli\u010dini \u017eivega posnetka iz leta 2003 z Nikolausom Harnoncourtom in njegovim dunajskim ansamblom Concentus Musicus; pri tej izvedbi je \u2013 tako kot tudi na tokratnem koncertu \u2013 sodelovala tudi na\u0161a Bernarda Fink<\/em>.<\/p>\n

Oder Gallusove dvorane se je za izvedbo Mozartove skladbe dodobra napolnil, saj se je orkestru pridru\u017eil novoustanovljeni Me\u0161ani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana<\/em>, ki ga je za koncert pripravil Sebastjan Vrhovnik<\/em>, ter \u0161tirje solisti: sopranistka Theresa Plut<\/em>, mezzosopranistka Bernarda Fink<\/em>, tenorist Martin Su\u0161nik<\/em> in basbaritonist Marcos Fink<\/em>. Uvod orkestra ni bil preve\u010d povpre\u010den, a se je vtis popravil \u017ee z vstopom zbora in sledil je energi\u010den Kyrie\/Gospod, usmili se. Zvok zbora bi lahko bil \u0161e polnej\u0161i, mote\u010di so bili preglasni soprani. Sicer sta bila splo\u0161ni zborovski vtis in balans med mo\u0161kim in \u017eenskim delom zbora solidna. \u010ceprav ne dose\u017ee dramati\u010dnosti in impresivnosti Verdijevega, je bila znamenita sekvenca Dies irae\/Stra\u0161ni dan vseeno sli\u0161ati dobro, le v zadnjem taktu je pri\u0161lo do te\u017eave, za katero pa je bil po sli\u0161anem sode\u010d kriv dirigent. Solo predstava pozavne v Tuba mirum\/Tromba silno bo zapela je bila \u017eal hudo neposre\u010dena. V korektnem (a ni\u010d ve\u010d kot to) solisti\u010dnem ansamblu je bila prima inter pares<\/em> nedvomno Bernarda Fink, a tudi od nje smo sli\u0161ali \u017ee bolj\u0161e predstave; gre za pevko, na katero se je mogo\u010de vedno zanesti, da zlepa ne bo razo\u010darala niti kolegov na odru, niti ob\u010dinstva v avditoriju, s \u010dimer poskrbi za takoj\u0161nji vsaj delni dvig kakovostne ravni vsakega koncerta, na katerem poje. Vokalno nekam prozorna Plutova bi morala bolj samozavestna; dobil sem ob\u010dutek, da se zadr\u017euje. \u010cetvero solistov se je v skupnih pevskih nastopih dobro ujelo, zbor pa sta odlikovali zadovoljivo jasna artikulacija in pravilna izgovarjava latinskih besedil brez grozljivih “\u010d-jevskih” popa\u010denk, ki jih v\u010dasih \u017eal zasledimo tudi pri izvedbah najuglednej\u0161ih svetovnih glasbenih korpusov. Se je pa kar nekaj jezikovnih lapsusov prikradlo v prilo\u017eena besedila in prevode Rekviema; nikakor npr. ni uspelo zapisati ‘kakor’; namesto njega smo imeli ‘kokor’ in ‘kakar’, pa tudi nekak\u0161en dolenjsko zvene\u010di ‘abljubil’. Kje pa so RTV-jevski lektorji, korektorji?!<\/p>\n

Ne vem sicer, kak\u0161na vi\u0161ja sila je zadr\u017eala Shaa, a mi je \u017eal, da je prilo\u017enost sli\u0161ati njegovo interpretacijo Rekviema splavala po vodi. Brez sence dvoma bi bila namre\u010d bolj zanimiva in predvsem do\u017eiveta od Voltolinijeve zaspane anemi\u010dnosti, ki se je odra\u017eala tudi v (pre)po\u010dasnih tempih, kar je nekatere stavke po nepotrebnem razvleklo. Kljub temu je uspel spraviti skupaj precej lepo Lacrimoso\/O, pregrozni dan jok\u00e1nja in dovolj navdu\u0161en Sanctus\/Svet si ti, Gospod, pevski solisti pa so se lepo predstavili v stavku Benedictus\/Blagoslovljen. Ena in pravzaprav edina odlika, ki je Voltoliniju res uspela, je bilo dinami\u010dno uravnote\u017eenje, saj je bila uravnava ves \u010das prav\u0161nja, zato smo lahko v vsakem trenutku ne glede na v partituri predpisano dinamiko sli\u0161ali tako soliste, kot tudi zbor in orkester. Za dodatek smo (v ponovno voltolinijevsko rutinirani izvedbi) sli\u0161ali prav tako Mozartov motet Ave verum corpus<\/em>, K. 618.<\/p>\n

Precej nenavadno, \u010de ne celo nespodobno je bil omenjeni zbor v koncertnem listu v besedilu muzikologa Toma\u017ea Gr\u017eete predstavljen precej obse\u017eno, medtem ko sta bila pokojna dirigenta, ki jima je bil koncert pravzaprav posve\u010den, dele\u017ena le vsak po enega odstavka (o Hubadu trije stavki, o Nanutu nekaj ve\u010d), poleg tega je bil koncert \u017ee kar v koncertnem listu poimenovan “zgodovinski glasbeni dogodek”. Kdo ve, kaj so si o vsem skupaj mislili na koncertu prisotni predstavniki dru\u017ein obeh dirigentov.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

“Rekviem”<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":16814,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-16813","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/16813","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=16813"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/16813\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":16815,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/16813\/revisions\/16815"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/16814"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=16813"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=16813"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=16813"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}