{"id":16887,"date":"2017-10-13T02:40:03","date_gmt":"2017-10-13T00:40:03","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=16887"},"modified":"2017-10-11T23:11:46","modified_gmt":"2017-10-11T21:11:46","slug":"16887","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=16887","title":{"rendered":"Van Morrison – Roll With The Punches (Caroline International, 2017)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/p>\n

Pridejo Georgie Fame, Jeff Beck, Paul Jones in Chris Farlowe, zbere se \u0161e nekaj drugih dobrih glasbenikov, zaprejo se v studio z Vanom Morrisonom, ki spi\u0161e pet avtorskih komadov, doda deset interpretacij komadov drugih izvajalcev, in nastane riteminbluesovski album, ki, treba je odkrito priznati, preka\u0161a (vsaj) zadnja dva Morrisonova avtorska studijska albuma s predlanskimi dueti vred. \u0160lo je za nekolikanj generi\u010dne plo\u0161\u010de, na pri\u010dujo\u010dem albumu pa Morrison spet nekolikanj o\u017eivi. Pardon: sir Van, lani so ga oplemenitili.<\/p>\n

Nekateri kritiki so ob nedavnem izidu pri\u010dujo\u010de plo\u0161\u010de zapisali, da gre bolj kot kdajkoli prej za Morrisonovo raziskovanje bluesa. To je morda nekolikanj pretirana izjava, vendarle pa se kot prva misel pojavi lanski album Stonesov, na katerega so zapisali bluesovske standarde. Morrison se je zadeve lotil nekoliko \u0161ir\u0161e, gre pravzaprav za brskanje po zakladnici ritma in bluesa, torej tudi bluesovskih popevk, njegove avtorske pesmi v tem duhu pa izpri\u010dujejo, da ve\u010dkrat nedostopni bard \u0161irokih glasbenih planjav, raztezujo\u010dih se od Irske do zahodne obale ZDA in tako naokrog, \u0161e ima kaj re\u010di in da to \u0161e zna po\u010deti na na\u010din, ki pritegne. Najbolj sem se namre\u010d bal, da bo spet zabele\u017eil kake splo\u0161nohimni\u010dne re\u010di \u00e0 la Keep Me Singing<\/em>, kar smo \u017ee sli\u0161ali, a njegove nove pesmi se imenitno zlijejo s celoto, ki bi ji lahko s parafrazo naslova neke druge pesmi rekli: blues is a many splendored thing.<\/p>\n

Druga misel ob poslu\u0161anju je Morrisonova plo\u0161\u010da countryjevskih standardov Pay The Devil <\/em>iz leta 2006, ki so mu jo, kdove \u010demu, mnogi zamerili. \u010ce je legitimno posnel Irish Heartbeat<\/em>, ni razloga, da ne bi legitimno posnel tudi pesmi Hanka Williamsa, Webba Piercea, Rodneyja Crowella in Leona Paynea. Tudi takrat je med izbrane biser\u010dke dodal nekaj svojih avtorskih, med drugim naslovno pesem, ki po naslovu nekolikanj spominja na Kristoffersonovo The Devil To Pay<\/em>, in vsaj podpisanega pozitivno presenetil. S kritiki je \u017ee tako, da najve\u010dkrat \u010dakajo na \u00bbnove Astral Weeks\u00ab, pri Morrisonu, Dylanu in \u0161e komu pa je \u017ee tako, da se jih taka pri\u010dakovanja prav ni\u010d ne dotaknejo. Zanimivo je, da so se pri pisanju o novi Morrisonovi plo\u0161\u010di ve\u010dkrat pojavile omembe tega proslulega albuma, a on ni bil nikoli klasi\u010dni kantavtor, prej nasprotno: od te ozna\u010dbe je dobesedno be\u017eal. Tudi za pesnika, ki uglasbuje svoje pesmi, se ni imel. Vedno je bil najbolj\u0161i v dobro odmerjenem preseku ve\u010d dejavnosti: glasbenik in avtor, pevec, kitarist, saksofonist, ki se je po\u010dutil enako dobro v bluesu, etnu, jazzu, singer-songwriterstvu, pop baladi, countryju in drugih teh ali onih oblikah glasbenega izra\u017eanja. Glasbeni weltliteraturovec torej.<\/p>\n

\u010ce nehamo besedi\u010diti; kaj nam \u010disto empiri\u010dno torej ponuja nova plo\u0161\u010da Vana Morrisona? \u010ce ga poslu\u0161ate z vinila, kar priporo\u010dam, gre za \u0161tiri izdatne glasbene strani, ki se za\u010dnejo z dvema avtorskima komadoma, naslovnim in Transformation<\/em>, na slednjem \u017ee sre\u010damo Farlowa in Becka, ki sta prisotna tudi v izvedbi stare uspe\u0161nice T-Bonea Walkerja Stormy Monday<\/em>, v ven\u010dek povezane z Lonely Avenue<\/em> Doca Pomusa \u2013 to br\u017e\u010das poznate v izvedbi Raya Charlesa. Od Morrisonovih avtorskih pesmi so tu \u0161e Fame<\/em>, Too Much Trouble<\/em> in Ordinary People<\/em>; vse tri so precej bolj\u0161e od povpre\u010dja, ki ga je serviral na zadnjih albumih. \u0160koda, da je te pesmi skril med predelave; morda bi bilo bolje, da bi izdal album desetih predelav in pet pri\u010dujo\u010dih avtorskih pesmi obelodanil posebej kdaj drugi\u010d. A tudi neavtorske izvedbe so vredne vse pozornosti: \u010deravno pravijo, da je Morrison s pesmijo Sama Cooka Bring It On Home To Me<\/em> naredil vse, kar se je dalo, \u017ee leta 1974 na koncertni plo\u0161\u010di It’s Too Long To Stop Now<\/em>, je nova razli\u010dica tista, ki nosi te\u017eo preteklih \u0161tirih desetletij, kar pove dovolj. Tu je tudi sijajna izvedba pesmi Rosette Tharpe How Far From God<\/em>, koreninam pa se Morrison klanja tudi z izvedbami pesmi Benediction<\/em> Moseja Allisona, Lightnin’a Hopkinsa Automobile Blues<\/em>, Little Walterja Mean Old World<\/em> in Boja Diddleyja Ride On Josephine<\/em>, ki tudi zaklju\u010di album (z Diddleyjevega repertoarja je tudi I Can Tell<\/em>). Zapu\u0161\u010dina Chess Records torej ne izostane, izvedbe teh in druglih pesmi pa so s pomo\u010djo hammondov Georgieja Famea denimo v Basiejevi Goin’ To Chicago<\/em> ali Teardrops From My Eyes<\/em> Rudyja Toombsa z repertoarja Ruth Brown, Raya Charlesa, Louisa Jordana in \u0161e koga, pa orglic in perka\u0161na glavnega protagonista (in Paula Jonesa) navdihnjene, kot se za Morissona spodobi. Napovedal je jesensko-zimsko turnejo … morda ravno pravi \u010das za kak polet na Irsko, v \u0160panijo ali Francijo, kjer bo med drugim nastopal. \u00bbBluesa ne secira\u0161, samo igra\u0161 ga,\u00ab je izjavil sir Van Morrison. Poslu\u0161ajmo ga!<\/p>\n