{"id":18802,"date":"2018-11-22T09:37:46","date_gmt":"2018-11-22T08:37:46","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=18802"},"modified":"2018-11-23T15:57:14","modified_gmt":"2018-11-23T14:57:14","slug":"koncert-orkestra-fundacije","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=18802","title":{"rendered":"Koncert Orkestra Fundacije"},"content":{"rendered":"

Orkester Fundacije Opernega gledali\u0161\u010da Giuseppe Verdi iz Trsta; <\/strong>Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 30. oktober 2018<\/strong><\/h4>\n

\"\"<\/p>\n

\u00a0<\/strong><\/p>\n

Dokaj nepri\u010dakovano in kar nekam inkognito je v Ljubljani konec oktobra gostoval italijanski Orkester Fundacije Opernega gledali\u0161\u010da Giuseppe Verdi<\/em> iz Trsta z dirigentom Fabriziom Mario Carminatijem<\/em>. Do koncerta je pri\u0161lo v sodelovanju orkestra s Slovensko filharmonijo, italijanskim ministrstvom za kulturo in Ob\u010dino Trst, vendar ni bilo niti v koncertnem listu niti prek katerega drugega uradnega kanala mogo\u010de izvedeti kaj ve\u010d o ozadju gostovanja. Zelo sem se razveselil \u017ee ob be\u017enem ogledu sporeda koncerta, saj je orkester na oder Kozinove dvorane na\u0161e filhamoni\u010dne hi\u0161e (pred \u017eal bolj malo\u0161tevilno poslu\u0161alstvo) pri\u0161el brez solista, a z izjemno zanimivim programom; za nobeno od treh izvedenih skladb se ne spomnim, da bi jo bilo v zadnjem \u2013 ali celo dveh! \u2013 desetletjih mogo\u010de v \u017eivo sli\u0161ati na na\u0161ih odrih. To po eni strani seveda ne pomeni, da tak\u0161ne prilo\u017enosti ni bilo, po drugi pa sem v to kar konkretno prepri\u010dan.<\/p>\n

Ravno poleti sem ob prilo\u017enosti koncerta pianista Vladimirja Mlinari\u0107a<\/a>, ki je tedaj na svojem recitalu izvedel Rautievo Hanoniano, pisal o skladbah, katerih ime se kon\u010da na -iana<\/em>. \u010ce povzamem: naslovi skladb, ki se kon\u010dajo na -iana, pomenijo, da je skladba posve\u010dena oz. napisana na \u010dast skladatelju, \u010digar ime nosi; tako imamo na primer Mozartiano, Mahleriano in \u010cajkovskiano. Tovrstni glasbeni pokloni so v\u010dasih, odvisno od namena in\/ali vzgiba \u201cskladatelja prirejevalca\u201d napisani tudi nekoliko \u0161aljivo in \u0161egavo. Italijanski glasbeniki so na ljubljanskem koncertu izvedli kar dve tak\u0161ni skladbi, prva je bila Suita za orkester \u0161t. 4 v G-duru<\/em>, op. 61 ‘Mozartiana’<\/em>, s katero se je \u010cajkovski<\/em> posvetil neponovljivemu glasbenemu geniju iz Salzburga, ki je umrl star komaj 35 let. V naj\u017elahtnej\u0161em duhu mozartovskega kompozicijskega pristopa in nenazadnje tudi tipi\u010dne privla\u010dnosti njegovih skladb gre za zelo prijetno in poslu\u0161ljivo suito v \u0161tirih stavkih, ki ob u\u017eitkih, ki jih nudi poslu\u0161alcu, prehitro mine. Mozartiano bi tako lahko ozna\u010dili za izjemen glasbeni poklon mojstru in genialno ter zelo spo\u0161tljivo posvetilo njegovemu neponovljivemu slogu. A prav glede na vse na\u0161tete kvalitete so bila italijanska godala tu premalo precizna in niso prikazala idealne ravni skupne igre, timpanist pa je brez dvoma igral s premehkimi palicami. Pihalna sekcija je bila lepo ugla\u0161ena, dirigentov nivo dinami\u010dne kontrole orkestra pa pohvalen. Sli\u0161ali smo osmi\u0161ljeno interpretacijo zadnjega stavka v obliki t\u00e9me z variacijami in suveren solo koncertnega mojstra. Nepri\u010dakovano je odmor sledil \u017ee po prvi, zgolj 25-minutni skladbi.<\/p>\n

