{"id":19960,"date":"2019-07-24T09:16:43","date_gmt":"2019-07-24T07:16:43","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=19960"},"modified":"2019-07-24T09:16:45","modified_gmt":"2019-07-24T07:16:45","slug":"orkester-crea","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=19960","title":{"rendered":"Orkester CREA"},"content":{"rendered":"\n

Orkester CREA na festivalu Imago Sloveniae<\/strong>; Cerkev sv. Jakoba, Ljubljana, 8. julij 2019<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"
foto: Sophie Kalker<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

\u017de\nve\u010d kot tri desetletja v Sloveniji poteka vsakoletni festival Imago Sloveniae<\/em><\/a> (IS) \u2013 Podoba Slovenije. Festivalske\nprireditve ponujajo koncertne ve\u010dere (ve\u010dinoma) klasi\u010dne glasbe in jazza in\npohvalno ne potekajo samo v Ljubljani, ampak v leto\u0161nji izdaji festivala tudi\nna primer v Kopru, Metliki, na Ptuju in celo v Zagrebu. Festival prirejata\nistoimenska ustanova in Staroljubljanski zavod za kulturo z direktorjem IS in\nvodjo projekta Jano\u0161em Kernom na \u010delu, njegov “osrednji skupni leto\u0161nji\npoudarek pa je prepletanje tradicije in sodobnosti”. \u0160e posebej\nhvalevredno dejstvo je, da so so vse festivalske prireditve za obiskovalce\nbrezpla\u010dne, je pa na prizori\u0161\u010dih vselej omogo\u010dena mo\u017enost simboli\u010dne zahvale v\nobliki prostovoljnih prispevkov za izvedbo programa. V dana\u0161njem \u010dasu, kakr\u0161en\npa\u010d je in zeitgeistu, ki ga preveva, je tak\u0161na simbolika, ki vsem kulture\n\u017eeljnim obiskovalcem omogo\u010da njeno brezpla\u010dno u\u017eivanje, \u0161e kako pomembna in\ndragocena, za kar se prej omenjeni Kern v uvodnem nagovoru leto\u0161nje festivalske\nknji\u017eice zahvaljuje “\u0161tevilnim pokroviteljem, med katerimi je potrebno posebej\nizpostaviti Mestno ob\u010dino Ljubljana, ter velikemu entuziazmu vseh sodelavcev\nImaga Sloveniae”. Celotni ekipi tudi podpisani izrekam pohvalo in jim tudi\nv prihodnje \u017eelim vsaj tako uspe\u0161no delovanje, kot do sedaj.<\/p>\n\n\n\n

En\nod mnogih koncertnih ve\u010derov v sklopu leto\u0161nje, \u017ee 31. izdaje IS se je na drugi\njulijski ponedeljek zgodil v ljubljanski cerkvi sv. Jakoba, ki stoji lu\u010daj od\nAkademije za glasbo; pri\u010dujo\u010da simbolika ima nemara ve\u010dji pomen, kot bi ji ga\npripisali sicer, saj je v omenjeni cerkvi pogosto mo\u010d prisluhniti tak\u0161nim in\ndruga\u010dnim glasbenim dogodkom. Tokrat je v njej koncertiral nizozemski Orkester CREA<\/em> (izvirno CREA Orkest<\/em>), ki, \u010de povzamem po\nkoncertnem listi\u010du, \u017ee kak\u0161nih 30 let deluje v sklopu istoimenske kulturne\norganizacije na Univerzi v Amsterdamu in zdru\u017euje \u0161tudente glasbe, ljubiteljske\ninstrumentaliste in poklicne glasbenike, njegov cilj pa je povezovanje visoke\numetni\u0161ke ravni z odprtostjo in dostopnostjo (v slovenskem prostoru bi tako\norkester lahko precej neposredno primerjali na primer s Simfoni\u010dnim\norkestrom Cantabile<\/a>, ki je prav\ntako \u017ee koncertiral v sklopu IS). Dirigent orkestra Bas Pollard<\/em> je izvirno \u0161tudiral rog in kot hornist nastopal celo s\nznamenitim Kraljevim orkestrom Concertgebouw, z orkestrom pa sodeluje \u017ee vsa\ntri desetletja. Ljubljanski koncert se je zgodil v sklopu nekajdnevne jubilejne\nevropske koncertne turneje, na kateri je imel orkester dan po ljubljanskem z\nistim sporedom koncert \u0161e na Hrva\u0161kem in \u010dez dva dni \u0161e dva koncerta na\nMad\u017earskem.<\/p>\n\n\n\n

