{"id":18528,"date":"2018-09-30T20:13:09","date_gmt":"2018-09-30T18:13:09","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=18528"},"modified":"2018-09-30T20:13:48","modified_gmt":"2018-09-30T18:13:48","slug":"orkester-slovenske-filharmonije-20","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=18528","title":{"rendered":"Orkester Slovenske filharmonije"},"content":{"rendered":"

Orkester Slovenske filharmonije v Oran\u017enem abonmaju 1, Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani,, 21. september 2018<\/strong><\/h4>\n
\"\"
foto: Janine Guldener<\/figcaption><\/figure>\n

 <\/p>\n

Uvodni koncert Oran\u017enega abonmaja sezone 2018\/2019 je Orkester Slovenske filharmonije<\/em> (SF) zaupal svojemu in na\u0161emu \u017ee kar dobremu znancu, litovskemu violinistu, violistu in dirigentu Julianu Rachlinu<\/em>, s katerim so \u017ee ve\u010dkrat uspe\u0161no sodelovali. Rachlin se je tokrat za spremembo predstavil zgolj v vlogi dirigenta, vse skupaj pa je potekalo v, kot smo se \u2013 \u017eal \u2013 \u017ee kar navadili, ne prepolni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma; \u017eelje Marka Letonje s koncerta ob odprtju sezone SF<\/a> se torej po pri\u010dakovanjih niso uresni\u010dile. Po skladateljevi nedavni smrti<\/a> so v SF oba abonmajska koncerta posvetili spominu na Iva Petri\u0107a<\/em>, ki je bil 16 let tudi umetni\u0161ki vodja SF. Klemen Hvala, pomo\u010dnik direktorice za podro\u010dje Orkestra SF, je Petri\u0107u v koncertnem listu namenil tudi lep nekrolog, videli pa bomo, kdaj se bo katera od njegovih skladb tudi dejansko zna\u0161la na sporedu katerega od koncertov SF.<\/p>\n

Vendarle pa je prva izvedena skladba v novi abonmajski sezoni SF \u2013 \u010de tokrat odmislimo omenjeni koncert z Letonjo \u2013 pohvalno pri\u0161la izpod peresa slovenskega skladatelja. Klasi\u010dna uvertura<\/em> prezgodaj umrlega \u0161tajerskega skladatelja Slavka Osterca<\/em>, ki \u017eal ni do\u010dakal niti Abrahama, je z dramati\u010dnim uvodom \u017ee nakazovala na pozneje sli\u0161anega \u010cajkovskega, Rachlin pa je kot zelo dinami\u010den dirigent iz orkestra izvabil navdihnjeno izvedbo skladbe, ki sama po sebi ni pretirano fascinantna, je pa u\u010dinkovita predvsem zaradi svoje koncizne strukturiranosti.<\/p>\n

Tako kot Letonjev tudi tokratni koncert ni imel solista, v nadaljevanju smo tako poslu\u0161ali Mozartovo<\/em> nekoliko manj pogosteje izvajano, a zato ni\u010d manj prijetno Simfonijo \u0161t. 36 v C-duru<\/em>, K. 425 ‘Lin\u0161ko’<\/em>. Kot je za Mozartove simfonije oz. orkestralna dela na splo\u0161no zna\u010dilno, se je zasedba orkestra precej zmanj\u0161ala; poleg godalne sekcije s \u0161tirimi kontrabasi so na odru ostali \u0161e dve oboi, dva fagota, dva rogova, dve trobenti in timpani. V Mozartovem opusu je simfonija zanimiva predvsem zato, ker se njen prvi \u2013 tradicionalno hitri \u2013 stavek za\u010dne s po\u010dasnim uvodom, kar je pozneje postala pogosta in uveljavljena praksa; omenimo samo na primer Schubertovo Tretjo, Dvo\u0159\u00e1kovo Deveto in \u0160ostakovi\u010devo Peto simfonijo, pa tudi zadnjo skladbo ve\u010dera. Kakorkoli, po omenjenem uvodu se glasba hitro raz\u017eivi v avtenti\u010dnem Mozartovem slogu, ki ga je kombinacija SF \u2013 Rachlin uspe\u0161no poustvarila. Oboista sta imela s skupnimi vstopi in intonacijo nekaj te\u017eav, pohvalno pa so svoje parte odigrali oba trobenta\u010da in timpanistka. \u0160koda, da SF ne premore kompleta dveh baro\u010dnih timpanov, po mo\u017enosti z naravnimi opnami, ki bi v primerih izvedb skladb iz dolo\u010denega obdobja znatno oplemenitila zvok orkestra. Ker je dal Rachlin znaten poudarek preciznosti \u2013 odlo\u010ditev, ki je pri Mozartu te\u017eko zgre\u0161ena \u2013 je bila ta dejansko na zavidljivem nivoju, le zadnji stavek bi si zaslu\u017eil nekaj ve\u010d du\u0161e in do\u017eivetosti, le da se ti dve pogosto izklju\u010dujeta z bolj tehni\u010dnimi izvedbenimi aspekti. Proti koncu stavka se je orkester sicer bolj raz\u017eivel, celotna izvedba pa je bila v splo\u0161nem lepa in teko\u010da. Dirigent si vsekakor zaslu\u017ei pohvalo za interpretacijo ter za \u017eivahno in spro\u0161\u010deno vodenje orkestra, ki je posledi\u010dno lahko tako tudi reagiral in igral.<\/p>\n

