{"id":1985,"date":"2010-12-30T19:01:11","date_gmt":"2010-12-30T18:01:11","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=1985"},"modified":"2013-02-12T11:10:51","modified_gmt":"2013-02-12T10:10:51","slug":"regresija-poslusanja-in-nova-zvocna-politika","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=1985","title":{"rendered":"Regresija poslu\u0161anja in nova zvo\u010dna politika"},"content":{"rendered":"

Politi\u010dna narava hrupa je bistvo prostora-\u010dasa. \u017de pred leti, ko smo postavili tezo o primerni klubski akustiki in primerni klubski lu\u010di \u2013 dveh temeljnih pogojih za u\u017eitek v prostoru-\u010dasu \u2013, so se napletle tele temeljne te\u017eave: a) ob\u010dinstvo digitalne dobe je za\u010delo energijo zamenjevati z volumnom \u2013 glasneje ko je, ve\u010d je splo\u0161nega odobravanja; b) ve\u010d ko je na dogodku ljudi, pomembenj\u0161e mesto ima ta; c) muzika in zvok gresta vsaksebi \u2013 vse ve\u010d je individuov in zasedb, ki niso pozorne na to, kako njihova zadeva zveni, ampak jih zanimajo le \u0161e vsebinski parametri glasbe; zvok, zvo\u010dna umetnost postaja domena kuratorske kamarile, kakr\u0161no poznamo v vizualnih umetnostih, ne pa glasbenoteoretskega oziroma znotrajglasbenega sveta; \u010d) glasba je namenjena predvsem ozadju in zabavi. Slednje je sicer zelo res: kakor pravi svobodnja\u0161ki muzi\u010dist, skladatelj in mislec Joe<\/em> McPhee<\/em>, so \u00bbna\u0161e pesmi narejene za petje, ples, za proslavljanje \u017eivljenja\u00ab. Te\u017eava je v tem, da zabava postaja enodimenzionalna. Kar je zabava zanje, ni zabava zame in za nas. Muzika nekako mora biti zabavno podjetje, biti nam mora kajpada v veselje in u\u017eitek. Samo spo\u0161tljiva razmerja, ki zahtevajo od celotnega spektra radosten napor, omogo\u010dijo vrhunske izide, kjer je zvok glasba tega zvoka in kjer muzike zazvenijo na poseben na\u010din. Pri tem ni razlo\u010dka med mno\u017ei\u010dno in \u0161tevil\u010dno skromnej\u0161o prireditvijo \u2013 med 40 ljudmi je ve\u010dkrat name\u0161\u010denih nekaj tak\u0161nih, ki so vredni kot tiso\u010d in ve\u010d nepozornih. Poslu\u0161anje ni poslu\u0161nost; v tem je hud nesporazum \u010dlove\u0161tva, saj je to dejansko prepri\u010dano, da poslu\u0161anje glasbe pomeni posebne vrste ubogljivost.<\/p>\n