Orkester je za uvodno skladbo\nturnejskih koncertov prikladno in smiselno izbral simfoni\u010dno pesnitev Savel in David<\/em>, op. 24 doma\u010dega \u2013 nizozemskega,\na v svetovnem merilu precej obskurnega neznanega skladatelja Johana Wagenaarja<\/em>, ki je ustvarjal\npredvsem na prelomu 19. v 20. stoletje, umrl leta 1941 in ni vklju\u010den niti v\nGramophonov niti Oxfordov vademekum skladateljev in njihovih del (oba omenjena\nkompendija sta sicer precej obse\u017ena in iz\u010drpna). V skladbi gre seveda za\nuglasbitev svetopisemske parabole o kralju Savlu in Davidu (ki je kajpada ubil\nGoljata, Savel pa je pozneje hotel ubiti Davida, \u010deprav ga je bil poprej sam\npostavil za poveljnika izraelske vojske). Zanimiva glasbena pripoved, ki je s\nsvojo vsebino idealna podlaga za nastanek simfoni\u010dne pesnitve, se je za\u010dela z\nimpresivnim zvokom orkestra, homogenimi tutti, z \u2013 zelo pomembno! \u2013 lepimi\npiani in z dobro intonacijo. Sli\u0161ali smo razko\u0161no solo kadenco harfe, ki jo je\nskladatelj nedvomno vklju\u010dil prav zato, ker tudi pri\u010dujo\u010da svetopisemska zgodba\npripoveduje o tem, kako lepo je znal David igrati harfo. Celotno predstavo je\npokvarila samo razmazana zvo\u010dna slika \u0161entjakobske cerkve vselej, ko je\ndinamika presegla mf<\/em> oz. srednjo,\nzmerno glasnost. Na to vnebovpijo\u010do akusti\u010dno anomalijo se dirigent ni odzival,\n\u010deprav sta ga sicer zaznamovali znatna sugestivnost in vehemenca, po drugi\nstrani pa ob dejstvu belih usnjenih rokavic, ki jih je nosil in so bile delno\ncelo brez prstov, nekak\u0161na bizarna komi\u010dnost (tovrstne prakse v ve\u010d kot\n20-letni redni praksi tako lastnega koncertiranja kot tudi poslu\u0161anja zdaj \u017ee\nne\u0161tetih koncertov nisem zaznal \u0161e pri nobenem dirigentu).<\/p>\n\n\n\n

V intimnih \u0160tirih zadnjih pesmih<\/em> za sopran in orkester, op. post. Richarda Straussa<\/em> je orkester kar\nzasen\u010dila (ob\u010dasno tudi dinami\u010dno) solistka Helena\nKoonings<\/em>. \u0160e posebej do\u017eiveto je interpretirala prvi in zadnji stavek,\nPomlad in V ve\u010derni zarji, v orkestru pa se je na koncu vmesnih dveh stavkov\nza\u010dutilo nekaj negotovosti. Kak dodaten spodrsljaj se je \u0161e pripetil v tretjem\nstavku, a ob dejstvu, da ne gre za poklicni orkester, glasbenikov vendarle ne\ngre soditi prestrogo oziroma z istimi vatli kot premnoge njihove profesionalne\nkolege, o koncertih katerih sicer na\u010deloma pi\u0161em. Zaklju\u010dek skladbe je res\ntipi\u010dno straussovski in se da v njem zasli\u0161ati tudi daljni odmev skladateljeve\nAlpske simfonije.<\/p>\n\n\n\n

Po kratkem odmoru pa je napo\u010dil\n\u010das \u0161e za orkestrov veliki met turneje \u2013 izvedbo Beethovnove<\/em> znamenite “apoteoze plesa”, priljubljene Simfonije \u0161t. 7 v A-duru<\/em>, op. 92;\nspomnimo se ob tej prilo\u017enosti na pred dobrimi tremi leti umrlega Nikolausa\nHarnoncourta, ki je ob neki prilo\u017enosti o lastnem izvajanju Beethovna dejal, da\nse njegove simfonije vselej trudi dirigirati tako, kot da gre za njihove krstne\nizvedbe, kar je slavnemu dirigentu, pa tudi “njegovim” orkestra\u0161em in\nposlu\u0161alcem seveda vedno znova odpiralo poti do povsem novih do\u017eivljajskih in\ninterpretacijskih \u0161irjav (v izjemno zanimivo branje na tem mestu toplo\npriporo\u010dam Harnoncourtovo knjigo Toni so\nvzvi\u0161ene besede \u2013 Pogovori o romanti\u010dni glasbi<\/em>, zalo\u017eba Modrijan, Ljubljana\n2012).<\/p>\n\n\n\n

