{"id":20867,"date":"2020-03-26T22:18:19","date_gmt":"2020-03-26T21:18:19","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=20867"},"modified":"2020-03-26T22:51:39","modified_gmt":"2020-03-26T21:51:39","slug":"ireni-povse-v-spomin","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=20867","title":{"rendered":"Ireni Pov\u0161e v spomin"},"content":{"rendered":"\n

Ob \u017ealostni novici, da nas je zapustila Irena Pov\u0161e<\/strong>, \u0161efica Buba Booking & Promotion<\/a>, objavljamo njena razmi\u0161ljanja v 5ki iz leta 2013. <\/em><\/p>\n\n\n\n

5ka \u2013 MISLITI MUSKO (XXVIII)<\/strong><\/a><\/p>\n\n\n\n

z Ireno Pov\u0161e<\/p>\n\n\n\n

V novi 5ki razmi\u0161ljujo\u010de glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzi\u010dnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov \u2013 od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Osemindvajseta, ki se predstavlja v misle\u010di glasbeni ma\u0161ini, je Irena Pov\u0161e, bolj znana kot ustanoviteljica \u0160KUC-ove glasbene sekcije oziroma koncertne agencije Buba Booking & Promotion in najbolj z(ag)nana promotorka nemainstreamovskih rockovskih muzik pri nas.<\/em><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/a>
Irena Pov\u0161e: samoportret<\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

Do prihoda na srednjo \u0161olo v Ljubljani je v doma\u010di gara\u017ei lovila valove Radia \u0160tudent, po polletnem obisku San Francisca in tamkaj\u0161njemu navezovanju stikov z akterji hardcore glasbene scene od leta ’86 je aktivno sodelovala s HC Kolektivom pri organizaciji koncertov, prispevkov v fanzinu Vrnitev odpisanih in fotografiranjem. Od leta ’89 vodi glasbeno sekcijo Buba Booking & Promotion pri Dru\u0161tvu \u0160KUC.<\/p>\n\n\n\n

Bubo kot koncertno agencijo\/dejavnost predstavlja Irena Pov\u0161e et. al. Ukvarja se z organizacijo koncertnih gostovanj manj znanih, a priznanih in obetavnih tujih ter doma\u010dih izvajalcev. Promovira inovativno, progresivno glasbeno produkcijo, ki se na intimen avtorski na\u010din loteva razbijanja glasbenih kalupov in se ve\u010dinoma poraja v podtalnih krogih, stran od ute\u010denih glasbenih tokov, kot so na primer Fugazi, tUnE-yArDs, Animal Collective, NoMeansNo, The Fant\u00f4mas\/Melvins Big Band, Tindersticks, The Mars Volta, Mudhoney, Queens of the Stone Age (koprodukcija z Ropotom), Lajko Felix, Demeter, Lito\u0161t, Alterra, Psycho-Path, N’toko, Ksenija Jus, Carnaval, Zmajev rep in mnogi drugi.<\/p>\n\n\n\n

V glasbenem poslu ve\u010dje ne pomeni nujno bolj\u0161e. Pravzaprav mislim, da je manj\u0161e bolj\u0161e. (Chuck Kaye, Dreamworks, SBK Publishing)<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Chuck bi bil s takimi izjavami odli\u010den kandidat za sodelovanje z Bubo, \u010deprav ga morda finan\u010dna plat bolj buti\u010dne produkcije ne bi ravno navdu\u0161ila, saj prihaja iz de\u017eele velikih biznisov, pa vendar. V dana\u0161njem svetu, kjer se vse meri z gledanostjo, kliki, obiskom, publiciteto, manj\u0161e, a vendar zelo kakovostne stvaritve glasbenikov praviloma zgre\u0161ijo splo\u0161ni okus mno\u017eic. Ta je v svetu medijskih korporacij zo\u017een na dolo\u010den skupni imenovalec, ki precej natan\u010dno definira, kaj je sprejemljivo za \u0161ir\u0161e mno\u017eice in kaj ne. Obi\u010dajno gre za preverjene, mnogokrat reciklirane glasbene izraze, ki ponujajo visoko kalori\u010dno obra\u010danje kapitala v glasbeni industriji.<\/p>\n\n\n\n

Recikliranje se v dandana\u0161nji pop industriji uporablja v vseh mogo\u010dih glasbenih zvrsteh, ki so se izkazale za donosne, \u010deprav so v svojem izviru veljale za precej \u00bbnekomercialne\u00ab. Avtorji so tako za lasten uspeh prisiljeni slediti temu okusu, ali pa se podajo na nepredvidljiv teren, kjer steze njihovih sinapti\u010dnih tokov zadovoljijo izbir\u010dno manj\u0161ino, ki se ne napaja na koncertih ve\u010d tiso\u010dglavih mno\u017eic kot obliki vseobsegajo\u010dega potro\u0161ni\u0161tva in dru\u017ebe spektakla.<\/p>\n\n\n\n

