{"id":16922,"date":"2017-10-17T09:15:49","date_gmt":"2017-10-17T07:15:49","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=16922"},"modified":"2017-10-17T09:16:32","modified_gmt":"2017-10-17T07:16:32","slug":"orkester-slovenske-filharmonije-10","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=16922","title":{"rendered":"Orkester Slovenske filharmonije"},"content":{"rendered":"

Orkester Slovenske filharmonije v Modrem abonmaju 2; <\/strong>Cankarjev dom, Ljubljana, 5. oktober 2017<\/strong><\/h4>\n
\"\"
foto: Janine Guldener<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Ljubljano in Orkester Slovenske filharmonije (SF) je ponovno obiskal vrhunski litovski violinist in dirigent Julian Rachlin<\/em>, ki je pri nas nazadnje nastopil konec februarja 2016<\/a>, tudi tedaj v Modrem abonmaju SF. Virtuozni violinist se v svojem bogatem CV-ju pona\u0161a predvsem s \u0161tudijem pri Pinchasu Zukermanu (tega smo na koncertu v Ljubljani lahko poslu\u0161ali februarja 2017<\/a>), z nazivom evrovizijskega mladega glasbenika (1988) ter z nastopom z Dunajskimi filharmoniki in Riccardom Mutijem kot najmlaj\u0161i solist v zgodovini orkestra (star je bil 14 let). Kot komorni glasbenik redno sodeluje z umetniki, kot so Martha Argerich, Mi\u0161a Majski in celo Mstislav Rostropovi\u010d.<\/p>\n

Koncerti z Rachlinom \u017ee zaradi njegovega imena in ugleda vedno veliko obetajo, toliko bolj, \u010de violinist vsaj del koncerta nastopi (tudi) kot dirigent. Tako je bilo tudi na tokratnem koncertu. Potem, ko so se glede izpada Mati\u010di\u010deve skladbe na prej\u0161njem koncertu naredili Francoze, nas je SF tokrat v koncertnem listu celo opozorila na spremembo vrstnega reda skladb. Koncert, ki mu je kot poslu\u0161alec prisluhnil tudi Miran Kolbl, eden od koncertnih mojstrov Orkestra SF, se je tako namesto z Mozartom za\u010del s \u0160ostakovi\u010devo <\/em>tristav\u010dno Sonato za violino in klavir<\/em>, op. 134. V zami\u0161ljenem, introspektivnem uvodu prvega stavka je prav tako zvenel tudi Rachlin, premi\u0161ljena in u\u010dinkovita transkripcija izvirnega klavirskega parta za godalni orkester pa je delo Michaila Zinmana. Kot je bilo tudi pri\u010dakovati, odli\u010dni Rachlin ni prikazal sli\u0161ne \u0161ibke to\u010dke in brez pretiravanja lahko zapi\u0161em, da gre za enega ta hip najbolj vrhunskih svetovnih violinistov. V drugem stavku je treba poleg solisti\u010dne predstave pohvaliti tudi zavidljiv nivo skupne igre in artikulacije spremljevalne godalne zasedbe SF, le sli\u0161nost solista se je ob glasnem in dramati\u010dnem igranju spremljave poslab\u0161ala. Tretji stavek oz. t\u00e9ma z variacijami je po vsebinskosti precej soroden prvemu, zato so tudi nastopajo\u010di s solistom vred ubrali podoben pristop, kar se je v tem primeru izkazalo za pravilno odlo\u010ditev. Vsi trije stavki pri\u010dajo tudi o uspe\u0161nosti orkestratorja Zinmana.<\/p>\n

Za eno od najbolj priljubljenih Mozartovih<\/em> koncertantnih skladb, Koncertantno simfonijo v Es-duru za violino, violo in orkester<\/em>, KV 364 (320d) se je zasedba na odru raz\u0161irila z dodatnimi orkestrskimi glasbeniki in s solistko \u2013 kanadsko violistko Sarah McElravy<\/em>, ki se je za izvedbo skladbe pridru\u017eila Rachlinu; ta je imel tudi tokrat dvojno vlogo solista in dirigenta. Uvod tristav\u010dne skladbe je bil navdu\u0161ujo\u010de energi\u010den, orkester se je na Rachlinovo vodenje odzival skladno, Rachlin in McElravyjeva pa sta predstavljala zanesljiv, uigran in dopolnjujo\u010d se glasbeni tandem. Tudi McElravyjeva je na\u010deloma spretna glasbenica z lepim tonom, njena pomanjkljivost pa se skriva v dejstvu, da kljub odprtemu prostoru in svobodomiselnim glasbenim sodelavcem nesamozavestno ostaja v ozadju in si privo\u0161\u010di premalo dinami\u010dne in interpretacijske prezence. \u0160ele ko bo zmogla prese\u010di to sorazmerno majhno, a obenem zelo resno prepreko, bodo njene glasbene predstave lahko privzele povsem novo dimenzijo. Ob v celoti uspelem prvem stavku je treba pohvaliti tudi hornista Jo\u017eeta Ro\u0161erja in Aurelie Roussel. Ob sicer predpisanem andante je tempo drugega stavka vlekel bolj proti adagiu, zato je postal preve\u010d zaspan, pa tudi zadnji takti orkestra niso bili ravno najbolj posre\u010deni. Nastopajo\u010di so se nam odkupili s sve\u017eino in briom sklepnega presta in izvedba je po\u017eela veliko odobravanje ob\u010dinstva \u2013 to je bilo tokrat vendar nekoliko bolj \u0161tevilno kot na res \u017ealostno obiskanem predhodnem \u010detrtkovem prvem koncertu oran\u017enega abonmaja, \u0161e vedno pa nedvomno pod magi\u010dno mejo \u0161tevil\u010dnosti, ki bi si jo SF lahko \u0161tela v ponos in uspeh, nenazadnje pa tudi v rentabilnost abonmajske koncertne dejavnosti. Kakorkoli, tudi tokrat se je ob Rachlinovem gostovanju potrdilo, da je glasbenik pri nas vselej dobrodo\u0161el in cenjen gost.<\/p>\n