Politi\u010dni pomen zvoka za Ljubljano se krepi s prav tak\u0161nimi dogodki, kakr\u0161en je nocoj\u0161nji*. V poplavi raznoraznih live-actov<\/em> je treba z vso mo\u010djo podpirati koncerte in recitale v njihovem najosnovnej\u0161em vzgibu, ta pa je slej ko prej slavnosten. Kjer se dajeta glasba in zvok, tam je praznik, tam je treba nesebi\u010dno poskrbeti za goste, jih nahraniti, napojiti, jim omogo\u010diti kar najoptimalnej\u0161e bivanje in kar najoptimalnej\u0161i ob\u010dutek \u2013 tako v mestu kot na odru. Kadar je zraven radio, tedaj imata recital in koncert \u0161e dodatno te\u017eo. Bodisi z arhivskim snemanjem ali pa z neposrednim prenosom \u2013 kakor zdajle, ta hip \u2013 se glasba\/zvok umestita in ozemljita \u0161e dodatno. Radio tegale tipa je v splo\u0161nem premalo pozoren na dogodke radikalne, eksperimentalne, improvizirane, avantgardne muzike. Naj so vsi na\u0161teti izrazi \u0161e tako povr\u0161ni, le napol ustrezni, z njimi vsekakor izkazujemo elitnost, ki ni elitni\u0161ka, z njimi evociramo poseben krog ljudi, ki ni prav ni\u010d poseben \u2013 s svojo zbranostjo ne izkazuje religiozne pripadnosti (\u010deprav je tako po osebnih nagnjenjih kakor po vztrajnostnih momentih v\u010dasih \u017ee \u010disto na robu religije) in je v vseh svojih posebnostih nekako navaden. Socialna narava tehle muzik je venomer klju\u010dna \u2013 te muzike prej zvenijo socialno in nagovarjajo publiko tukaj-zdaj kakor kako druga\u010de. In kadar v \u00bbnavadnih sveti\u0161\u010dih\u00ab tipa Nickelsdorf, Ulrichsberg ali Wels (\u010de se omejim zgolj na bli\u017enjo in dostopno Avstrijo) zagledam vozila ORF, avstrijskega dr\u017eavnega radia, tedaj vem, da sem na varnem, da sem z muziko vred prikladno ozgodovinjen, da sem zraven na neki dodaten \u00bbposebno-navaden\u00ab na\u010din. Z druge strani se spomnim na tragikomi\u010dna leta, ko so festivali in druga prizori\u0161\u010da nove muzike potrebovali kar krepka leta, da so lahko brez intersubjektivnih te\u017eav spravili skupaj akusti\u010dne, elektroakusti\u010dne in elektrofonske \u0161pile. Generacijsko opredeljeno ob\u010dinstvo je moralo pose\u010di nad svojo lastno pravovernost, da je medse sprejelo ma\u0161ino, dasipak je tam neko\u010d, pred desetletji, ma\u0161ina \u017ee bila. Po drugi strani se med mlaj\u0161im ob\u010dinstvom \u0161iri nelagodje \u2013 davek na tako imenovano plesno elektroniko in kompjuterske eskapade je bil hud: poznamo ljudi, ki kratko malo ne prenesejo, da je za in\u0161trumentom \u010dlove\u0161ko bitje. Kar zadeva radio, zaznavam nadaljnje \u017ealobne pripetljaje: v analognih \u010dasih so celo manj\u0161e dr\u017eavne radijske postaje poznale elektrofonske studie, v katerih so kreativni krogi lahko uporabljali sintetizatorje, modulatorje in druge ustrezne naprave. V Utrechtu, K\u00f6lnu in Var\u0161avi so bili tak\u0161ni studii velikanski. In kakor poro\u010dajo kolegi iz Var\u0161ave, se je prav tam s propadom realnega socializma pripetil tudi rop. Analogni sintetizatorji so bodisi izginili s prizori\u0161\u010da ali pa oble\u017eali v pra\u0161nih kotih in na hodnikih. Z njimi niso ravnali, kakor po navadi ravnamo z in\u0161trumenti. Paralelno s poceni razprodajo kulturnega kapitala so radijske postaje tudi prenehale z naro\u010dili radikalnej\u0161ih glasbenih del. Kar je za\u010del Zahod v osemdesetih, to se je kot pravilo nadaljevalo tudi v \u00bbpostsocializmu\u00ab in \u00bbtranziciji\u00ab. Tudi in prav zato je nocoj\u0161nji nastop enkraten in neponovljiv. \u017deleti si je, da postane\u00a0 pogostnej\u0161a praksa, sicer bomo po\u010dasi spet obsojeni na \u0161pile po dnevnih sobah in se zatekali h kolegialnim in prijateljskim snemanjem. Radio je kljub vsemu radio, njegove mo\u017enosti so \u0161e zmerom veliko veliko ve\u010dje od televizijskih, ki so bolj ali manj anemi\u010dne in zakodirane.<\/p>\n

