{"id":20837,"date":"2020-03-22T16:36:44","date_gmt":"2020-03-22T15:36:44","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=20837"},"modified":"2020-03-22T16:36:46","modified_gmt":"2020-03-22T15:36:46","slug":"orkester-slovenske-filharmonije-32","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=20837","title":{"rendered":"Orkester Slovenske filharmonije"},"content":{"rendered":"\n

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 27. februar 2020<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"
foto: Marco Borggreve<\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Pribli\u017eno na polovici abonmajske\nsezone je Ljubljano in Orkester Slovenske\nfilharmonije <\/em>(OSF) obiskal tur\u0161ki dirigent Ibrahim Yazici<\/em>, koncert pa je \u2013 nedvomno v interesu bolj optimalne\nzvo\u010dne slike \u2013 tokrat potekal pred \u017eelezno zaveso. Gallusova dvorana je bila\ntokrat (\u017ee na \u010detrtkovem koncertu) razveseljivo bistveno bolj polna, kot smo na\nabonmajskih koncertih OSF vajeni sicer; upam si trditi, da predvsem zaradi\nsolista, do neke mere pa gotovo tudi zaradi zelo prijetnega in poslu\u0161ljivega\nklasicisti\u010dnega sporeda z vklju\u010denim leto\u0161njim velikim slavljenjcem. <\/p>\n\n\n\n

Treba je omeniti tudi, da je\nobisk koncertov orkestra brez sence dvoma seveda tudi odraz njegovega vodstva,\nv tem primeru direktorice Marjetice Mahne in umetni\u0161kega vodje orkestra Klemna\nHvale, ki sta omenjeni mesti sicer zasedala v \u010dasu priprave abonmajske sezone\n2019\/2020, a v \u010dasu okrog bo\u017ei\u010da oba ostala brez polo\u017eaja, saj je (po celem\nkupu o\u010ditanih nepravilnosti obema in celo kazenski ovadbi Hvale) direktorico\ntakrat razre\u0161il zdaj tudi sam \u017ee biv\u0161i kulturni minister Zoran Pozni\u010d. Njena\nrazre\u0161itev je avtomatsko povzro\u010dila tudi razre\u0161itev Hvale, ki ga je s 1.\njanuarjem zamenjal klarinetist Mate Bekavac, kljub temu pa imajo zdaj v SF\nokrog vsega skupaj celo kolobocijo; ustanova ima v zadnjih letih, \u010de ne \u017ee kar\ndesetletju in ve\u010d res hudo nesre\u010do niti z dirigenti niti z direktorji in\nostalim osebjem, da ne pogrevamo starih in po vrsti \u017ealostnih zgodb o\nDamjanovi\u010du, Pehlivanianu, Wilsonovi in Lajovicu. SF se tako \u017ee zelo dolgo \u2013\nabsolutno predolgo \u2013 v medijih pojavlja v predvsem negativnem kontekstu, kar ima\nuni\u010dujo\u010d vpliv na ugled nacionalne filharmoni\u010dne hi\u0161e, katere primarno poslanstvo\nbi moralo biti karseda vrhunsko poustvarjanje glasbenega repertoarja ter naro\u010danje\nin krstne izvedbe novih slovenskih skladb.<\/p>\n\n\n\n

A od tak\u0161nih in druga\u010dnih\nrazprtij k glasbi. Uvodoma je tokrat zazvenel Mozart<\/em> in njegova priljubljena Uvertura\nk operi Figarova svatba<\/em>, K. 492, za izvedbo katere je orkester kajpada\nnasotopil v reducirani zasedbi. Pihala so bila v uvodu lepo eksponirana, prvim\nin drugim violinam pa bi v smislu skupnega zvoka mestoma koristilo nekaj ve\u010d\niz\u010di\u0161\u010denosti. Z izjemo te pripombe je Yaziciju skupaj z orkestrom uspelo\npripraviti in predstaviti uspe\u0161no in detajlno izvedbo tokratnega kratkega\nMozarta.<\/p>\n\n\n\n

