{"id":19956,"date":"2019-07-22T15:06:18","date_gmt":"2019-07-22T13:06:18","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=19956"},"modified":"2019-07-22T15:06:20","modified_gmt":"2019-07-22T13:06:20","slug":"bruce-springsteen-western-stars-columbia-sony-2019","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=19956","title":{"rendered":"Bruce Springsteen \u2013 Western Stars (Columbia\/Sony, 2019)"},"content":{"rendered":"\n
\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Springsteenovo novo plo\u0161\u010do sem prvi\u010d ocenil<\/a> ob izidu prej\u0161nji mesec; na vinilno razli\u010dico je bilo treba po\u010dakati in naivno sem gojil tihe \u017eelje, da bi se z vinila sli\u0161ala bolje. A te\u017eava Springsteenove nove glasbe ni toliko v obleki kot v substanci in tu ne pomaga noben vinil. <\/p>\n\n\n\n

Springsteenova plo\u0161\u010da je kljub vsem tiso\u010dim hvalam in slavospevom, ki so se nanjo zgrnili ob izidu in \u017ee pred njim, preprosto \u00bbunremarkable\u00ab, ni\u010d posebnega. Njegova spretnost pisanja besedil nazaduje \u017ee leta in tako je tudi na pri\u010dujo\u010dem albumu; kli\u0161ejska, skorajda za\u010detni\u0161ka besedila, ki bi svoj\u010das kon\u010dala v predalu, se zadnja leta ponosno kitijo na singlih in albumih v imenu \u00bbprepri\u010dljivosti\u00ab, a na zahtevnej\u0161ega poslu\u0161alca, ki je, roko na srce, tisti, ki si ga Springsteen zaslu\u017ei (\u010deprav morda niti ne ve\u010d, kdo ve…), ne morejo narediti posebnega vtisa. Tudi \u00bboperati\u010dnost\u00ab, ki je del Springsteenovega avtorskega kanona od albuma Working on a Dream<\/em> (2009), ni tisto, na \u010demer bi se mu spla\u010dalo graditi. <\/p>\n\n\n\n

Springsteen ni Roy Orbison, pa tudi \u00bbrhinestone cowboy\u00ab ni; njegova preigravanja motivov iz te pesmi in iz Goodtime Charlie’s Got the Blues<\/em> delujejo prisiljeno, in \u010deravno je lajtmotiv nove plo\u0161\u010de dobra ideja, namre\u010d potepanje po \u00bbDivjem Zahodu\u00ab v obleki \u00bbpionirja\u00ab, novodobnega sicer, ne ravno tistega izpred dvesto in ve\u010d let in tudi guthriejevskega ne, je izpeljava tista, ki je kljub petim letom, odkar je Springsteen izdal zadnji studijski album, in sedem, odkar smo izpod njegovega peresa dobili kaj res novega avtorskega, \u0161e vedno nekolikanj \u0161epajo\u010da. Sam Springsteen je priznal, da se je v zadnjih letih (spet) spopadal z avtorsko blokado in to se sli\u0161i tako na plo\u0161\u010di Wrecking Ball <\/em>(2012) kot na pri\u010dujo\u010dem albumu. Njegova draga prihaja na vlaku iz Tucsona (ali v Tucson) \u2013 okej, to smo sli\u0161ali \u017ee ve\u010dkrat in mnogo bolje. Ko \u0161topa, mu ustavi tip s \u00bbpregnant Sally\u00ab … Protagonist nato ugotavlja, da so otroci res pravo darilo. Ne me jebat! Dva komada se za\u010dneta s staro bluesovsko \u00bbI woke up in the morning\u00ab in potem temu standardu ne dodata ni\u010d bistvenega. \u00bbHello, sunshine, won’t you stay\u00ab … Mar res, Bruce? <\/p>\n\n\n\n

In recenzenti so se svoj\u010das zmrdovali nad \u00bbI want a love reaction\u00ab v Dancing in the Dark<\/em>! Kje so zdaj? Nekaj bolj\u0161ih komadov, denimo Somewhere North of Nashville <\/em>in Moonlight Motel<\/em>, ki nekako \u0161trlita iz povpre\u010dja, ima sicer tudi vzpone in padce, a ne tako mote\u010dih in hej … morda pa ni tako, morda pa ne smemo od teh legend pri\u010dakovati ni\u010desar ve\u010d, razen tega, da sploh \u0161e delajo. Res je, pri\u010dakovanja so \u00bbbitch\u00ab in tudi sam sem bil vedno proti temu, da bi poslu\u0161alci komandirali izvajalce, kako in kaj, saj to ni na\u0161a pravica (navsezadnje sem sam izvajalec in tega nikomur ne dovolim), pa vendar se vpra\u0161am, \u010demu nekateri Springsteenovi sodobniki in so\u010dasniki ravno zdaj izdajajo svoja najbolj\u0161a dela: Mark Knopfler je v svoji poetiki od \u010dasov Dire Straitsov izjemno napredoval in postal verjetno najkakovostnej\u0161i storyteller sodobnega \u010dasa; Willie Nelson je v zadnjih treh letih izdal svojo najbolj zrelo avtorsko trilogijo. Tom Waits je, \u010de nima \u010desa povedati, raje tiho. Glasba, ki jo zdaj izdaja John Prine, je vsaj neverjetno simpati\u010dna in, \u010detudi je tudi zelo poenostavil svoj jezik, \u0161e vedno kakovostna. Springsteen pa se i\u0161\u010de, avtomitologizira (Broadway), rad bi bil ve\u010dno mlad (glede na imid\u017e, ki ga ima) \u2013 pa ne gre … <\/p>\n\n\n\n

Dobra novica je, da se bo v jeseni spet zbudil E Street Band, manj dobra, da ne vemo, kaj avtorskega nas pravzaprav \u010daka z izjemo veselja, da bomo te stare ptice menda naslednje leto spet poslu\u0161ali v \u017eivo. Najbolj\u0161e, kar je v zadnjem desetletju pri\u0161lo iz njegovega tabora, je (razen arhivskih izdaj) avtobiografija, ki je napisana ve\u0161\u010de in dobro. To, kar nam ho\u010de povedati na Western Stars<\/em>, pa je \u017ee bolje povedal drugje. Tudi naslovnica je izjemno kli\u0161ejska; bolje bi bilo, \u010de bi dal na naslovnico tisto fotografijo z zadnje strani ovitka. Je pa plo\u0161\u010da okej za \u00bbozadje\u00ab, ob delu, bolj na tiho, da sli\u0161imo zgolj orkestracije, zunaj konteksta. Springsteen je zdaj institucija, in kot ka\u017ee ob sprejemu tele plo\u0161\u010de, precej nedotakljiva. \u0160koda … In potem se recenzenti zmrdujejo nad Dylanom, ki poje standarde. Saj je jasno, zakaj jih poje. Springsteenu pa kot da ne bi bilo jasno, zakaj \u0161topa po \u0161irjavah Kalifornije. Odkar je \u010dakal duha Toma Joada, je minilo \u017ee skoraj 24 let … Za novo plo\u0161\u010do je zamenjal znamko kitar. Lep je jumbo gibson, lep …<\/p>\n\n\n\n

\n