{"id":18430,"date":"2018-08-23T11:48:22","date_gmt":"2018-08-23T09:48:22","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=18430"},"modified":"2018-08-23T11:48:22","modified_gmt":"2018-08-23T09:48:22","slug":"buddy-guy-the-blues-is-alive-and-well-silvertone-rca-2018","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=18430","title":{"rendered":"Buddy Guy \u2013 The Blues Is Alive And Well (Silvertone\/RCA, 2018)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/p>\n

V poplavi sterilnih \u00bbbluesmanov\u00ab, kot je denimo Bonamassa (z vsem spo\u0161tovanjem do njegovega zbiralstva, spo\u0161tovanja izro\u010dila popularne glasbe in popularizacije bluesa med mladimi), je dobro vedeti, da je \u00bbblues alive and well\u00ab<\/em><\/a>,<\/em> kot poje starosta Buddy Guy na novi plo\u0161\u010di. Tematsko je podobna prej\u0161nji Born To Play Guitar <\/em>(2015), produkcija pa je nekoliko manj \u00bbpopeglana\u00ab. Buddy Guy je bil in bo ostal osebnost, ki je poleg klju\u010dnega vpliva na celotno generacijo britanskih rockerjev (Richards, Clapton) zaslu\u017een tudi za vnovi\u010dno popularizacijo stratocastra v bluesu in posledi\u010dno rocku (govorimo o predhendrixovskih \u010dasih), njegovi posnetki z Juniorjem Wellsom pa izpri\u010dano sodijo v sam vrh klasi\u010dnega bluesa. Poleg tega deluje tudi silno nepretenciozen, skromen in preprosto vesel, da lahko po\u010dne, kar po\u010dne: vzame strata in gre na oder \u2013 tako preprosto je to.<\/p>\n

Na novi plo\u0161\u010di, kjer se na fotografijah pojavi tudi s telecastrom, Guy sledi nekak\u0161ni \u00bbavtobiografski\u00ab niti \u017ee z uvodno pesmijo A Few Good Years<\/em>, v kateri pravi, da upa, da mu je ostalo \u0161e nekaj dobrih let, ni pa treba predolgo ugibati, kaj bo z njimi po\u010del. Na plo\u0161\u010di je nekaj neizogibnih gostov, npr. Jeff Beck in \u017ee omenjeni Keef v komadu Cognac<\/em>, James Bay v Blue No More<\/em>, Mick Jagger v You Did The Crime<\/a><\/em>, sicer pa je na njej precej odli\u010dnega igranja in opomnikov na korenine. S klasiko Sonnyja Boya Williamsona Nine Below Zero<\/em>, kjer Buddy Guy zable\u0161\u010di z vsemi svojimi atributi, zlahka pozabimo na vse druge pesmi, katerih ve\u010dinski avtor je Tom Hambridge, ki je na plo\u0161\u010di odigral bobne, gostujejo pa tudi The Muscle Shoals Horns, denimo v naslovni pesmi<\/a>. Album v zgodovini bluesa br\u017e\u010das ne bo premaknil nobenega mejnika, a lepo je sli\u0161ati kitaro in glas zdaj 82-letnega Guya, ki ni\u010d ne ka\u017ee znakov upadanja mo\u010di in volje. Spisal je tudi zaklju\u010dno, najkraj\u0161o pesem na albumu Milking Muther For Ya<\/em>, v kateri boste sli\u0161ali tipi\u010den bluesovski humor, zdi pa se tudi najmanj generi\u010dna pesem na albumu, ker je nastala kot nekak\u0161en \u00bbafterthought\u00ab; in \u010de ste kdaj sli\u0161ali za glasbenika po imenu Dirty Red (Red Nelson), boste hitro ugotovili, kje si je Buddy Guy domiselno sposodil zaklju\u010dek plo\u0161\u010de.<\/p>\n

Upamo, da mu bo zdravje slu\u017eilo, da bo \u0161e nastopal in tudi kaj posnel, \u010deprav bi mu bilo treba \u0161e enkrat zabi\u010dati, naj se varuje producentov. Tom Hambridge ni pravi odgovor. Dobiti ga je treba na odru, fantje, ali pa mu morda pustiti, da se producira sam.<\/p>\n