\u010ce je \u017ee bilo od za\u010detka dokaj\nnejasno, kak\u0161no izvedbo tako ambiciozno zastavljene kon\u010dne skladbe lahko\npri\u010dakujemo od neprofesionalnega orkestra, pa je bilo vsaj pri\u010dakovanje\nvendarle optimisti\u010dno naravnano. A \u017eal je bil \u017ee v za\u010detnem akordu simfonije\norkester glede na \u017ee prej opisano akusti\u010dno situacijo v cerkvi za vsaj eno, \u0161e\nraje pa dve dinami\u010dni stopnji preglasen, posebej neprijetno so izstopale\ntrobente. Uvodni Poco sostenuto je bil sicer povpre\u010den, po precej gladkem\nprehodu v \u0161estosminski Vivace, ki sta ga pokvarila razgla\u0161eni flavta in oboa,\npa se je kakr\u0161enkoli detajl popolnoma izgubil v gmoti nagrmadenega kotaljenja\ngrme\u010dega zvoka, isto se je zgodilo tudi v repeticiji. Znatno bi pri vsem skupaj\npomagalo \u017ee, \u010de bi timpanistka za igranje izbrala najtr\u0161e mo\u017ene palice, ob vsem\nsli\u0161anem pa me je \u017ee v prvem stavku za\u010delo mu\u010diti nelagodje, \u010demu bomo pri\u010da\n\u0161ele v dionizi\u010dnem zadnjem.<\/p>\n\n\n\n

Najslavnej\u0161i stavek simfonije \u0161e\nvedno ostaja drugi,\nAllegretto<\/a>. Godala so bila v uvodu precej razgla\u0161ena,\n\u0161e najbolj en od violon\u010del, ki pa je seveda kot zakleto igral najglasneje, da\nje bilo vse skupaj \u017ee na meji neokusnosti (tudi opazne dirigentove intervencije\nni bilo). V tretjem stavku je zaradi bistveno preglasnega igranja \u017ee postala problemati\u010dna\nin nestabilna tudi skupna igra, \u0161e najuspe\u0161nej\u0161i so bili vmesni po\u010dasni deli\n(Assai meno presto), v katerih je bil zaradi po\u010dasnega tempa in dolgih not\nvzdr\u017een celo tutti fortissimo. Izvedbo simfonije je do konca dotolklo prav\ndejstvo, da se je ravno v skladbi, v kateri naj bi po besedah R. Straussa ples\ndo\u017eivel svojo apoteozo, izgubilo med 75 in 90 % vse ritmike in artikulacije.\nStrahovi iz prvega stavka so se kajpada ve\u010dkratno uresni\u010dili in tako se je\nzgodilo \u2013 ne prvi\u010d in ne zadnji\u010d \u2013 da je ravno najbolj pri\u010dakovana skladba, ki\nnaj bi prinesla vrhunec ve\u010dera, najbolj razo\u010darala. Sicer soliden orkester sta\nv Ljubljani odnesli predvsem popu\u0161\u010dajo\u010da intonacija, ki je prinesla na trenutke\n\u017ee prav osnovno\u0161olsko fu\u0161anje, in nepripravljenost adaptacije na zate\u010dene\nakusti\u010dne razmere sicer resda nehvale\u017enega prizori\u0161\u010da. Pollard je tu pa\u010d\npogrnil na celi \u010drti, kar je morda za\u010dutil celo sam Beethoven, saj se je nad\nLjubljano prav v minutah, ko je \u0161el koncert proti koncu, razbesnelo silno\npoletno neurje.<\/p>\n\n\n\n

Nazadnje, a nikakor najmanj\npomembno pa je treba zapisati \u0161e naslednje: za dodatek je orkester izjemno\nprijetno presenetil z a cappella izvedbo Mozartovega moteta Ave verum corpus,\nK. 618, kar je bila \u0161e zadnja potrditev tega ve\u010dera, kako neizmerno primernej\u0161a\nje \u0161entjakobska cerkev za koncerte zborovske, vokalne in komorne glasbe kot pa\ntak\u0161ne, ki jo z njenimi neizbe\u017enimi dinami\u010dnimi prvinami izvaja polna zasedba\nvelikega simfoni\u010dnega orkestra.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

na festivalu Imago Sloveniae<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":19961,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-19960","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/19960","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=19960"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/19960\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":19963,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/19960\/revisions\/19963"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/19961"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=19960"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=19960"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=19960"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}