Naj se v naslednjem delu prilo\u017enostnega teoretskega razmisleka \u0161e malce poglobim v za\u010detne teze. Konec marca, en teden po svetovnem prvenstvu v smu\u010darskih poletih v Planici, smo dobili v tisku presunljiv komentar. \u0160portni urednik in publicist Igor<\/em> Evgen<\/em> Bergant<\/em> ga je objavil kar v verzalkah, torej je skoz \u010dasopis kri\u010dal, bentil in razsajal. Hotel je ponazoriti, da so bili delovni pogoji na \u0161portni prireditvi z ene strani akusti\u010dno neznosni, z druge pa je odprl vpra\u0161anje o smislu pretiranega hrupa, kjer mu ni mesto. Seveda ka\u017ee Bergantu pritrditi in dodati absurdno zapa\u017eanje, da so sami skakalci-letalci, ki so imeli med svojo aktivacijo v Planici pravico do glasbene izbire, dajali na posluh veliko bolj\u0161e, ustreznej\u0161e \u0161tikle kot sam organizator. S tem individualnim d\u017euboksom so nehote opozorili na splo\u0161no in klubsko stanje stvari, kjer se \u2013 z redkimi izjemami \u2013 prav tako izkazuje izrazita nesubtilnost. Po koncertih oziroma njihovih dodatkih se tako reko\u010d v sekundi spro\u017ei muzika, ki zanjo organizator nekako \u010duti, da je potrebna. Marsikdaj seveda je, toda zakaj in \u010demu takoj, v sekundi, ko da se mudi \u00bbkam drugam\u00ab? Kak\u0161na mentaliteta deluje v tistem trenutku, \u010de ne logika \u0161anka, ki je prav podobna medijski? Se vam je kdaj \u017ee zgodilo, da so vam pri \u010dasniku, ko ste hoteli kaj objaviti, odgovorili, da \u00bbna\u0161ih bralk in bralcev to ne zanima\u00ab? Vedno sem ob\u010dudoval vehemenco tega odgovora \u2013 kako zaboga vejo, kaj zanima njihove bralke in bralce, pa o tem niso opravili nobene ankete, nobene raziskave. Naravnost identi\u010dno je z zvokom v prostoru \u2013 \u00bbna\u0161e obiskovalke, obiskovalci imajo radi glasbo\u00ab. Seveda jo imajo radi, sicer bi verjetno ne bili tam, a ravno kot taki imajo tudi pravico ljubiti tisto minuto, dve ti\u0161ine, preden se ambient vnovi\u010dno ozvo\u010di. To bi se moralo pripetiti neopazno, zlagoma in postopoma, nekako prav tako bi moralo biti z lu\u010djo v prostoru, smo ugotavljali v starih \u010dasih.<\/p>\n

\u0160e en eklatantno politi\u010den problem glasbe in zvoka se razteza od Planice do podzemnih klubov. Ne vem, morda je kriva \u0161ola, ja, doma pa tudi ni \u010dasa, da bi mladini razlo\u017eili nekaj temeljnih pojmov. Tako jih na \u017ealost spet s pridom izkori\u0161\u010da \u0161ankerska ekonomika prostora. Od kod se je razpasla krilatica, recimo, da je noise nujno glasen, ko pa je po svoji \u017eanrski naravnavi zgolj hrupen. V zadnjih letih domala ni javnega prostora, v katerem bi verjeli, da energija glasbe ni povezana z njeno glasnostjo, pa\u010d pa \u2013 na isti ravni \u2013 z dinamiko in drugimi parametri. Zakaj smo rekli, da gre za politi\u010den problem? Ker tudi v medijski izpostavi trde politike, torej politike v o\u017ejem, strankarskem, parlamentarnem smislu, ne najdemo ve\u010d retorike v klasi\u010dnem pomenu \u2013 kdor je glasnej\u0161i, je ve\u010dji frajer, notranja dinamika glasu in povedi ne pomeni skorajda ni\u010desar ve\u010d bistvenega. \u0160e najbli\u017ee tisti klasiki, ki jo mislimo zdajle, je Miran<\/em> Potr\u010d<\/em> \u2013 \u010dlovek, iz katerega smo se konec osemdesetih tako radi nor\u010devali, danes pa je glasovno in upravno-pravno \u0161e eden izmed redkih \u00bbnormalnih\u00ab. Tudi sam premier se dere, njegov glas je po vseh pravilih govorni\u0161ke umetnosti u\u0161el nadzoru in ka\u017ee na alarmanten polo\u017eaj v dr\u017eavi; predsednik dr\u017eave pa se kot nem\u0161ko \u0161olani Kopftenor<\/em> dr\u017ei nazaj, a ker ni \u0161olan pevec, potem deluje spakljivo in pozersko. Natanko tako deluje tudi zvok v ve\u010dini na\u0161ih dana\u0161njih javnih prostorov \u2013 naravnan je predvsem na volumen, enako je nastavljen za vse vrste muzike, ne upo\u0161teva govorne glasnosti, \u0161tevila ljudi v prostoru, predvsem pa nima upravljalca, ki bi ga znal v klju\u010dnih momentih prijeti in z njim delati magijo prostora. Zadeva je seveda prav obrnjena od tiste, ki jo imajo v glavah vsi tisti, ki bi morali vsak ve\u010der, vsako no\u010d krmiliti zvok in svetlobo \u2013 z dobrim krmiljenjem bi tudi zaslu\u017eili ve\u010d, saj se ljudje po\u010dutijo izjemno dobro v prostoru, kjer kdo zna delati z zvokom in svetlobo.<\/p>\n

