{"id":21401,"date":"2020-06-10T01:46:00","date_gmt":"2020-06-09T23:46:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21401"},"modified":"2020-06-07T19:47:34","modified_gmt":"2020-06-07T17:47:34","slug":"dion-blues-with-friends-ktba-2020","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21401","title":{"rendered":"Dion – Blues With Friends (KTBA, 2020)"},"content":{"rendered":"\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Rokenrol je bil vedno presukana re\u010d: pri\u0161el ti je pod ko\u017eo, ne da bi vedel. Je Dion DiMucci rokenrol? Ko je v drugi polovici petdesetih za\u010del nastopati v zasedbi Dion & The Belmonts, je najprej obveljalo, da so fantje s svojimi ne\u017enimi doo-wopskimi harmonijami \u0161e en dokaz, da se rokenrol meh\u010da. A ko je v zgodnjih \u0161estdesetih z nekaterimi solisti\u010dnimi uspe\u0161nicami, denimo Runaround Sue, Lovers Who Wander <\/em>in The Wanderer<\/em> Dion pokazal zobe, so najprej rekli, da gre za \u00bbnovelty\u00ab, za fad, ki pa se ni ustavil vse do dandanes. Dandanes je Dion osemdesetletnik, poje in igra prav tako intenzivno kot svoj\u010das, pona\u0161a pa se lahko z dejstvom, da je s svojim delom v zgodnjih \u0161estdesetih vplival na celo generacijo ameri\u0161kih in angle\u0161kih posameznikov in zasedb, ki so po Elvisovem odhodu v vojsko, Little Richardovem odhodu med ma\u0161nike in po \u0161tevilnih nesre\u010dnih dogodkih ob koncu petdesetih pred prihodom Beatlov na\u0161li svojega glasnika, newyor\u0161kega rokerja in bluesmana, ki se mu je jebalo za tinejd\u017eerske romance, s katerimi si je prislu\u017eil prve uspehe; hotel je igrati svojo glasbo in to mu je tudi uspelo, \u010deprav se komercialni uspehi iz zgodnjih \u0161estdesetih niso ve\u010d ponovili. Je pa leta 1975 posnel album s Philom Spectorjem Born To Be With You<\/em>, ki mu je prinesel precej kriti\u0161ke naklonjenosti. In tudi v novem tiso\u010dletju vneto ustvarja in snema: leta 2007 je denimo iz\u0161la plo\u0161\u010da Son Of Skip James<\/em> z bluesovskimi standardi in avtorskimi pesmimi, ki je z uspehom na bluesovskih lestvicah \u0161e utrdila njegov status prena\u0161alca tradicije in avtorja, ki mu idej \u0161e ni zmanjkalo, \u010deprav je na zadnjem albumu New York Is My Home <\/em>(2016) morda malce pretiraval s potrjevanjem lokalne identitete. <\/p>\n\n\n\n

Nova plo\u0161\u010da z avtorskimi pesmimi, ki je iz\u0161la pri zalo\u017ebi Joeja Bonamasse KTBA \u2013 Keeping The Blues Alive, ne pu\u0161\u010da dvoma o dejstvu, da je Dion kljub letom \u0161e vedno sila, ki \u0161e ne misli odlo\u017eiti kitare in uspavati glasilk. Sodelovanje z Bonamasso mu je prineslo precej spo\u0161tovanja in prepoznavnosti pri mlaj\u0161ih generacijah, ki morda (\u0161e) ne brskajo po zgodovini, tisti, ki pa, so gotovo \u017ee zasledili nekatere njegove bolj edgy zadeve, ki jih je po\u010del, in vedo, da je bluesovsko-soulovska \u0161timunga na pri\u010dujo\u010di plo\u0161\u010di docela legitimna. Poleg Bonamasse, ki (seveda) gostuje na albumu, se je Dionu pridru\u017eila cela paleta uglednih veteranskih imen, \u010deprav to ni album duetov, ampak bolj dejanskih glasbenih sodelovanj, kot pove tudi naslov. Pesmi, ki sta \u017ee pred izidom plo\u0161\u010de najbolj odmevali, sta Song For Sam Cooke (Here In America) <\/em>s Paulom Simonom \u2013 pesem je navdihnilo sodelovanje s Cookom leta 1962, ko je Gibanje za dr\u017eavljanske pravice, v katerem je Dion aktivno sodeloval, v ZDA \u017ee bilo nadvse aktivno \u2013 in Hymn To Him<\/em>, soulovski gospel, kjer sta se svojemu vzorniku pridru\u017eila zakonca Scialfa-Springsteen. Obe pesmi sta nadvse pomembni za razumevanje dandana\u0161nje situacije (duhovne in politi\u010dne) v ZDA in tudi po svetu, po drugi strani pa lahko funkcionirata tudi zgolj kot poklon prijatelju in vi\u0161ji sili, \u010deprav v tem primeru izgubimo precej konteksta, kar bi bilo \u0161koda. Dion DiMucci namre\u010d ni nekak\u0161en starec, ki zdaj na stara leta pizdi, kaj se dogaja v njegovi domovini: njegova anga\u017eiranost ima globoke korenine, dolgoletni pedigre in tudi zato je eden tistih, ki ga spo\u0161tuje tako Billy Gibbons kot Van Morrison, Jeff Beck, John Hammond, Brian Setzer in Steven van Zandt. Vsi ti in \u0161e mnogi drugi, denimo Sonny Landreth in Joe Louis Walker prispevajo k podobi albuma, ki bo, tudi zaradi \u010dasov, v katerih je nastal, br\u017e\u010das ostal eno najbolj cenjenih Dionovih novih del.<\/p>\n\n\n\n

\u0160tirinajst pesmi se ob\u010dasno morda zdi malce preve\u010d, dvanajst bi jih bilo dovolj, morda bi lahko izpustili tudi kak\u0161en kli\u0161e, denimo tistega iz uvodne pesmi z Bonamasso, kjer Dion stoji na postaji in v de\u017eju \u010daka vlak, a \u010de pomislimo kontekstualno, je pesem Blues Comin’ On<\/em> pravzaprav nekak\u0161en predgovor v popotovanje, ki nas \u010daka, morda tudi nekolikanj hoteno kli\u0161ejski uvod, iz katerega se potem razvijajo druge teme. V \u010dasih, ko je nasilje (spet in \u0161e vedno) gonilo sveta, je nov Dionov album \u0161e en opomnik, da nas zaplankanost ne bo pripeljala nikamor in da je bog lahko Bog samo, \u010de ga vsevdilj ne zlorabljamo v sebi\u010dne namene. A saj te zgodbe \u017ee poznamo. Ali pa\u010d ne?<\/p>\n\n\n\n

Aja, seveda: spremno besedo k plo\u0161\u010di je napisal Bob Dylan, \u0161e en dolgoletni prista\u0161 Dionove glasbe: \u00bbTo je Dion, kakr\u0161en dejansko je, in njegov mojstrski glas vas bo vedno znova vabil, da z njim zapojete tele bluesovske pesmi!\u00ab<\/em><\/p>\n\n\n\n

\n