{"id":21431,"date":"2020-06-14T11:03:26","date_gmt":"2020-06-14T09:03:26","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21431"},"modified":"2020-06-14T11:03:28","modified_gmt":"2020-06-14T09:03:28","slug":"norah-jones-pick-me-up-off-the-floor","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21431","title":{"rendered":"Norah Jones – Pick Me Up Off The Floor"},"content":{"rendered":"\n
\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

Letos je za Norah plodovito leto; tik pred koronskim udarcem je izdala album z zasedbo Puss’n’Boots, a promocijski nastopi so nato odpadli. Solisti\u010dni album je sprva napovedala za april, a ga je zaradi situacije prestavila na junij. Vmes je ves \u010das igrala na spletu, zbirala denar v dobrodelne namene in razkrila nekaj novih pesmi. Na predzadnji izdaji Day Breaks <\/em>(2016) se je vrnila h klavirju, a sku\u0161ala tudi nekolikanj eksperimentirati, takisto na lanski zbirki singlov Begin Again <\/em>(2019), a aran\u017eerski eksperimenti so na pol izzveneli tudi zaradi besedil, ki so \u017eal precej kli\u0161ejsko formulirana, \u010deprav v srcu z dobro (in tudi napredno) mislijo. Osebno pogre\u0161am njene kitarske\/ambientalno-eksperimentalne zvoke s plo\u0161\u010d The Fall <\/em>(2009) in Little Broken Hearts <\/em>(2012), ko si je upala, \u010deprav tudi nekoliko kli\u0161ejsko, a ne tako zelo kot zadnje \u010dase, zaiti tudi v \u017eanr morilskih balad. Najbolj\u0161a besedila so bila na plo\u0161\u010di The Fall<\/em>, Fender Mustang ji je ustrezal, igrala ga je inovativno in \u010deprav na odru to \u0161e po\u010dne (zlasti s Puss’n’Boots), je klavir spet postal osrednje glasbilo, s katerim barva svoje pesmi. Ne ve\u010d tako mladostno sentimentalno kot na prvih dveh plo\u0161\u010dah, sli\u0161i se, da je nov album izdelek zrelega \u010dloveka. Zvo\u010dno se vra\u010da v hibrid med albumoma Begin Again<\/em> in Feels Like Home<\/em>, ki je, \u010de odmislimo pop pesmico Sunrise<\/em>, imel nekoliko basovsko-waitsovski feeling, a te\u017eave so s spretnostjo podajanja sporo\u010dil.<\/p>\n\n\n\n

Norah Jones zdaj misli, da uglasbuje poezijo, vsaj v nekaterih primerih, a njene pesmi o strtem srcu in sestavljanju \u017eivljenja \u00bbiz nule\u00ab, denimo How I Weep, Hurts To Be Alone, Hertbroken, Day After, I’m Alive <\/em>in Heaven Above<\/em> bi lahko delovale ve\u010dplastno tudi v aspektu aktualnih koronskih dogodkov, \u010de bi bila dovolj spretna besedilotvorka. Tu pa tam jim to uspe, a redko. Besedila zve\u010dine ostajajo v domeni pop formulacij o tem, kako boli, ko si sam, kako je treba iskati na\u010din, da \u017eivimo v trenutku in smo kon\u010dno svobodni, kako je on \u00bbrunner\u00ab, ona \u00bbchaser\u00ab, \u00bbhopelessly out of control\u00ab, \u00bbLittle undone\u00ab itd. Vse tisto torej, kar sli\u0161imo v navadnih pop baladah. Kli\u0161eji \u0161e ne bi bili tako problemati\u010dni, \u010de bi imeli sve\u017e kontekst, \u010de bi bili napisani druga\u010de, a to se zgodi zgolj ob\u010dasno. Pesem How I Weep <\/em>je v svoji klubski basovsko-\u010delo-violasti ambientalnosti morda tozadevno in tudi sicer \u0161e najbolj prepri\u010dljiva in uspela pesem na plo\u0161\u010di; ta je sicer precej zvo\u010dno\/aran\u017eersko monotona, \u010desar od Norah ne bi pri\u010dakovali, \u010deprav se loti tudi orgel in na plo\u0161\u010di sli\u0161imo kovinsko kitaro, godala in \u0161e kaj; ponavadi je take re\u010di re\u0161evala z vokalom, \u010de \u017ee ne druga\u010de, tokrat pa tudi to ne uspe povsem.<\/p>\n\n\n\n

Album je sicer lep, pomirjujo\u010d, melanholi\u010den, a kot se ji zadnje \u010dase precej rado dogaja, deluje bolj kot glasba za ozadje, kar zagotovo ni bil namen. Verjamemo, da nam ima povedati dolo\u010dene stvari, pomembne stvari, a namena ne izpelje dovolj prepri\u010dljivo. Vsaj za tale, njeni glasbi sicer naklonjena u\u0161esa ne. Dolgo\u010dasna postaja. In morda bi za besedila moral poskrbeti kdo drug; prijatelje ima tudi med nekaterimi eminentnimi besedilopiskami\/pisci, zato bi veljalo malce \u00bbupokojiti\u00ab Jeffa Tweedyja, ki zadnje \u010dase z njo precej sodeluje na glasbeni ravni, in poiskati sodelavce in sodelavke zlasti med spretnimi peresi. Morda bi se lahko naposled spet polotila tudi kak\u0161ne predelave, kar ji je vedno dobro \u0161lo (Waits, Tom Petty in \u0161e kdo). Norah Jones namre\u010d svojim uspehom navkljub vendarle ni (in to je \u017ee dokazala) zgolj prijazna in u\u0161esom prijetna pop-easyjazzovska ikona, ki bi jo lahko odpisali s kategorijo \u00bbeasy listening\u00ab, ampak je njeno ustvarjalno jedro nekolikanj \u0161ir\u0161e; sega na vsa podro\u010dja americane, od jazza do bluesa, folka in countryja, o \u010demer tudi sama ve\u010dkrat govori. In ni izvajalka standardov kot denimo Diana Krall, pa\u010d pa avtorica. Vpra\u0161anje pa, koliko tovrstne mo\u010di dejansko premore in v kak\u0161nem kontekstu (br\u017e\u010das je to odvisno tudi od sodelavcev).<\/p>\n\n\n\n

Nov album je zanjo zaradi ve\u010d razlogov br\u017e\u010das pomemben vnos v diskografijo in tako bo tudi za njene prista\u0161e, vsaj tiste, ki so brezkompromisno veseli vsakega njenega posnetka. Drugi pa si bomo pri\u010dujo\u010do plo\u0161\u010do \u0161e zavrteli za lahko no\u010d, ker s svojo monotonijo na nek na\u010din pomirja \u2013 \u010de ne poslu\u0161a\u0161 preve\u010d natan\u010dno, kaj poje. Na spisku za poglobljeno poslu\u0161anje v prihodnje bo ostala How I Weep<\/em>, ki me kot poslu\u0161alca s svojo intenzivnostjo vsaj malo izzove. In seveda klobuk dol za njena spletna igranja, ki so v teh nepredvidljivih \u010dasih samoosamitev, izolacij in fizi\u010dnih (ne socialnih) razdalj prislu\u017eila tudi precej denarja za dobrodelne namene!<\/p>\n\n\n\n

\n