{"id":21109,"date":"2020-05-02T01:25:00","date_gmt":"2020-05-01T23:25:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21109"},"modified":"2020-04-26T15:26:37","modified_gmt":"2020-04-26T13:26:37","slug":"the-stooges-fun-house","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21109","title":{"rendered":"The Stooges – Fun House"},"content":{"rendered":"\n

The Stooges<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Fun House<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Elektra Records, 1970<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Uff, zahtevna naloga. Izbrati enega izmed mnogih mojih. Vsak ima svojo zgodbo. A ker sem se pred dobrim letom in pol vrnil v Velenje, sem izbral The Stooges, Fun House<\/em>. Lahko bi bil to tudi njihov prevenec The Stooges<\/em>, a ima Fun house zame v zvoku ve\u010d nevarnosti in iskre norosti mladosti.<\/p>\n\n\n\n

Komadi iz Fun House so bili del \u017eeleznega petkovega ali sobotnega repertoarja v velenjskem mladinskem klubu Stiskarna<\/em>. V klubu, kjer smo v temi \u017edeli s pivom v roki in utripali v ritmu glasbe, ki je nisi mogel sli\u0161ati na radiu. Klub je vodil Tomi Mati\u010d, ki me je kasneje tudi anga\u017eiral, da sem ob Simonu Hernausu, so\u0161olcu iz srednje \u0161ole, tam rolal muziko. Takrat se muzike ni prav lahko dobilo, tako da sem imel najprej ta album posnet na kaseti.<\/p>\n\n\n\n

To so bili \u010dasi, ko smo si jo takoj, ko je nekdo prinesel LP, CD ali kaseto z novo muziko, glasbeni navdu\u0161enci hitro razmno\u017eili. Ampak preden si pri\u0161el na vrsto, je v\u010dasih trajalo. Ni bilo tako kot danes, ko po\u0161lje\u0161 povezavo po elektronski po\u0161ti ali kar sam vtipka\u0161 ime izvajalca in album in ima\u0161 muziko \u017ee v slu\u0161alkah. Prav spominjam se razburjenja, kadar sem pritisnil tipko Play na CD predvajalniku in hkrati na kasetofonu Play + Rec. Potem sem sedel zraven, za\u010darano poslu\u0161al cel album in z zbranim pogledom nadziral snemanje.<\/p>\n\n\n\n

Spominjam se, kako smo se v Stiskarni dvignili izza miz, za katerimi smo sedeli, ali se odlepili od \u0161anka in se postavili pokon\u010dno ob zidu, \u010dim bli\u017eje zvo\u010dniku, kadar smo zasli\u0161ali zvoke z albuma Fun House. Za\u010deli smo se zibati kot kak\u0161ne alge, ki jih premika tok vode. In kadar nam je bilo \u0161e posebej fino, smo se obrnili v steno ter zaplesali z njo. Vsak v svojem kotu. Kako ironi\u010dno, saj Iggy v prvem komadu Down on the street<\/em> kri\u010di No wall<\/em>. \u0160e posebej me je streslo ob komadu Loose<\/em>. V meni je ob refrenu I’m stupid deep inside<\/em> vrtelo mo\u017eganski polovici kot v centrifugi. Besede Because I’m loose<\/em>, ki so sledile, so samo \u0161e poudarile svobodo, ki sem jo lovil v tistih \u010dasih. Iggijev krik na za\u010detku T.V. Eye<\/em> je bil za moje celotno telo kot elektri\u010dni \u0161ok, ki me je o\u010distil sterilnosti vsakodnevnega \u017eivljenja. V\u010dasih sem se ob tem komadu obrnil proti televiziji in ji pel She got a T.V. eye on me<\/em>. Punc se v takih trenutkih itak nisem upal pogledati, \u010deprav sem se trudil izgledati nad-samozavestno.<\/p>\n\n\n\n

Ne spomnim se, da bi se Dirt<\/em> ravno veliko rolal, a njegov blues filing je \u0161e danes za rezat \u017eile. 1970<\/em> je super nadaljevanje 1969 in kot zanimivost eden izmed redkih komadov, ki je nadaljevanje drugega komada v rokenrolu. Saksofon in Iggyjevo kri\u010danje I feel all right<\/em> stopnjujeta komad v nor stampedo. Naslovni komad Fun House<\/em> se v \u010dasu koronavirusa sli\u0161i popolnoma druga\u010de in da besedilu novo dimenzijo. Njegova ritmika spominja na butanje z glavo ob zid. Zadnji komad L.A. Blues<\/em> je bil zame za tiste \u010dase prehud kaos. A danes u\u017eivam v njemu, sploh od trenutka dalje, ko me je zadel Brotzmanov free jazz album Machine gun<\/em>.<\/p>\n\n\n\n

Seveda je treba tu poudariti, da brez nore ritmi\u010dne sekcije Scotta Ashetona na bobnih in Davea Alexandera na basu in odli\u010dne kitare Rona Ashetona s to plato ne bi bilo ni\u010d. Iggy je vse skupaj le povezal kot se za frontmena spodobi.<\/p>\n\n\n\n

Po plesanju s hrbti proti plesi\u0161\u010du smo bili Velenj\u010dani znani tudi v ljubljanskem klubu B-51, kamor naju je Tomi, ko sva pri\u0161la \u0161tudirat s Simonom, iniciiral v DJ kletko. Srede so bile nekaj \u010dasa rezervirane za rokenrol, lahko bi rekli velenjski rokenrol. Kasneje sem izvedel, kako so se punce smejale na\u0161i introvertiranosti in plesom ter nazdravljanju zvo\u010dnikom ali steni. A ta ples je bil poklon glasbi in se ni zgodil ob vsakem komadu. Samo ob posebnih. Komadi s plate Fun House so bili med njimi.<\/p>\n\n\n\n

Zvok in norost The Stoogies sta, poleg \u0161e nekaj redkih drugih bendov, korenito zarezala v takratno velenjsko glasbeno sceno. Njihov zvok je direktno vplival na sve\u017ee in mlade divjake Res Nullius, s katerimi smo se dru\u017eili v Stiskarni. Radi smo rekli, da je Velenje slovenski Detroit. Njihov prvenec smo vsi \u010dakali in tudi do\u010dakali. No one can like a drummer man<\/em>, izdan pri zalo\u017ebi Stiskarna records, je imel to norost The Stoogies.<\/p>\n\n\n\n

In kadar se danes vrnem k plo\u0161\u010di Fun house, me ponese, pa ne v nostalgi\u010dne spomine, temve\u010d me napolni s svojo energijo. Iz vidika izku\u0161enega u\u0161esa, ki vsak dan poslu\u0161a vsaj nekaj ur glasbe zelo razli\u010dnih \u017eanrov, njegovo brez\u010dasnost samo ob\u010dudujem. Vsebuje dramo, hrup, bole\u010dino, norost, jazz, blues, nevarnost, skratka eksplozivno me\u0161anico, ki jo vsaki\u010d znova v meni raznese.<\/p>\n\n\n\n

\n