Na drugi strani pa lahko na manj\u0161ih koncertih sli\u0161ite virtuoze, ki vam servirajo stvari neposredno na kro\u017enik. In ker je glasba hrana za du\u0161o, je potem vsekakor dobro, da jemo to, kar je najbolj\u0161e in \u00bborgansko\u00ab pridelano, ter se ne prehranjujemo z velikimi koli\u010dinami \u017ee predelane hrane, katere okus je sinteti\u010dno izdelan in prehranska vrednost enaka ni\u010d, \u010deprav nas velike korporacije na ogromnih oglasnih panojih prepri\u010dujejo o nasprotnem. Raje zavijte na koncert kak\u0161ne mam\u2019ce s Krasa, ki vam za kosilo postre\u017ee z vsebinami, proti katerim so svetovne verige hrane preprosto proizvodnja smeti z okusom vanilije, izdelane iz odpadka pri produkciji celuloze.<\/p>\n\n\n\n

In mogo\u010de je smetenje du\u0161e \u0161e bolj nevarno kot smetenje lastnega telesa, kakorkoli sme\u0161no se to sli\u0161i. Chuck torej na glas razmi\u0161lja pravilno, dela pa nasprotno, kar je za biznis vsekakor bolje, ni pa nujno, da je bolje za konzumente.<\/p>\n\n\n\n

Imajo potro\u0161niki izbiro? Kak\u0161no izbiro? V na\u0161i dru\u017ebi izbiramo samo med tistim, kar nam dajo na izbiro. To izbiro dolo\u010da pet najve\u010djh medijskih korporacij, ki nadzorujejo prodajalne in s tem prodajo zabave, od katere so odvisni potro\u0161niki. (Christopher Knab, FourFront Media and Music)<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Gospodu Knabu v razre\u0161itev dileme priporo\u010damo branje knjige slovenske avtorice Renate Salecl z naslovom Izbira<\/em>. Avtorica ugotavlja, da v bistvu izbiramo med istimi stvarmi oziroma da je mo\u017enost izbire le navidezna. Govori celo o tiraniji izbire. Korporacije sicer razgla\u0161ajo svobodo izbire, ponujajo pa nam eno in isto stvar v razli\u010dnih embala\u017eah. Prodajajo nam konfekcijske izdelke kot unikatne, ve\u010dinoma pod sloganom \u00bbbodi druga\u010den\u00ab in uporabljaj to in to. Potem pa stopimo na ulico in vidimo mno\u017eice \u00bbbodi druga\u010den\u00ab ljudi, ki uporabljajo to isto \u00bbbodi druga\u010den\u00ab znamko.<\/p>\n\n\n\n

Potro\u0161nik lahko sicer obiskuje centre masovne potro\u0161nje ali pa se potrudi poiskati bolj intimno izku\u0161njo in bolj individualne u\u017eitke. Christopher o\u010ditno govori o prej omenjeni sodobni avtocestni povezavi od produkcije glasbe in zabave do poslu\u0161al\u010devih u\u0161es. Mega korporacije v glasbeni industriji se trudijo monopolizirati in si prisvojiti vse stopnje od za\u010detka do konca \u00bbprehrambene\u00ab verige. Torej od produkcije zvezd, katere lahko sestavijo iz kopice \u00bbbodi druga\u010den\u00ab ljudi, jim sestavijo program, pesmi, naredijo jim pri\u010desko, oble\u010dejo jih v dizajnerske cunjice, do tega, da izdelek prilagodijo mno\u017ei\u010dni \u00bbprehrani\u00ab tudi z zakupi dvoran po svetu, kot prej omenjene fast-food korporacije kupujejo prostore za prodajo njihove hrane.<\/p>\n\n\n\n

Vmes pa so seveda mediji, ki vzpodbujajo povpra\u0161evanje in nagovarjajo konzumente k nakupu. Monopol nad izvajalci, dvoranami, nadzor nad prodajo vstopnic, diktiranje cen in tako tudi mno\u017ei\u010dnega okusa so obi\u010dajne discipline visoko oktanskega kapitalizma, ki za svoje pre\u017eivetje stre kar samega konzumenta in v obliki kostne moke \u00bbnahrani\u00ab drugega konzumenta. Tak nesre\u010dni kanibalizem se opazi predvsem v reality showih, iz katerih ponavadi vzleti kak\u0161na nova zvezda, ki je samo \u00bbobrnjeni\u00ab potro\u0161nik na poti v vesolje lastne narcisoidnosti.<\/p>\n\n\n\n

Poleg glasbe je namre\u010d tu \u0161e precej \u00bbdobrin\u00ab, ki zanimajo poslu\u0161alstvo. Predvsem tistih, ki glasbo bolj gledajo kakor poslu\u0161ajo. Od prodaje majic in kozmetike do spodnjih hla\u010d s sliko zvezdnika. Tako se lahko pozornost namesto na glasbo povsem preusmeri na fizi\u010dni izgled, podobo oziroma imid\u017e izvajalca. Tega se zavedajo tako glasbena industrija, izvajalci sami in seveda publika. Pop ikone brez slednjega ni in je ne more biti. Vizualna v\u0161e\u010dnost mno\u017eicam je pa\u010d nujna in dose\u010di jo je potrebno na vse na\u010dine. Ali pa jo negirati z bradavico na Lemmijevem obrazu in portretom Keitha Richardsa v osve\u0161\u010devalni kampanji o nevarnosti u\u017eivanja prepovedanih drog.<\/p>\n\n\n\n

