{"id":21426,"date":"2020-06-12T00:32:00","date_gmt":"2020-06-11T22:32:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21426"},"modified":"2020-06-11T08:32:17","modified_gmt":"2020-06-11T06:32:17","slug":"the-cranberries-dreams-the-collection","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21426","title":{"rendered":"The Cranberries – Dreams: The Collection"},"content":{"rendered":"\n
\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Dolores O’Riordan je umrla 15. januarja 2018; ko so jo na\u0161li, sem bil nekaj ulic stran in igral \u00bbza pir\u00ab, ki ga itak ne pijem. S \u0161pila grede sem \u017ee sli\u0161al, kaj se je zgodilo, novica je bila presenetljiva in nepri\u010dakovana, \u010deprav se je vedelo, da ima Dolores te\u017eave. The Cranberries, eden mojih gimnazijskih generacijskih bendov, je v Londonu takrat ravno snemal novo plo\u0161\u010do in Dolores je posnela ravno dovolj vokalov, da je lani iz\u0161la plo\u0161\u010da In The End<\/em>, njihov zadnji studijski statement<\/em>, ki sicer ni prina\u0161al kakih prelomnih zvokov ali tem, bil pa je ves kontaminiran z izgubo, minljivostjo in nasploh nekak\u0161nim stra\u0161ljivim vzdu\u0161jem; saj veste, kaj delajo mo\u017egani, \u010de imajo kontekst.<\/p>\n\n\n\n

Ko so Cranberries leta 1993 butnili na svetovno sceno, je svet tuhtal, kam naj s Springsteenom, bili pa smo tudi \u0161e pod vtisom dvojnega albuma Guns’n’Roses in Achtung Baby<\/em> U2 iz leta 1991, ko smo tuhtali \u0161e, \u010demu so Dire Straits postali tako country, ne da bi, ignorantska mlade\u017e, upo\u0161tevali globoko Knopflerjevo zakoreninjenost v tej glasbi in njegova sodelovanja s Chetom Atkinsom in igranja v zasedbi The Notting Hillbillies. Tuhtali smo \u0161e, ali bodo R.E.M. \u0161li na turnejo, pa niso. Losing My Religion <\/em>so leta 1991 vrgli na lestvice brez turneje, in naslednje leto \u0161e Everybody Hurts. <\/em>In, naposled, grunge je bil v polnem zamahu in kult Kurta Cobaina je s plo\u0161\u010do Nevermind <\/em>zrasel v svetovno medijsko slavo in osebna prevpra\u0161evanja, ali je vse skupaj vredno. Na doma\u010dih tleh se je dogajalo razhajanje Jugoslavije, ki je rezultiralo v tragi\u010dnih bratskih genocidih. Bala\u0161evi\u0107 je leta 1991 izdal plo\u0161\u010do Marim ja …<\/em> s pomenljivo pesmijo Nevernik<\/em>, nato pa 1993 \u0161e Jedan od onih \u017eivota<\/em> s pesmijo \u010covek sa mesecom u o\u010dima.<\/em> Pengov je l. 1992 izdal Rimsko cesto <\/em>z znamenitimi Generali.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Zanimivo obdobje, 1991-93, ko je na koncu tega triletja z glasbo zasedbe The Cranberries na sceni zavel sve\u017e baladni zvok, nekoliko stra\u0161ljiv, ambientalen, z evokativnimi besedili in \u0161e bolj evokativnim Dolorisinim vokalom, ki se mu lahko (iz tega \u0161pila) pribli\u017ea br\u017e\u010das zgolj \u0161e Sinead (njena \u00bbirska\u00ab plo\u0161\u010da, ki je iz\u0161la pozneje, je zame kljub kriti\u0161kim zmrdovanjem \u0161e vedno monumentalno delo). Dreams, Linger, Zombie, Ode To My Family …<\/em> No, evo: edina pomanjkljivost pri\u010dujo\u010de vinilne kolekcije, ki v enajstih pesmih zbira najbolj znano glasbo irske zasedbe, je, da na njej ni ode dru\u017eini, ene najve\u010djih uspe\u0161nic zasedbe in tudi ene njihovih klju\u010dnih pesmi. Zamerim, a z zadr\u017ekom, saj je na plo\u0161\u010di zve\u010dine vse ostalo: od \u017ee omenjenih Dreams, Zombie <\/em>in Linger <\/em>do When You’re Gone <\/em>in Just My Imagination<\/em>. Ko Dolores poje Dreaming My Dreams<\/em>, si poslu\u0161alec_ka lahko pred seboj naslika: 1) mirno uspavanko, 2) stra\u0161ljivo podobo irskih vojnih strahot, 3) ambientalno keltsko oto\u017enost, ki je pozneje obarvala tudi celo vrsto najbolj\u0161ih solisti\u010dnih pesmi Marka Knopflerja. A pri Cranberries ima ta ambient poseben, druga\u010den u\u010dinek. Niti stari mojster Ivan ni na svojih plo\u0161\u010dah zabele\u017eil toliko ambienta samosti in groze, kot ga sli\u0161imo v nekaterih najbolj\u0161ih pesmih The Cranberries in v potencirani poeti\u010dni repetitivnosti njihovih besedil, precej podobnih poetiki Michaela Stipea in njegove ekipe.<\/p>\n\n\n\n

In \u010de je Dolores s svojim prezgodnjim odhodom postala \u0161e ena v vrsti tragi\u010dnih rockovskih ikon, naj vas to ne preganja preve\u010d, ko boste poslu\u0161ali pri\u010dujo\u010do kompilacijo. Ni namenjena poveli\u010devanju njenega kulta, pa\u010d pa glasbi, ki dandanes, tudi \u010de jo sli\u0161imo sred trgovinskega centra (v katerih neverjetno radi vrtijo zlasti Linger<\/em>), pripravi mimohodca, da se ustavi in prisluhne. Najbolj\u0161a glasba The Cranberries me spominja na Brent Cross v meglenem in zlohotno mrzlem februarskem ve\u010deru, ko se ti zdi, da si sredi apokalipse in da te glasovi, ki jih sli\u0161i\u0161 iz megle, vabijo v pogubo, \u010detudi so sirenasti, lepi, ne od tega sveta. In nato zagleda\u0161 avtobus, ki pelje na Finchley Road. Domov. Tako nekako se po\u010dutim tudi ta hip, \u010deprav se \u0160marna gora z okna prav lepo vidi. A nekaj manjka. Ni tistega avtobusa na Finchley, 1500 km je dolga razdalja in plo\u0161\u010do moram obrnit. Jebat ga. Spomini na gimnazijo bojo morali zadostovati.<\/p>\n\n\n\n

\n