{"id":21092,"date":"2020-04-28T01:29:00","date_gmt":"2020-04-27T23:29:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21092"},"modified":"2020-04-28T11:20:55","modified_gmt":"2020-04-28T09:20:55","slug":"public-enemy-fear-of-a-black-planet","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21092","title":{"rendered":"Public Enemy – Fear Of A Black Planet"},"content":{"rendered":"\n

Public Enemy<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Fear Of A Black Planet<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Def Jam, 1990<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Moj “Moj album” po \u010distem naklju\u010dju to\u010dno na dan, ko sem se lotil tegale pisanja, praznuje tridesetletnico svojega izida. Namre\u010d, ob vabilu k doti\u010dnemu zapisu sem takoj pomislil na to plato, \u0161ele zdajle, ob pisanju, pa sem na spletu slu\u010dajno zasledil, da je iz\u0161la 10. aprila leta 1990. V ZDA so bili takrat divji \u010dasi: za\u010detek recesije 90. let, prva Zalivska vojna za ovinkom in eno leto pred objavo posnetka brutalnega obra\u010duna LAPD-ja z “ni krivim ni du\u017enim<\/em>” Rodneyem Kingom. Album je Fear Of A Black Planet<\/em> skupine Public Enemy. Izdala ga je zalo\u017eba Def Jam, ki je takrat \u017ee hudo presegla svoje za\u010detke poslovanja in delovanja iz \u0161tudentske sobe Ricka Rubina na faksu NYU v New Yorku. Predvidljiva izbira kulta.<\/p>\n\n\n\n

Album sem dobil na presneti kaseti, ko sem bil star devet ali deset let, torej precej a\u017eurno po samem izidu, nekje leta 1991. Podaril mi jo je dru\u017einski prijatelj, ki si je glasbeno znanje in okus pilil tudi z dolgoletnim delom na R\u0160-u. V tistem \u010dasu sva se dosti dru\u017eila in nanj sem gledal kot na nekak\u0161nega svojega strica. Tako je spotoma prispeval h razvoju glasbenega okusa predadolescentnega fanta. \u0160enkal mi je ve\u010d kaset, a Butthole Surfers mi niso pasali, preve\u010d so mi bili hrupno zajebantski. In kitarski.<\/p>\n\n\n\n

Spomnim se, da sem pogosto le\u017eal v postelji in to kaseto znova in znova poslu\u0161al, v\u010dasih na maminem diktafonu, drugi\u010d na prenosnem dvojnem kasetarju, ki sem ga od o\u010deta ravno enkrat takrat izsilil na nekem smu\u010danju v Avstriji. Bad Kleinkircheim, \u010de se ne motim.<\/p>\n\n\n\n

Morda je spomin nami\u0161ljen, ampak zdi se mi, da me je \u017ee prvi\u010d, ko sem si to kaseto zavrtel, intro v trenutku odpihnil. Instrumentalni posnetek, hud beat, skre\u010danje, semplani citati parol afroameri\u0161kih dru\u017ebenih gibanj in televizijskih fragmentov. Udarni komentar, sestavljen iz semplanih zvo\u010dnih ko\u0161\u010dkov. And they claim it ain’t music!<\/em><\/p>\n\n\n\n

In potem prehod v \u017ee prvi vrhunec na albumu, komad Brothers Gonna Work It Out<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Spomnim se, kako sem si za vsak citat, za vsak fragment, za vsak glasbeni sample razbijal glavo, od kod je vzet. Za ve\u010dino se mi niti sanjalo ni, \u0161lo je za tisti kratek stik, ko preprosto ne more\u0161 de\u0161ifrirati dolo\u010denega koda, ampak ve\u0161, da je to, to; slepo in z ob\u010dudovanjem verjame\u0161 v nekaj, \u010desar ne razume\u0161. Ta \u201cmindfuck\u201d je bil izjemno naporen in vseobse\u017een, saj je produkcijska ekipa Bomb Squad stavila na radikalno kola\u017eno tehniko, na radikalni maksimalizem, komadi na plati FOABP<\/em> so sestavljeni iz nepregledne mno\u017eice plasti, loopov, zvokov … Mislim, da je Hank Shocklee nekje rekel, da jih harmoni\u010dna skladnost sploh ni zanimala, da se harme nekaterih prepletajo\u010dih se semplov na plo\u0161\u010di tepejo, a gosti skupek vseeno funkcionira, in to je vse, kar so \u017eeleli dose\u010di. Surov, konkreten, neposreden udarec po gobcu. S Public Enemy je “wall of sound” postal “wall of noise”.<\/p>\n\n\n\n

