![\"\"](\"https:\/\/novamuska.org\/wp-content\/uploads\/2018\/08\/roy_blackandwhitenight-523x600.jpg\")
<\/p>\n<\/p>\n
<\/p>\n
30. septembra 1987 je Roy Orbison v losangele\u0161kem klubu Coconut Grove, ki \u017eal ne obstaja ve\u010d, pripravil koncert svojih najve\u010djih uspe\u0161nic z mnogimi znanimi gosti in na njem predstavil tudi nekaj sve\u017eih pesmi, ki jih je takrat \u017ee snemal za album Mystery Girl<\/em>. Na odru so se mu pridru\u017eili Jackson Browne, T Bone Burnett, Elvis Costello, k. d. lang, Bonnie Raitt, J. D. Souther, Jennifer Warnes, Bruce Springsteen in \u0161e nekaj drugih, to\u010dneje: Elvisov TCB Band (James Burton, Ron Tutt…). Koncert, ki je bil posnet v monokromatski tehniki, je postal znan kot \u00bb\u010crno-bela no\u010d\u00ab, ostal pa je tudi zadnji in pravzaprav najbolj razvpit koncertni dokument Orbisonove kariere. Ta je bila takrat spet v vzponu.<\/p>\n Po snemanju albuma najve\u010djih uspe\u0161nic In Dreams: The Greatest Hits <\/em>za zalo\u017ebo Virgin in uvrstitve pesmi In Dreams <\/em>v Lynchev film Blue Velvet<\/em> je imel Orbison pred seboj \u0161e \u0161tirinajst mesecev in nekaj dni \u017eivljenja, ob tem pa se mu je imela zgoditi \u0161e pe\u0161\u010dica vidnih uspehov \u2013 sodelovanje v zasedbi The Traveling Wilburys in dokon\u010danje albuma Mystery Girl<\/em>, ki je iz\u0161el januarja 1989 po njegovi smrti. V zadnjem letu pred smrtjo se je izkazalo, da dejansko sodi med najvplivnej\u0161e in \u0161e vedno relevantne osebnosti popularne glasbe 20. stoletja, glasbe, ki jo je s svojimi rockovskimi operetami v prvi polovici \u0161estdesetih pomagal zgraditi v umetnost. Letos decembra bo torej minilo 30 let od njegove smrti in zato je prav, da se ob tem spomnimo na tole izdajo, ki je v na\u0161e prodajalne pri\u0161la \u0161ele pred kratkim \u2013 letnica gor ali dol.<\/p>\n Gre za raz\u0161irjeno jubilejno izdajo na zgo\u0161\u010denki in DVD-ju, ki prina\u0161a \u0161e nekaj do zdaj redkih odlomkov s koncerta, v knji\u017eici je zanimiv spremni tekst in izbrane fotografije, dodan pa je \u0161e t. i. \u00bbskrivni\u00ab nastop-po-nastopu, ko je ve\u010dina poslu\u0161alcev \u017ee od\u0161la, bend pa je pri\u0161el nazaj na oder in odigrali so \u0161e pet pesmi (vseh pet so sicer ponovili iz rednega dela). Nove pesmi, ki so pozneje iz\u0161le na Mystery Girl<\/em>, so v pri\u010dujo\u010dem ve\u010deru dobile svoje definitivne koncertne razli\u010dice, Roy pa je bil dobre volje, izdatno je soliral, br\u017e\u010das pa se \u0161e spomnite prav otro\u0161kega navdu\u0161enja Springsteena in Waitsa, ki kar ne moreta verjeti, da sta na odru z mojstrom. \u00bb\u0160estdeseta sem prespal,\u00ab je neko\u010d dejal Waits, a dejstvo je, da jih ni; pozneje je priznal, da so pesmi Roya Orbisona, zlasti tiste iz prve polovice \u0161estdesetih nanj mo\u010dno vplivale. \u010ce vas zanimajo zaodrske zadeve, je tu kratek film\u010dek s posnetki iz zaodrja in izjavami slavnih sodelavcev, sicer pa si nikar ne pustite vzeti veselja ob poslu\u0161anju dvogovora s Springsteenom v Dream, Baby<\/em>, veselega Waitsovega sola v Ooby Dooby <\/em>(ko bi se ga vsaj sli\u0161alo!) in zlasti skupinskega jammanja v Go! Go! Go! (Move On Down The Line <\/em>https:\/\/www.youtube.com\/watch?v=_TxtofIPdFg<\/a>) <\/em>in Oh! Pretty Woman<\/em>. Prav tako se vidi, kako dobre volje je spremljevalni vokalni troj\u010dek Raitt-lang-Warnes in kako navdu\u0161eno je tudi ob\u010dinstvo. Orbison je bil znan po tem, da je na svojih nastopih praviloma igral dvajset svojih najuspe\u0161nej\u0161ih pesmi v vedno istem, to\u010dno dolo\u010denem zaporedju, ko pa je sko\u010dil iz formule, je to pomenilo, da bo ve\u010der res nekaj posebnega.<\/p>\n Za\u010del je kot pevec in solo kitarist v lokalnem teksa\u0161kem bendu in ob vseh vsevdiljnih poveli\u010devanjih kitarskih hitrostnih drka\u010dev bo neko\u010d, upajmo, pri\u0161el \u010das, ko se bo reklo bobu bob in med pet najbolj\u0161ih rockovskih kitaristov vseh \u010dasov uvrstilo (poleg \u0161e nekaterih drugih) tudi Roya Orbisona in Carla Perkinsa. Oba sta vedela, kdaj kaj zaigrati, ne zgolj v infantilnih odrskih pozah \u010dim hitreje bezljati po kitarskem vratu gor in dol, rockabillyju, o\u010detu sodobnega rocka, pa sta dala temelje, brez katerih bi se rockovska kitara te\u017eko razvila v to, kar pomeni danes. Do takrat pa s\u00e9dimo in se preselimo v Coconut Grove.<\/p>\n