Dramati\u010dno Simfonijo \u0161t. 4 v f-molu<\/em>, op. 36, ki v\u010dasih nosi podnaslov ‘Fatum’ (‘Usoda’), Petra Ilji\u010da \u010cajkovskega<\/em> smo v Ljubljani v zadnjih nekaj letih lahko sli\u0161ali kar trikrat, kar vsekakor pri\u010da o njeni priljubljenosti, nazadnje pa je izvedbo simfonije v abonmaju Simfoni\u010dnega orkestra RTV Slovenija konec leta 2016<\/a> vodil bolgarski dirigent Rossen Milanov. Glede na to, da je pri\u010dujo\u010da simfonija ena od redkih, ki poslu\u0161alca dejansko presunejo \u017ee z uvodnimi takti, je bil zlove\u0161\u010di trobilni uvod rogov in trobent, ki dejansko predstavlja motiv neusmiljene Usode<\/a>, tako nekako kot Orffova Fortuna, odigran z veliko fraziranja, ki se je nadaljevalo in stopnjevalo tudi v nadaljevanju stavka, predvsem v obliki pogostih, a subtilnih sprememb tempa. Izpostaviti je treba odli\u010dnost rogov in timpanov, Rachlin pa je simfonijo, tako kot \u017ee prej Mozartovo, dirigiral na pamet. V najglasnej\u0161ih tuttih, ki se sredi skoraj 20-minutnega uvodnega stavka prepletajo s predirljivim motivom Usode, se je dinami\u010dno ravnovesje zamajalo, tako da so timpani in nizka trobila skupaj preglasili sicer odli\u010dni trobenti; nekateri dirigenti, na primer Bernstein, so se nemara ravno iz tega razloga pogosto odlo\u010dali za podvajanje partov trobent. Po sicer solidnem solu oboe, v katerem pa se oboistu Matja\u017eu Rebolju en ton ni oglasil, sta oboista nemudoma zamenjala instrumenta, \u010deprav je pri pihalih z enojnim ali dvojnim jezi\u010dkom za tovrstne spodrsljaje najpogosteje kriv jezi\u010dek in ne samo glasbilo. Zelo hitro se je potrdilo tudi dejstvo, da bolj frazirane izvedbe te simfonije v Ljubljani \u0161e nismo sli\u0161ali, a je Rachlin vselej ostal popolnoma v merah izbranega in dobrega okusa. Na tem mestu se vendarle ne morem izogniti spominu na izjemni in antolo\u0161ki posnetek Jevgenija Mravinskega in tedanjih Leningrajskih filharmonikov iz leta 1960, za katerega je kritik cenjene britanske revije Gramophone zapisal, da orkester na njem igra kot “podivjan \u017erebec, ki se je gospodarju strgal z vajeti”, sam posnetek pa v izjemni avdiofilsko obdelani izdaji Deutsche Grammophona zveni, kot bi bil nastal v\u010deraj.<\/p>\n

Drugi stavek je bil v skladu z dobesednim navodilom skladatelja (Andantino in modo di canzona<\/u>; pod\u010drtal T. V.) vsekakor dovolj speven, sli\u0161ali pa smo problemati\u010den skupni vstop pihal, ki je bil vse prej, kot \u2013 skupen. Za napako je bil tu odgovoren tudi dirigent, ki je bil v klju\u010dnem trenutku obrnjen k violon\u010delom, \u010deprav bi moral nakazati pomemben vstop celotne pihalne sekcije. Tretji stavek je Rachlin zastavil v zelo sve\u017eem tempu, po pri\u010dakovanju pa prvi skupni pizzicato akord, ki sledi nenadnemu solu oboe, ni bil skupaj. Na piccolu se je v delikatni pasa\u017ei pohvalno odlikovala Jana Tro\u0161t. Zadnji stavek se je nadaljeval takoreko\u010d brez premora, a v presenetljivo nekaj po\u010dasnej\u0161em tempu od pri\u010dakovanega; osebno mi je ta dirigentova odlo\u010ditev sicer delovala \u0161e bolj posre\u010deno. Kakorkoli \u017ee, stavek je allegro vsekakor bil, nekoliko manj pa con fuoco; zahteven part za par orkestrskih \u010dinel je v zadnjih taktih stavka zares odli\u010dno izvedel tolkalist Franci Krevh.<\/p>\n

Ob dejstvu, da gre pri 4. simfoniji \u010cajkovskega vendarle za tehni\u010dno in interpretacijsko zahtevno skladbo, ki za noben orkester nikakor ni bagatelen izziv, je treba priznanje za uspe\u0161no izvedbo, ki jo je z velikim navdu\u0161enjem pozdravilo tudi ob\u010dinstvo, izre\u010di tako dirigentu, kot orkestru, ob vselej uspe\u0161nem sodelovanju SF in Rachlina pa se lahko veselimo \u0161e zaklju\u010dnega koncerta Modrega abonmaja in obenem zadnjega abonmajskega koncerta sezone v za\u010detku junija 2019, ko se bo Rachlin ponovno predstavil tudi v solisti\u010dni vlogi, SF pa bo tako abonmajsko sezono vsaj simboli\u010dno sklenila z dirigentom, ki jo je tudi otvoril.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

v Oran\u017enem abonmaju 1<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":18529,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6,4],"tags":[],"class_list":["post-18528","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-plosce","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/18528","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=18528"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/18528\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":18531,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/18528\/revisions\/18531"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/18529"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=18528"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=18528"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=18528"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}