{"id":21602,"date":"2020-07-22T00:44:00","date_gmt":"2020-07-21T22:44:00","guid":{"rendered":"http:\/\/novamuska.org\/?p=21602"},"modified":"2020-07-22T09:45:07","modified_gmt":"2020-07-22T07:45:07","slug":"taj-mahal-oooh-so-good-n-blues","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novamuska.org\/?p=21602","title":{"rendered":"Taj Mahal \u2013 Oooh, So Good ‘N Blues"},"content":{"rendered":"\n

Taj Mahal<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Oooh, So Good ‘N Blues<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Columbia records, 1973<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure><\/div>\n\n\n\n

\u010ce bi izpostavil album, ki je najbolj vplival na moje glasbeno delovanje, bi bila to prav gotovo prva LP plo\u0161\u010da skupine Istranova, ki je iz\u0161la leta 1982. Istranovo sem hodil poslu\u0161at na koncerte \u0161e pred izidom njihovega prvega albuma, kasneje sem bil tudi njen \u010dlan in se po njenem razpadu leta 1988 po temeljitem razmisleku odlo\u010dil, da bom svojo glasbeno \u017eilico posvetil istrski ljudski glasbi.<\/p>\n\n\n\n

V tej rubriki bi \u017eelel posvetiti pozornost ameri\u0161kemu bluzmenu Taj Mahalu in njegovemu \u0161estemu albumu iz leta 1973 Oooh, So Good ‘N Blues<\/em>. Marsikdo, ki me pozna kot ljudskega godca in poustvarjalca glasbene dedi\u0161\u010dine Istre, bo nad tem izborom verjetno ostal malo za\u010duden. Vzrok zakaj ravno ta album, pa sega v moje srednje\u0161olsko obdobje igranja kitare, se pravi nekje od mojega 16. do 19. leta, na kitare pa smo brenkali sicer \u017ee v osnovni \u0161oli. Album je seveda bluzerski, vendar sta na tem albumu dve skladbi, ki jih Taj Mahal igra na kitaro v tako imenovani \u00bbfinger picking\u00ab tehniki.<\/p>\n\n\n\n

V tistih letih sva skupaj z mojim prijateljem Rikijem brenkala kot kitarski duo. Dobivala sva se v koprskem MKC-ju, kjer smo bili tiste \u010dase aktivni. Album je menda nam kitaristom, z namenom, da bi nas malo izzval, \u00bbpodtaknil\u00ab Vlado Batista, znan violinist iz Kopra: \u00bbPoslu\u0161ajte una dva komada, ma je samo ena kitara veste, igra vse base, melodijo, akorde\u00ab. In smo poslu\u0161ali. Ena sama kitara?<\/p>\n\n\n\n

Finger picking je zelo zahtevna tehnika igranja kitare predvsem desne roke, saj palec igra bas linijo, melodijo pa najve\u010dkrat samo kazalec in sredinec. Vsi trije prsti so republika zase in za to, da ne razmi\u0161lja\u0161, kaj dela kateri prst, se pravi avtomatizem, je potrebno dosti vaje. Potreben je naprstnik vsaj za palec, pogosto tudi naprstnika za kazalec in sredinec. Desna roka tudi \u00bb\u0161topa\u00ab oziroma du\u0161i bas strune. Seveda takrat ni bilo ne DVD-jev, ne interneta in kitarskih lekcij na youtubu. Komade smo \u00bbpobirali\u00ab s plo\u0161\u010d, po posluhu. In smo poslu\u0161ali: \u00bbaha, bas dela to in to\u00ab \u2013 in Riki je igral base, jaz pa: \u00bbmhm, melodija gre tako\u00ab, in sva igrala na isto kitaro, Riki base in jaz melodijo! Ko sva to razumela, sva si rekla: \u00bbMa zdej bi moral vse to igrati en sam!\u00ab In sva vadila in vadila in se dopolnjevala, kjer se je komu ustavilo in \u010dez \u010das je \u0161lo. In katera sta ta dva komada? To je prvi, Buck Dancer’s Choice<\/em> in peti komad, Railroad Bill<\/em>. Zaigrana sta v tradicionalni finger picking maniri, na albumu so pa sicer krasni bluz komadi, s \u010dudovito interpretacijo Taj Mahalovega afro-ameri\u0161kega vokala, katerega pri nekaterih pesmih spremljajo slavne Pointer Sisters.<\/p>\n\n\n\n

S finger pickingom sem se, kot re\u010deno, intenzivno ukvarjal celo srednje\u0161olsko obdobje. Trst je bil blizu in nabavljal sem si plo\u0161\u010de nekaterih takrat vodilnih tovrstnih kitaristov \u2013 od Lea Kottkeja, ki mi je \u0161e najbolj v\u0161e\u010d, pa Stefana Grossmana, Johna Renbourna, Berta Janscha, Douga Bakerja, Tommya Emmanuela, Johna Faheya, na\u0161ega Bojana Drobe\u017ea in drugih. Leo Kottke je imel leta 1983 v enem dnevu dva koncerta v Cankarjevem domu, katera sta mi ostala v trajnem spominu. Tudi nekatere od na\u0161tetih kitaristov sem poslu\u0161al v \u017eivo. Sicer so mojstri v tem na\u010dinu igranja \u0161e Jorma Kaukonen, Jerry Reed, Merle Travis, Chet Atkins, John Martyn, tudi Joan Baez, Doc Watson, Leadbelly, Richard Smith, in \u0161e bi lahko na\u0161teval. Iz te tehnike, ki ima korenine v ameri\u0161ki folk glasbi, se je kasneje razvila \u0161e tako imenovana \u00bbtapping\u00ab tehnika, z nekaterimi izrednimi kitaristi.<\/p>\n\n\n\n

Tik preden sem po zaklju\u010dku srednje \u0161ole od\u0161el na slu\u017eenje voja\u0161kega roka, sem si organiziral samostojni koncert na koprski gimnaziji. Obisk je bil bolj skromen, pa vendar, koncert je bil. Pred davnimi leti je bil eden od razlogov, da sem stopil v kontakt z Dariem Maru\u0161i\u0107em ta, da bi mi on dal kak\u0161en istrski komad, ki bi ga jaz predelal v finger picking maniri. Kasneje sem to znanje uporabil samo pri eni istrski skladbi, in sicer pri pesmi Lepa Vida<\/em> iz tretje plo\u0161\u010de Vruje, sicer pa se nisem ve\u010d posve\u010dal tej kitarski tehniki.<\/p>\n\n\n\n

Priporo\u010dam poslu\u0161anje celotnega albuma na youtube, saj Taj Mahal ni kar tako postal bluz legenda. Morda pa bo ta prispevek koga zaintrigiral in se bo bolj podrobno pozanimal o tej kitarski tehniki in kitaristih, ki sem jih na\u0161tel.<\/p>\n\n\n\n

\n