Vrhunec koncerta pa naj bi vsaj v o\u010deh in u\u0161esih podpisanega vendarle predstavljala izvedba Beethovnove<\/em> “apoteoze plesa”, kot jo je poimenoval Wagner \u2013 Simfonije \u0161t. 7 v A-duru<\/em>, op. 92. Posebej znani drugi stavek<\/a> je \u017ee ob krstni izvedbi simfonije, ki jo je na Dunaju decembra 1813 vodil sam Beethoven, na silno uspe\u0161nem koncertu do\u017eivel takoj\u0161njo ponovitev. Rachlinov tempo (dirigiral je na pamet) po\u010dasnega uvoda (Poco sostenuto) je bil dober, a bi lahko bile oziroma morale biti \u0161estnajsti\u0161ke figure godal odigrane bolj skupaj. Sledil pa je zelo hiter \u2013 prehiter Vivace, ki je s pretirano neusmiljenim tempom glasbenikom onemogo\u010dal, da bi \u0161e zmogli precizno izigravati punktirane osminske figure 6\/8 takta. Te so tako kljub trudu in dobremu igranju orkestra postajale vedno bolj razmazane. Ker je pri\u010dujo\u010da simfonija ena od meni najljub\u0161ih, sem jo v \u017eivo poslu\u0161al \u017ee ve\u010dkrat v izvedbah razli\u010dnih dirigentov in orkestrov, v zbirki pa imam tudi kar nekaj bolj ali manj antolo\u0161kih posnetkov, med katerimi seveda kraljuje Kleiberjev z Dunajskimi filharmoniki<\/a>, ki po ve\u010d kot \u0161tirih desetletjih zaenkrat \u0161e vedno ostaja neprese\u017een, nobena od omenjenih izvedb pa ni imela oz. nima tako ekstremnih tempov. Rachlin je tu s pretiravanjem pa\u010d brcnil v temo.<\/p>\n

V drugem stavku so se pojavile te\u017eave s skupno igro, obenem pa je bil stavek nekoliko preglasen, kar je slabo vplivalo na dinami\u010dno in dramati\u010dno gradacijo. Zelo hiter je bil tudi tretji stavek; morda ima Rachlin pri dirigiranju raje hitre tempe, tako kot na primer Vladimir Jurovski, a nekje vendarle mora biti meja, ki varuje pred nevarnostjo, da bi izvedbe postale razmetavanje neprebavljivega hitenja in prehitevanja. Timpanistka je vseskozi igrala z ustrezno in pravilno izbiro trdih oz. zelo trdih palic, kar ji je omogo\u010dalo jasno ritmiko in artikulacijo; to je bilo pri Rachlinovih pretirano hitrih tempih \u0161e posebej pomembno in je nekoliko olaj\u0161alo ritmi\u010dne te\u017eave celotnega orkestra. Igrala je tudi z du\u0161ilci, polo\u017eenimi na opni timpanov, kar je praksa, ki jo na koncertih vidimo le redko, je bila pa tokrat nedvomno u\u010dinkovita.<\/p>\n

Po vsem omenjenem “norenju” sem zadnji stavek namesto z zanimanjem pri\u010dakoval bolj s strahom in res \u2013 nisem bil “razo\u010daran”, saj je bil tudi \u010detrti stavek prehiter, \u010deprav mu je Beethoven pripisal zgolj oznako Allegro con brio, kar je konec koncev tudi oznaka za prvi stavek njegove \u0161e znamenitej\u0161e Pete simfonije. V \u017ee neznosno hitrem tempu, ki je onemogo\u010dal tudi dolo\u010dene uspe\u0161ne skupne vstope ali posameznih ali parov instrumentov, se je zgodila tudi zelo sli\u0161na in zelo neprijetna intonan\u010dna nesre\u010da rogov, z vsem skupaj pa je Rachlin na koncu koncerta namesto za popolno navdu\u0161enje poskrbel za razo\u010daranje in grenak pokoncertni priokus, zelo priljubljena in \u010dudovito napisana simfonija, ki bi morala izzveneti kot vrhunec ve\u010dera, pa je izgubila dobr\u0161en del svojega \u010dara. \u0160koda in ve\u010d sre\u010de prihodnji\u010d.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

v Modrem abonmaju 2<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":16923,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-16922","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/16922","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=16922"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/16922\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":16925,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/16922\/revisions\/16925"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/16923"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=16922"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=16922"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=16922"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}