Po dobrih dveh letih pa je OSF in\nCankarjev dom ponovno obiskal tudi zdaj \u017ee dober prijatelj orkestra in\nljubljenec ljubljanskega ob\u010dinstva, izvrstni tur\u0161ki pianist Faz\u0131l Say<\/em>, ki se je v Ljubljani nazadnje mudil februarja 2018<\/a> na dveh\nkoncertih Modrega abonmaja, v Gallusovo dvorano pa se sicer redno vra\u010da \u017ee od\nkoncerta Zlatega abonmaja leta 2005 (vmes je imel v okviru Srebrnega abonmaja\n\u017ee tudi solisti\u010dni recital). Say je ob spremljavi orkestra tokrat odigral Beethovnov Koncert za klavir in orkester \u0161t.\n3<\/em> v c-molu, op. 37, ki je bil skladateljev zadnji koncert, oblikovan po\nMozartovem vzoru (uvodna izbira Figarove svatbe tako dobi \u0161e dodatno dimenzijo)\nin je nastal v za skladatelja znani in pomenljivi tonaliteti c-mola. Prvi takti\norkestralnega uvoda niso bili idealni, tutti nadaljevanje pa bolj\u0161e. Sayjev\nugled odli\u010dnega interpreta Beethovnove klavirske glasbe je po tokrat sli\u0161anem \u2013\nkot je bilo seveda pri\u010dakovati \u2013 vsekakor \u0161e kako dobro zaslu\u017een. Pianist ima\nnamre\u010d \u017ee pregovorno neizmerno predan, analiti\u010den ter predvsem neizmerno\nmuzikalen odnos in pristop do glasbe in njenega solisti\u010dnega tkiva. V prvem\nstavku je Say odigral svojo lastno, seveda fenomenalno virtuozno kadenco,\ndirigent, ki sicer s Sayjem redno in pomembno sodeluje \u017ee skoraj dve\ndesetletji, pa je ves \u010das brezhibno umerjal (in po potrebi umirjal) dinami\u010dno\nkrivuljo med solistom in orkestrom, tako da tokrat res ni bilo strahu, da Sayja\nne bi bilo sli\u0161ati. V drugem stavku, ki ga zaznamuje meditativni klavirski\nsolo, sta iz vrst orkestra zelo lepo izstopala flavtist Matej Grahek in\nfagotist Zoran Mitev, Say pa je v svojem edinstvenem slogu stkal \u010darobno\nglasbeno preprogo idili\u010dnega stavka v E-duru. V zadnjem stavku sta tako solist\nkot orkester prikazala \u0161e posebej zavidljivo stopnjo fluidnosti, medtem ko je\nsam orkester pohvalno smelo in gibko odigral tudi lastne “solisti\u010dne”\npasa\u017ee. <\/p>\n\n\n\n

Za dodatek smo kajpada sli\u0161ali\npianistovo najbolj znano in priljubljeno skladbo, \u010crno zemljo (Black Earth<\/em>)<\/a>, v kateri\nsolist s pritiskanjem na strune med igranjem simulira zvok tur\u0161kega ljudskega\nbrenkala ba\u011flame. V zadnjem \u010dasu je Say skladbo v uvodnem in zaklju\u010dnem delu\nza\u010del igrati kar ob\u010dutno hitreje, kot prej, ob igranju pa ves \u010das tudi bogato\ngestikulira in vokalizira, s \u010dimer me vedno v hipu spomni na Glenna Goulda in\nseveda na Keitha Jarretta. Kot smo v podobnih primerih \u017ee vajeni, je v\npreddverju Gallusove dvorane med odmorom koncerta potekala prodaja izbora iz\nSayjeve diskografije, kjer se je dalo kupiti tudi noviteto, komplet vseh 32\nBeethovnovih klavirskih sonat, ki je pri zalo\u017ebi\nWarner Classics iz\u0161el januarja letos<\/a> in je Say z\nnjim po lastnih besedah “\u017eelel ustvariti referen\u010dni posnetek 21.\nstoletja”, 630 minut posnetkov pa je med junijem 2018 in majem 2019\nnastalo na salzbur\u0161kem Mozarteumu. Nastala zbirka je brez sence dvoma en\nnajpomembnej\u0161ih klasi\u010dnih posnetkov v Beethovnovem letu in izjemen poklon\nfenomenalni \u0161irini skladateljevega genija.<\/p>\n\n\n\n

Po odmoru smo prisluhnili \u0161e Haydnovi Simfoniji \u0161t. 104 v D-duru<\/em>,\nHob. I:104, ki jo zaznamuje predvsem dejstvo, da gre za skladateljevo zadnjo\nsimfonijo in obenem za zadnjo od njegovih takoimenovanih londonskih simfonij,\nki so nastale med bivanjem v angle\u0161ki prestolnici. Sli\u0161an uvod je bil \u010dvrst,\ndinami\u010dna kontrastnost pa impresivna \u017ee od samega za\u010detka. Navdu\u0161il je tudi\nAllegro, predvsem ker je bil Yazici zelo poln \u017eivljenja, energi\u010den in na\ntrenutke prav teatralen, kar je seveda jasno sli\u0161no prenesel tudi na\nglasbenike, tako da je zmanj\u0161ani orkester pred \u017eelezno zaveso res zazvenel v\nvsem sijaju. Drugi stavek je poleg elegance zaznamovala tudi dosledna ritmika,\nki jo je dirigent po potrebi nakazoval z ostrim taktiranjem in je v po\u010dasnih\nstavkih koristna preventiva proti temu, da se tako glasbenikov kot poslu\u0161alcev\nne poloti “zaspanost”. Gladko sta tekla tudi plesni ritem in zna\u010daj\ntretjega stavka, sklepni finale pa je bil v duhu Haydnovega navodila Spiritoso\nreprezentativna podoba vsega dobrega in naj na koncu OSF kljub uvodoma opisani\nsituaciji privo\u0161\u010dim \u0161e veliko vsaj tako uspe\u0161nih koncertov, ki jih zaznamuje\no\u010ditna simbioza med orkestrom, dirigentom in solistom ter hvalevredna\nnapolnjenost avditorija na\u0161e najve\u010dje koncertne dvorane.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

v Oran\u017enem abonmaju 5<\/p>\n","protected":false},"author":41,"featured_media":20838,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[5,4],"tags":[],"class_list":["post-20837","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-koncerti","category-recenzije"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/20837","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/41"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=20837"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/20837\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":20839,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/20837\/revisions\/20839"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/20838"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=20837"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=20837"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/novamuska.org\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=20837"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}