Seveda pa je v tej stari, prastari klubski zahtevi proti nam vsaj \u0161e dvoje elementov. Prvi zadeva \u00bbglasbo v \u017eivo\u00ab, kot se re\u010de. Med organizatorji tam od klasike tja do najtr\u0161ega rocka, od estrade do hardkora jih je bore malo, ki bi se \u0161e zavedali, da sta glasba in zvok nelo\u010dljiva celota. Oziroma druga\u010de: ve\u010dina bendov in individuov, ki se ogla\u0161a z odrov, ne ve ve\u010d, da je eden izmed klju\u010dnih momentov glasbe prav to, kako zveni. Pustimo pri miru ozvo\u010devalce, spregovorimo o samem podajalcu \u2013 ukvarja se z glasbo, a ne ve, da mora zazveneti in da so to re\u010di, ki jih ka\u017ee gojiti. Pa ne zaradi ve\u010dje prepoznavnosti, ampak zato, da je ob\u010dinstvu prijetneje. Njega dni smo rekli, da ima koncert dober sound, \u010de si se lahko med izvedbo pogovarjal, ne da bi kri\u010dal ali besedi\u010dil direktno v u\u0161esno trobljo. Kadar je optimalno, se z odra sli\u0161i dobro, pregnantno, nekako usidrano, a je pod njim \u0161e vedno mo\u017eno komunicirati tudi verbalno. Druga ubijalska zadeva so \u017eanri, ta obsedenost z zvrstmi in podzvrstmi. Zadeva je prignana do absurda, saj se najve\u010d \u017eanrskih delitev pojavlja prav v krogih in okoljih, ki so domnevno najbolj naperjeni proti glasbeni industriji. Toda \u017eanri se napajajo prav pri njej. \u017danri so tisti, od katerih glasbena industrija pravzaprav \u017eivi. Potem so \u0161ele avtorske pravice in podobno. \u017danri so v glasbo uvo\u017eeni, glasba kot taka nima nikakr\u0161ne zveze z \u017eanri, ki so eminentno stvar literature, pozneje tudi likovne umetnosti. \u017de pri filmu so, zgodovinsko vzeto, precej vsiljena re\u010d, v glasbi pa prejkone zgolj vzdr\u017eujejo \u010dredice enoumnih, ki poslu\u0161ajo samo tisto, kar je napleteno okrog njihovega malega, a tako pomembnega \u017eanra. Okrog njega se seveda ne more naplesti ni\u010d glasbenega, sicer bi se \u017eanru kaj kmalu izmuznili, ampak \u2013 po navadi \u2013 izrazito zunajglasbene stvari. Kot v politiki \u2013 zato sta glasba in zvok izjemno dobro preu\u010devalsko polje. Tudi politika se je namre\u010d nehala ukvarjati s politiko in goji le \u0161e svoje drobne in izbrane \u017eanre \u2013 preglasovanje; nezaupnica; izsiljevanje; \u0161kandal; zookratska drama; dogovor na hodniku; pogovor za hrbtom; razgovor s pretekstom; kur\u010denje, napihovanje, blebet. Z novodobno politiko se je ustvarila gluha loza, topos<\/em>, kjer zven in poslu\u0161anje sploh nista ve\u010d pomembna, kjer se re\u010di ne izjavljajo, kakor je treba, ampak \u2013 kakor domnevno in hipno ustreza.<\/p>\n

Regresija poslu\u0161anja je zmerom najtesneje povezana z regresijo politike. Podrta razmerja v politi\u010dnem spektru odzvanjajo kakor eno v glasbi. Ko prebivalstvo ni ve\u010d fokusirano in se utrudi, tedaj sli\u0161i vse enako oziroma neha poslu\u0161ati, ker misli, da je zven nevtralen. Zato je v \u010dasih regresije poslu\u0161anja naravnost nujno gojiti in podpirati dogodke, kakr\u0161en je nocoj\u0161nji. Navidez odzvanjajo v prazno, a seveda ni tako. Do najbolj\u0161ega se je treba nekako potruditi, v tem so imeli Stari brez dvoma prav.<\/p>\n


\n<\/strong><\/p>\n

*Pri\u010dujo\u010de besedilo je izvirno uvodna beseda k recitalu Sebastiana Lexerja in Seymourja Wrighta (<\/em>Confine aperto v studiu 14 na Radiu Slovenija \u2013 z neposrednim prenosom na programu Ars, 26. maja 2010 ob 20. uri).<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Nekje v iztekajo\u010dem letu skozi uho spremljevalca muzik…<\/p>\n","protected":false},"author":15,"featured_media":1986,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[9],"tags":[],"class_list":["post-1985","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-eseji"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1985","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/15"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1985"}],"version-history":[{"count":4,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1985\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1989,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1985\/revisions\/1989"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1986"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1985"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1985"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1985"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}