{"id":21143,"date":"2020-05-08T02:44:00","date_gmt":"2020-05-08T00:44:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21143"},"modified":"2020-05-06T23:52:06","modified_gmt":"2020-05-06T21:52:06","slug":"wu-lyf-go-tell-fire-to-the-mountain","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21143","title":{"rendered":"WU LYF – Go Tell Fire To The Mountain"},"content":{"rendered":"\n

WU LYF<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Go Tell Fire To The Mountain<\/strong><\/p>\n\n\n\n

LYF Recordings, 2011<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"
opomba: naslovnica CD izdaje<\/strong><\/figcaption><\/figure><\/div>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

\"\"
opomba: naslovnica vinilne LP izdaje<\/strong><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Plata je pomemben fragment moje glasbene zgodovine, ki v meni po\u010diva na varni distanci. \u0160e vedno ne vem, zakaj je to\u010dno ta plata name tako vplivala. Gledano \u0161ir\u0161e, ni vredna podrobne pozornosti, meni pa je uglasbila kup nekih ob\u010dutkov.<\/p>\n\n\n\n

Bend WU LYF – World Unite! Lucifer Youth Foundation – je zrasel iz ru\u0161evin \u201cmadchestra\u201d. Bili so bolj tolpa kot bend in skupnost njihovih belih rutk mi je bila svoj \u010das v glavi bli\u017eje kot pa so\u0161olci na gimnaziji. Njihove komade, moje nami\u0161ljene himne, ki so opevale ideale bratstva, je vizualno spremljala \u0161e spletna stran, ki je bila \u017eiva entiteta, brez menija in ni bila ni\u010d kaj informativna, z enigmati\u010dnimi kola\u017ei, poslikavami in konstruktivisti\u010dno poezijo, ki sem jo zbiral in se jebal s tem, da sem jo de\u0161ifriral. Skoval sem svoj smisel pesmi, ki so jih prepevali v popa\u010deni angle\u0161\u010dini, v slengu in v nekak\u0161nih krikih. \u201cI can\u2019t afford his bail<\/em>\u201d je postal \u201cI can\u2019t fight this pain<\/em>\u201d in vsaki\u010d sem bil \u010disto paf ko sem dojel ali prebral, kaj res pojejo in si postopoma potem pel oboje besedil. Izdali so samo en album, odklonili vsa sodelovanja z ve\u010djimi zalo\u017ebami, vseeno zasloveli in na koncu razpadli v pi\u010dlih dveh letih. In kljub temu so me v tem kratkem \u010dasu kot snajper uspeli zadeti na razdalji 1500km, v klju\u010dnem momentu prebili del moje lupine in ostali z mano vse od takrat.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce sta neko glasbeno kontinuiteto konec mojega prvega desetletja presekali Chocolate Starfish And The Hot Dog Flavored Water <\/em>Limp Bizkit (2000) in Americana <\/em>The Offspring (Columbia, 1995),<\/em> je njuno mesto deset let kasneje zasedla Go Tell Fire To The Mountain<\/em>. Po spominih sode\u010d so dramati\u010dni \u010dasi mojega odra\u0161\u010danja s to plato dobili svoj \u201csoundtrack\u201d. <\/em>Zaradi nje se vra\u010dam v ta leta in tuhtam, kako smo junci in junice rastli z muziko. Kaj smo iskali v njej in kako smo jo poslu\u0161ali. Nimam pametnih odgovorov, ampak precej se strinjam z marsikaterimi poantami Polone Pober\u017enik iz komentarja na raziskavo Maje Breznik in Lidije Kreizner-Radojevi\u0107 v knjigi Posebni skepticizem v umetnosti<\/em> (Sophia, 2011, glej str. 119-134). Poslu\u0161anje muzike je bilo zame dolgo \u010dasa precej nedru\u017eaben dogodek. Bli\u017eino do benda sem delil samo parkrat. Enkrat celo na koncertu v Parizu, kjer bi me raztrgalo, \u010de se ne bi dr\u017eal ograje. Sicer sem plato nabijal v avtu iz mojega iPoda, na slu\u0161alkah na avtobusu ali doma v kopalnici. Bolj va\u017eno mi je bilo, da so komade spremljale mo\u010dne abstraktne podobe, zrcala moje najstni\u0161ke dobe, kot da bi zanjo navdu\u0161il \u0161e koga.<\/p>\n\n\n\n

Na album sem naletel na prese\u010di\u0161\u010du tradicionalnega medija (glasbene revije) in interneta, v \u010dasu (~2011) ko sem se \u0161e pobrigal na zgodovino. Nisem iskal konteksta, ampak naslednjo stvar, ki jo bom lahko poslu\u0161al \u201cna repeat\u201d. Presko\u010dil sem rubriko ponovnih izdaj in intervjujev in \u0161el direktno na recenzije (bil sem naro\u010den na revijo Q). Fiksiran sem bil na Anglijo in ZDA, Arcade Fire so bili zame pionirji indie rocka, punk je pri meni pri\u0161el ravno do Yeah Yeah Yeahs, Nicolas Jaar je bil pa umetnik; brez debate, pika konec. Bil sem naiven, a zahteven in po svoje iznajdljiv brska\u010d, osredoto\u010den na albume, izmed katerih sem mnoge vzljubil skozi posamezne komade. Ni bilo \u0161anse, da bi mi nekdo prinesel mojo naslednjo najljub\u0161o plo\u0161\u010do za darilo. Tudi album Go Tell Fire To The Mountain sem vzljubil kot pirat; vinilko sem kupil, ko me je norija \u017ee popu\u0161\u010dala.<\/p>\n\n\n\n

Poanta, zakaj izpostavljam to plato, je mogo\u010de ta, da je v moji adolescenci (in verjetno \u0161e komu v generaciji) vzbudila neke nove strasti in neke ideale. Slabih deset let nazaj bi se \u010disto iz veselja tepel zaradi te muzike (in ne za Beach House, Bon Iverja, The Antlers in podobne). Danes je bebav podpis pevca, ki sem ga ujel pred koncertom, nekje izgubljen tako kot \u010dlani benda. Mene je najprej spremenil nov dotok muzike, ki so jo poslu\u0161al starej\u0161i diletantski kolegi, nedolgo za tem me je v \u010dasu faksa malo prizemljil \u0161tudij sociologije kulture (s \u010dimer se je moja pozornost usmerila iz sedanjosti v preteklost), \u0161irino pa je hitro za\u010dela zapolnjevali vsebina tako ali druga\u010de povezana z Radiem \u0160tudent, ki sem se mu priklju\u010dil leta 2014. V zadnjih \u0161estih letih se mi je temeljito spremenila izku\u0161nja poslu\u0161anja glasbe. Stara u\u0161esa sem izgubil, marsikaj pa seveda ostaja. Nekako me pomirja, da se ob ponovnem poslu\u0161anju plate spomnim teh ob\u010dutkov in da se \u0161e vedno lahko potopim v te presladke kitarske linije, ta te\u010den kora\u010dni\u0161ki ritem pa prepoln zvok orgel in zapu\u0161\u010dene cerkve, ki jo lahko poslu\u0161am od dale\u010d.<\/p>\n\n\n\n

\n