V suiti po motivih Rossinijevih Les petits riens<\/em>, P. 148 ‘Rossiniani’<\/em> se je znamenitemu italijanskemu opernemu skladatelju poklonil kar njegov rojak \u2013 prav tako svojevrstni genij kompozicije in \u0161e bolj orkestracije, Ottorino Respighi<\/em>. Kot smo lahko prebrali tudi v koncertnem listu, je Rossiniana delno \u2013 posredno nastala tudi po motivih skladatelja in Rossinijevega sodobnika Maura Giulianija<\/em>, ki je bil med drugim tudi kitarski virtuoz in je seveda ustvarjal tudi tovrstne skladbe; ko sta se z Respighijem spoznala, je pri pisanju Rossiniane pri\u0161lo do plodnega sodelovanja obeh skladateljev. Tudi tu sli\u0161imo \u0161tiri stavke, od katerih sta dva tipi\u010dno italijanska: barkarola\/siciliana in tarantela \u2013 \u010deprav pa obenem njihova glasbena vsebina ni tako tipi\u010dna, kot bi na prvo \u017eogo pri\u010dakovali od omenjenih treh tradicionalnih italijanskih plesov. Suita je bila na\u010deloma odigrana lepo, a s premalo italijanske du\u0161e \u2013 sploh ob dejstvu, da sta bila tako posve\u010denec, kot posvetitelj znana in uveljavljena italijanska skladatelja. Tamburin je v prvem stavku vztrajno in mote\u010de zaostajal in nekaj pozneje se je celoten orkester le razigral, zaklju\u010dni akord prvega stavka pa ni bil odigran skupaj. Dramati\u010den in dobro izveden ter dinami\u010dno uravnote\u017een je bil drugi stavek. Kot smo pri Respighiju \u017ee na splo\u0161no vajeni, zadnji stavek odlikuje predvsem virtuozna orkestracija, ki pa mora biti, \u010de \u017eeli virtuozno tudi zveneti, dele\u017ena prav tak\u0161nega izvajanja. Tokrat sli\u0161ani rezultat je bil dovolj impresiven.<\/p>\n

Toda najbolj\u0161e nam je bilo prihranjeno za konec. Pred ve\u010d kot 90 leti napisana Respighijeva orkestrska suita Cerkvena okna<\/em>, P. 150 s podnaslovom \u0161tiri simfoni\u010dne impresije<\/em> je do kon\u010dne oblike, kakr\u0161no lahko poslu\u0161amo dandanes, prehodila precej dolgo, burno in zanimivo pot. Glasbene zamisli so izvirno nastale kot plod skladateljevega raziskovanja in ob\u010dudovanja gregorijanskega korala. Rezultat je fascinantna glasba, ki skozi uporabo starih cerkvenih modusov ter iz njih izpeljanih harmonij in melodij ob\u010dasno zveni arhai\u010dno in avtenti\u010dno, tako kot na primer slavna Orffova kantata Carmina Burana. Tako v smislu kompozicijske izvirnosti kot tudi orkestracijske brezhibnosti gre za eno najve\u010djih mojstrovin programske glasbe, ki pa je \u017eal po krivici preslabo poznana, preredko izvajana in nasploh zapostavljena, gotovo tudi na ra\u010dun skladateljevih bolje poznanih del, kot je npr. Rimska trilogija in \u0161e posebej Rimske pinije. Orkester je tu nastopil v najbolj \u0161tevil\u010dni oz. docela polni zasedbi s klavirjem (na odru dvorane je bilo prostora dovolj zgolj za pianino) in orglami.<\/p>\n

Za\u010detek prvega stavka (Beg v Egipt) je bil preglasen, spoj o\u010darljive kantilene solo klarineta in vedno bolj bohotne in bogate spremljave orkestra pa vendarle lep. Najbolj sapo jemajo\u010d je drugi stavek, Nadangel Mihael, pravi glasbeni ognjemet, ki ri\u0161e podobe silne nebe\u0161ke bitke med omenjenim angelom in zmajem ter na trenutke spominja na filmsko glasbo, stavek pa sklene en zelo redkih primerov popolnoma solisti\u010dnega udarca na tam-tam, ki ga ve\u010dina poslu\u0161alcev pozna pod bolj uveljavljenim, a s tolkalskega vidika nepravilnim imenom gong (podoben primer najdemo npr. v Vaughan Williamsovi 7. simfoniji, a ima tu predpisan bistveno dalj\u0161i izzven). Trenutek, ob katerem se vsekakor je\u017eijo lasje poslu\u0161alcev \u2013 verjetno pa tudi glasbenikov! V zadnjem stavku Sveti Gregor Veliki, katerega glasba s solom orgel in veli\u010dastnim vrhuncem zraste do epskih razse\u017enosti, ki spominjajo na zaklju\u010dek prej omenjenih Rimskih pinij, je Kozinova dvorana naposled ponovno klonila pred mnogo prehudim bremenom dinami\u010dne obremenitve.<\/p>\n

Fundacija Opernega gledali\u0161\u010da Giuseppe Verdi iz Trsta se pona\u0161a s kakovostnim orkestrom, ki ima sicer tudi nekatere omejitve, njegova glavna odlika pa je definiran in pohvalno koherenten zvok. Tudi dirigent Carminati je dober in zanesljiv vodja, toda hrupen vrhunec koncerta je bil znova sve\u017ea sol na staro rano: kdaj, le kdaj, v katerem desetletju in\/ali stoletju bo Slovenska filharmonija vendarle dobila sodobno in akusti\u010dno primerno filharmoni\u010dno hi\u0161o, ki bo v ponos tako instituciji, kot tudi obema njenima ansambloma, vsem glasbenikom, pa mestu, dr\u017eavi in narodu?<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Opernega gledali\u0161\u010da Giuseppe Verdi iz Trsta<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":18803,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-18802","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/18802","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=18802"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/18802\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":18805,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/18802\/revisions\/18805"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/18803"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=18802"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=18802"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=18802"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}