Lahko si privo\u0161\u010dimo Nietzscheja in njegovo izjavo \u00bbOnly sick music makes money today\u00ab in jo malce preobrnemo \u2013 \u00bbOnly sick money makes music today\u00ab. Kajti z glasbo se dandanes ukvarjajo vsi po vrsti; tudi tisti, ki bi kapital morali vlagati v mesno industrijo, dokler ta \u0161e obstaja.<\/p>\n\n\n\n

Torej, potro\u0161nik ima na voljo ne\u0161teto kanalov vseh mo\u017enih \u017eanrskih poti in razpotij, vpra\u0161anje pa je, ali ima \u010das in voljo te najti in poskusiti. Dejstvo namre\u010d ostaja, da so dobre stvari u\u0161esom bolj skrite kot vsakodnevno bombardiranje \u010dutil z izdelki mno\u017ei\u010dnih medijev in s prodajo raznovrstne glasbene krame.<\/p>\n\n\n\n

Naloga vsakega umetnika je postaviti svoja \u010dustva na kocko. Veliko te\u017eje pa je o tem razpravljati. (Anna Calvi)<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ko artist izpoje svoja \u010dustva v svoje stvaritve, ga je nerodno spra\u0161evati, zakaj to in ono, \u010deprav bi radi iz prve roke kaj sli\u0161ali o tem. To, kar je bilo vr\u017eeno na kocko, v\u010dasih ostane prekrito s tan\u010dico, katero lahko odkrije le poglobljen poslu\u0161alec. In ko se poglobimo v stvaritev verjetno sli\u0161imo \u0161e kaj svojega. Sli\u0161imo lahko lastno interpretacijo sli\u0161anega. In \u010de smo glasbeni kritik, to serviramo naprej ali pa se pustimo odpeljati na vibracijah, ki nam jih artist daje, medtem ko kocka s svojimi in na\u0161imi \u010dustvi. Globlje, ko nas odpelje, bolje je opravil lastno nalogo. O tem pa lahko razpravljajo drugi.<\/p>\n\n\n\n

Slava je valuta, zato ho\u010dem svojo uporabiti \u010dimbolj u\u010dinkovito. (Bono)<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Bono se je izkazal za odli\u010dnega poznavalca valutnih te\u010dajev. Moral bi re\u010di: \u00bbGlasba je valuta, zato jo ho\u010dem uporabiti \u010dimbolj u\u010dinkovito\u00ab. In ker je prvo valuto odli\u010dno promoviral, je pri\u0161el do nove valute. Vse skupaj pa ga je pripeljalo do drugih valut, ki jih raje hrani kar v banki. Slava zvezdnika, ki jo uporablja na podro\u010dju boja za \u010dlovekove pravice, je res dobro uporabljena, vendar se zdi, da gre tu bolj za slavo rock zvezde in inovativno samopromocijo, za kar se nedvomno tudi trudi in odli\u010dno pristaja njegovemu zvezdni\u0161kemu imid\u017eu. Pro\u2013Bonova kolekcija humanitarnih dejavnosti ka\u017ee na  to, da bi politiki morali zagrabiti za kitare bolj pogosto in prepevati \u00bbwe are the people\u00ab. Tako bi napravili manj \u0161kode kot jo z njihovo obi\u010dajno dejavnostjo.<\/p>\n\n\n\n

Bonu bi svetovali podobno kot mu je svetoval obiskovalec na njegovem koncertu, ko je Bono za\u010del ploskati in zraven modroval: \u00bbVsaki\u010d, ko zaploskam, na svetu umre otrok\u00ab. In iz publike mu nekdo vrne: \u00bbPotem pa, prekleto, nehaj ploskati \u017ee enkrat\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Rock\u2019n\u2019roll je nuklearna eksplozija realnosti v banalnem svetu, kjer nikomur ni dovoljeno biti sijajen. (Kim Fowley)<\/em><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Sijajnost v rock\u2019n\u2019rollu je prej nuklearna eksplozija fikcije kot pa karkoli drugega. Elvis Presley jo je precej te\u017eko prilagajal realnosti, tako kot mnogi drugi glasbeniki s Kurtom Cobainom na \u010delu. Vsak sicer iz svojega zornega kota, na svoj na\u010din in kolikor so jim seveda to dovoljevale okoli\u0161\u010dine. Vsekakor pa je ta sijajnost Kurta bolj begala kot Presleya. Presley se je usedel v svoj \u00bbbrand new cadillac\u00ab in zadeva je bila re\u0161ena, pri Kurtu pa se je vse skupaj zapletlo. Bolj kot sijajnost v nuklearni eksploziji fikcije ga je pestila banalnost tega sveta, ki se mu je dogajala.<\/p>\n\n\n\n

\n