Album FOABP<\/em> je antologijski \u017ee sam po sebi; poln je kosov, ki vsak posebej pomenijo klju\u010dne trenutke rap glasbe. 911 is a Joke<\/em>, Welcome to the Terrordome<\/em>, Burn Hollywood Burn<\/em>, naslovni posnetek …. In seveda, himna. Fight The Power<\/em>. Huh. Spomnim se, da nisem mogel nehati razmi\u0161ljati, zakaj Chuck D in Flavor Fav komad za\u010dneta z vzklikom “1989<\/em>“. Spra\u0161eval sem se, kaj hudi\u010da se je zgodilo tisto poletje, da te dva carja rapata o tem. Komad je bil sprva naro\u010dni\u0161ki, napisan za potrebe filma Do The Right Thing<\/em>. Re\u017eiser Spike Lee je rabil surovo ritmi\u010dno himno in takoj pomislil, da so Public Enemy prava izbira za nalogo. Zadel je v polno, Fight The Power<\/em> je postal glasbeni lajtmotiv filma, mi pa smo dobili eno najpotentnej\u0161ih serij rim rapa in popularne muzike sploh: “Elvis was a hero to most \/ But he never meant shit to me \/ Straight up racist, the sucker was \/ Simple and plain, Muthafuck him and John Wayne!”<\/p>\n\n\n\n

Public Enemy so album posneli na vrhuncu svoje popularnosti. Nikoli pred tem in nikoli po tem niso posneli albuma, ki je hkrati tako politi\u010den in tako privla\u010den za mno\u017eice. Tako necenzuriran, ekspliciten, neprilagojen pa vendar plezajo\u010d visoko po Billboardovi lestvici. Gre za enega tistih redkih trenutkov “uporni\u0161ke, proti estebli\u0161mentu uperjene muzike izrazitega pop apila”, ob boku Gila Scotta-Herona, Patti Smith, ja, tudi Boba Marleya … Danes sicer mislim, da je bil album pred tem, torej It Takes A Nation Of Millions To Hold Us Back<\/em>, precej bolj direkten, surov, \u010disto pravi udarec po obrazu, pa tudi, da se je “klasi\u010dno obdobje” zasedbe kon\u010dalo z naslednjim albumom, Apocalypse 91… The Enemy Strikes Black<\/em>. Skratka, s serijo klasi\u010dnih albumov skupine Public Enemy je bil afrocentrizem v popularni glasbi na svojem vrhuncu, rap glasba pa je takoj zatem \u2013 vsaj tista komercialno najbolj uspe\u0161na \u2013 zavila nekam drugam. Politi\u010dnosti je bilo konec.<\/p>\n\n\n\n

Ko sem se zaradi ne\u0161tetih preposlu\u0161anj te kasete \u017ee samoproglasil za fena skupine Public Enemy, me je isti dru\u017einski prijatelj razveselil z nakupom kart – skupaj naj bi \u0161la na koncert tega takrat najbolj militantnega benda v miljeju popa. Nestrpno sem \u010dakal, veledogodek bi se moral zgoditi v Kri\u017eankah, pisalo se je leto 1992, organizator je bil seveda Vidmar in njegov Ropot. No, kaj se je zares takrat zgodilo, ne vem, zapomnil pa sem si takole: Public Enemy so imeli istega tour managerja (morda isto booking agencijo?) kot Obituary, ki bi tudi morali nastopiti v Ljubljani v pribli\u017eno istih dneh ali tednih. In ker so Obituary zaradi “nevarnih razmer” \u2013 na sosednjem Hrva\u0161kem je divjala zadnja balkanska tragedija \u2013 nastop odpovedali, so ga kategori\u010dno tudi Public Enemy. Pri\u0161li so potem kon\u010dno leta 1999, prepozno.<\/p>\n\n\n\n

\n