{"id":18554,"date":"2018-10-06T01:28:06","date_gmt":"2018-10-05T23:28:06","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=18554"},"modified":"2018-10-05T00:44:19","modified_gmt":"2018-10-04T22:44:19","slug":"tony-joe-white-bad-mouthin-yep-roc-2018","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=18554","title":{"rendered":"Tony Joe White \u2013 Bad Mouthin’ (Yep Roc, 2018)"},"content":{"rendered":"

\"\"<\/p>\n

 <\/p>\n

Tony Joe White se z novim albumom vra\u010da k \u010distim koreninam; in to zapisujemo o glasbeniku, ki se nikoli ni zares oddaljil od njih. A zdaj je star 75 let, vzel je svojega strata, orglice, se zaprl v bolj ali manj improviziran studio z bobnarjem Bryanom Owingsom, ki ga tudi sicer spremlja na turnejah, in ga porabil v nekaterih izbranih komadih; sicer pa sam s \u00a0stratom (in orglicami) odhrumel nekak\u0161en prerez bluesa skozi \u010das ter vse to za\u010dinil z reinterpretacijami pe\u0161\u010dice svojih komadov, dva je napisal \u0161e pred uspehom s Polk Salad Annie<\/em>. Tu je Lightnin’ Hopkins (Awful Dreams<\/em>), tu je Jimmy Reed (Big Boss Man<\/em>), tu sta John Lee Hooker (Boom Boom<\/em><\/a>) in Charley Patton (Down The Dirt Road Blues<\/em>) in tu je seveda tudi Elvis (Heartbreak Hotel<\/em>), tokrat sle\u010den do zadnje strune. \u017de Elvisov izvirnik je bil precej poseben, skorajda stra\u0161ljiv, zdaj pa ga poje sin Louisiane, ki ima kaj povedati o bivanjskih temah. Tudi \u010de izklju\u010dite kitaro (\u010desar ne priporo\u010dam), Tony Joe White zagrmi kot louisianski blisk, \u010deprav ni nikoli rohnel, pa\u010d pa bolj pripovedoval svoje zgodbe. Njegov rojak Jerry Lee Lewis je neko\u010d pel: \u00bbIme mi je Jerry Lee Lewis in prihajam iz Louisiane, zaigral bom tale svoj boogie, pa naj kar ho\u010de, stane!\u00ab<\/em> Poslu\u0161ajte Sundown Blues <\/em><\/a>in Rich Woman Blues<\/em>. In predstavljajte si louisianskega mulca, ki sanjari o tem, da bi igral kitaro…<\/p>\n

 <\/p>\n