{"id":18024,"date":"2018-04-30T08:58:06","date_gmt":"2018-04-30T06:58:06","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=18024"},"modified":"2018-04-30T08:58:06","modified_gmt":"2018-04-30T06:58:06","slug":"willie-nelson-last-man-standing-legacy-2018","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=18024","title":{"rendered":"Willie Nelson \u2013 Last Man Standing (Legacy, 2018)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

 <\/p>\n

\u010ce bi moral izbirati med meni najljub\u0161imi plo\u0161\u010dami Willieja Nelsona, bi izbral Shotgun Willie <\/em>in Phases And Stages<\/em> iz \u010dasov, ko je snemal za Atlantic, dodal pa bi jima zadnji dve avtorski, God’s Problem Child <\/em>in pri\u010dujo\u010do. Willie je ves \u010das aktiven, po dalj\u0161em obdobju avtorske zadr\u017eanosti pa, v dru\u017ebi z Buddyjem Cannonom, spet nadvse avtorsko ustvarjalen. Pri petinosemdesetih nam ima \u0161e vedno povedati precej dobrega in tudi z novo plo\u0161\u010do trdno dr\u017ei svoj polo\u017eaj na gori Rushmore sodobne izpovedi, globok in duhovit obenem; duhovit, a ne banalen ali zduhovi\u010den.<\/p>\n

\u010ce vas naslov pri\u010dujo\u010de plo\u0161\u010de spominja na prav tak naslov plo\u0161\u010de Jerryja Leeja Lewisa iz leta 2010, morda to ni naklju\u010dje. Oba sta pre\u017eivela vzpone in padce, pokopala nebroj svojih kolegov, pa \u0161e vedno ostajata neomajna in ustvarjalna. Jerry Lee nekoliko manj, ker mu zdravje slab\u0161e slu\u017ei, medtem ko je Willie morda nekolikanj bolj krhek, kot je bil (kar pri teh letih ni ni\u010d neobi\u010dajnega) in iz njegovega tabora ob\u010dasno prihajajo novice o slab\u0161em zdravju, a kot je povedal \u017ee na prej\u0161nji plo\u0161\u010di: \u00bbI woke up still not dead again today!\u00ab<\/em> Na pri\u010dujo\u010di plo\u0161\u010di to trditev podkrepi s pesmijo Ready To Roar<\/em>, ki je prav programska pesem trdo\u017eivosti, Williejeva \u00bbI won’t back down\u00ab<\/em>. In res je: \u0161e vedno prese\u017eno brenka na Triggerja, \u0161e vedno kri\u017eari po Zdru\u017eenih dr\u017eavah in bo to po\u010del, dokler bo lahko. \u00bbBad breath is better than no breath at all\u00ab<\/em> poje v Bad Breath<\/em><\/a>, \u0161e eni duhoviti pesmi o dejstvu, da je najpomembneje ostati \u017eiv. In v naslovni pesmi<\/a> doda, da no\u010de biti \u010disto zadnji pre\u017eiveli, a morda pa, \u010de bolje pomisli.<\/p>\n

Sploh se zdi, da so na novi plo\u0161\u010di bolj posko\u010dne, samoironi\u010dne pesmi, tudi denimo Don’t Tell Noah<\/em>, tiste, ki bolj kot balade pomenijo vrhunec njegovega ustvarjanja v tem hipu. Williejevih balad je lepo \u0161tevilo, trpkih ontolo\u0161kih pesmi, bodisi o razkopanih razmerjih bodisi o \u017eivljenju na splo\u0161no, tele nove \u017eivahnice pa me spominjajo na nekatera njegova odli\u010dna avtorska poglavja iz preteklosti, ki pa so morda ostala bolj prezrta, kot bi si zaslu\u017eila, denimo \u017ee omenjena Shotgun Willie<\/em>. Tudi na kak\u0161ni ravni, ki ni nujno glasbena, bo po\u010dasi treba v bukve zapisati, da je Willie Nelson, poleg tega, da je br\u017e\u010das eden najve\u010djih kitaristov sodobne dobe, mojster spajanja besede in glasbe, samospevec torej, ki si, kot nekateri njegovi kolegi, ki na to \u0161e \u010dakajo, denimo Hank Williams, John Prine, Kris Kristofferson, Townes van Zandt, Randy Newman idr., zaslu\u017ei tudi \u0161ir\u0161o literarno prepoznavnost. Ko smo \u017ee pri tem \u2013 ste kdaj prebrali kak\u0161no njegovo knjigo?<\/p>\n